Izbrali smo ekonomijo grdega obraza

Razumevanje delovanja gospodarskega procesa je pomembno zaradi tega, ker je od njega odvisen življenjski standard ljudi. A ne samo to. Od učinkovitosti gospodarskega procesa je odvisna tudi sposobnost ljudi, da plačujejo davke, to pa določa, kakšna je sposobnost delovanja države. Če kdaj, potem se ta prepletenost kaže danes!

Vsakdo ima seveda pravico, da razvitemu gospodarskemu procesu in kapitalističnemu okolju nasprotuje iz povsem načelnih ali kakšnih drugih osebnih razlogov, ampak kljub temu je več kot očitno, da je ekonomska učinkovitost gospodarskega procesa najpomembnejša kategorija, od katere je odvisna kakovost življenja ljudi.

Razlik v življenjskih standardih po svetu, kot tudi uspešnosti v podjetjih, seveda ne moremo spremljati ravnodušno, ne da se pri tem ne bi tudi vprašali, kakšni so razlogi za to. Na drugi strani tudi razlik v standardih ne moremo gledati tako pesimistično, da v njih ne bi videli priložnosti za napredek ali se celo ujeli v raznih argumentih o majhnosti, usodi in podobnem. Gledati na svet okoli nas kot na svet priložnosti, pomeni vprašati se, ali obstaja kaj, kar bi ljudje, poslovneži in drugi lahko storili, da bi postali uspešnejši. In če je odgovor pozitiven, kaj natančno bi bilo treba narediti. In če je odgovor negativen, kaj dela ljudi, podjetja in države tako posebne, da nekaj, kar je uspelo nekomu drugemu, ne more uspeti tudi njim.  Če želimo posnemati zmagovalce, je treba vedeti, zakaj so oni zmagovalci; če pa ne želimo postati del poražencev, pa je treba vedeti, zakaj so oni poraženci.

Tukaj pa trčimo ob problem s politiko. Še posebej s strankarstvom in ideologijo, ki pri nas vse prepogosto črpa iz leta 1945. Groza za današnji čas!

Če zanemarimo to našo anomalijo, pa je s političnim procesom narobe to, da, vsaj navzven v odnosu do ljudi, temelji na prepričanju, da so politiki sposobni preseči svoje individualne egoistične interese ter delovati v dobro ljudi. Pri tem seveda ne gre za izpolnjevanje temeljnih nalog, ki so zaupane političnemu procesu, ampak za širjenje pristojnosti politikov tudi na druga področja družbenega in ekonomskega življenja. Predvsem v gospodarstvo in delovanje podjetij. Narobe pa je tudi to, da se je v njene strukture naselila negativna selekcija, ki bistveno otežuje delovanje samega procesa, toliko bolj pa polni strani, ki so namenjene korupciji. Pogoste novice o skorumpiranosti politikov, podkupovanjih in drugih kriminalnih dejanjih pa zgolj pritrjujejo temu, kako zmotne so predstave o politikih kot velikodušnih, poštenih in ljudem prijaznih posameznikih.

Namesto, da bi si prizadevali za čim manjšo vlogo politikov in raznih drugih kvazi-političnih struj v družbi, se je ta skozi čas trdno ohranjala.

Seveda pa tudi drugi ne smemo biti niti talci lastnega zmotnega prepričanja, da bi prisotnost politikov v okolju uporabili kot izgovor za upravičevanje svoje lastne neučinkovitosti in pasivnost argumentirali zgolj preko politične prisotnosti v okolju. Poudarjam, zgolj. Ni za vse tegobe ljudi kriva politika ali politiki. In še dobro je, da je tako. Ne smemo si privoščiti, da bi politika imela takšno moč, da bi bilo vse odvisno samo od nje in volje politikov. Seveda pa tudi moč politikov ne sme zamegliti njihovega razuma, da bi postali domišljavi do te mere, da bi verjeli, da so sposobni reševati in rešiti probleme ljudi. Za kaj takšnega nimajo niti ustreznih mehanizmov, niti ustreznih sredstev.

Politikantstvo, ki pelje na pota ekonomske neučinkovitosti, pa se še kako tiče delovanja podjetij. Tudi povsem zasebnih podjetij. V podjetjih se je treba zavedati, da ni uspešnega delovanja brez uspešnih, sposobnih in razmišljajočih se posameznikov, ki so zaposleni na ustreznih delovnih mestih. Politikantstvo je tisto, ki podjetja pelje v smeri destrukcije, četudi se na kratek rok utegne komu zdeti učinkovito. In to je večna nevarnost, ki ovira proces učinkovitega delovanja gospodarstva ter skušnjava, ki dela nekatere posameznike uspešne, druge pa ne, nekatera podjetja dobičkonosna, druga pa capljajoča ali celo utapljajoča.

Oblikovanje ljudem prijazne države nikakor ni napad na politiko in prisotnost države v družbi, ampak zajema delovanje gospodarskega in družbenega procesa od posameznika in podjetij, do vloge države. Brez tega, da dojamemo, da je gospodarski proces mnogo več kot zgolj delovanje politikov, saj gre za vprašanja redkosti, negotovosti, stroškov in koristi, preferenc, spodbud in priložnosti, moralnega hazarda, oportunizma in drugih pojmov, ki so značilni v svetu posameznikovega delovanja, ne moremo postati uspešni.

Namesto da bi se ukvarjali z ekonomskimi vprašanji, že ves čas prevladujejo predvsem vprašanja strankarske pripadnosti. Perverznost vsega skupaj se kaže v točki, ko strankarski boji potisnejo področje ekonomije in posledic neupoštevanja ekonomskih zakonov tja daleč v ozadje. Oziroma, kar je še slabše, ko jih celo postavijo v enačbo strankarskih bojev in osebnega nasprotovanja. To, da so ukrepi enih in drugih dobri in slabi, pač odvisno od tega, iz katerega kroga prihajajo podporniki, je le logična posledica vsega skupaj, ki pa ne daje nekega upanja v boljši jutri. Ob vsem tem dogajanju je bilo povsem spregledano predvsem vprašanje moralnega hazarda. Tudi politične korupcije. Na drugi strani pa so se politiki večini zdeli kot pravični in pošteni posamezniki, ki so potrebni za napredek in zadovoljstvo ljudi, njihovi obsežni programi pa kot razvojno naravnani in nujno potrebni instrumenti za dosego napredka in zadovoljstva. Kako naivno in kako napačno, ko pa izkušnje kažejo povsem drugače. Vera v obstoj vsevednih in dobrosrčnih politikov je privedla do sprejetja mnogih ekonomsko uničujočih si odločitev na različnih področjih, katerih posledice so bodisi že vidne bodisi se bodo pokazale v prihodnje. Pa najsi bodo razni plani politikov še tako zveličani in nujno potrebni. Če ne vsebujejo ekonomske logike, potem so pogubljeni!

Delovanje gospodarskega sistema ni stvar razdelitve, pač pa spodbud in učinkovitega ustvarjanja. Skozi zgodovino ustvarjanja naše države pa se zdi, da politiki in drugi ekonomsko-politični akterji tega dela modrosti nikoli niso osvojili do potrebne ravni. Zatorej je treba spoštovati zakone ekonomske logike in preprečevati ekonomski šovinizem in predvsem moralni hazard, v kolikor sploh želimo pričakovati, da bo gospodarski proces tekel v smeri učinkovitosti in napredka. V nasprotnem primeru lahko ekonomija pokaže svojo uničujočo moč, svojo temno stran obraza. Tako kot jo je že velikokrat do sedaj. In tako, kot nam jo kaže v tem trenutku.

Na tistih, ki imajo moč odločati in odgovornost odločiti, je, da izberejo, katero obliko ekonomije želijo. To velja tako za vladajoče politike, tiste iz opozicije, kot tudi razne interesne skupine, ki nastopajo kot ekonomsko-politični akterji in tudi za podjetja! In, povsem na koncu, tudi za razne vojščake, ki svojih liderjem povsem nekritično dajejo svojo podporo, ki jo ti potrebujejo za izgradnjo občutka legitimnosti. Še sreča, da smo del Evropske unije.

Morebiti že smo se ozirali za ekonomijo lepega obraza, a izbrali smo njeno nasprotje. In sedaj jo imamo! A nas potem preseneča, da s samo sliko nismo najbolj zadovoljni?

“To ni dovolj,” pravijo bruseljski birokrati

Vroče je bilo na ledeni ploskvi stockholmske dvorane in vknjižena prestižna točka risov proti zvezdniškim Kanadčanom. To je na splošno prva dosežena točka slovenskih hokejistov proti kateri od hokejsko velikih držav. A navkljub vsej tej veličastnosti je eno gotovo, dosežen rezultat ne zadostuje za dosego vnaprej zastavljenega cilja, pa posledično tudi njena vrednost kaj hitro izpuhti. Kakorkoli obračamo, izpad iz kluba najboljših ni tisto, kar so si v ekipi želeli, možno je bilo doseči več.

Ta zadnja dogodivščina naših hokejistov nosi v sebi veliko mero tiste sporočilnosti, katere uporabnost precej presega meje športnega sveta. In sicer, za rezultat si je treba prizadevati od samega začetka, ko je še nabor ugodnih izidov največji. Rezultat loviti na zadnji tekmi, to je pet pred osmo, ko se celotni fond alternativ, ki uresničujejo začetni cilj, zreducira na kvečjemu enega, je tvegano. Če ta scenarij pogojuje še določeno vedenje ostalih, tako Danci ne bi smeli premagati Belorusov, lahko vse skupaj hitro izpade kot račun brez krčmarja. Takrat še najboljši nameni in naprezanje za njihovo uresničitev niso dovolj. Ostaja grenki priokus, da je bilo možno doseči več.

Zgolj en ugoden scenarij, ki je vključeval še razplet tekme med Danci in Belorusi, risom ni dajal realne možnosti za uspeh. Naša država se je znašla v podobno nezavidljivi situaciji, nad njeno glavo pa visi Damoklejev meč morebitne plačilne nesposobnosti. Naloga je jasna: uskladitev potrošnje države z njeno sposobnostjo pridobivanja finančnih virov. Uzakonjena možnost prisile državnemu aparatu omogoča bolj kot ne proste roke pri obdavčevanju. Stopnja obdavčitve se v Sloveniji nevarno približuje 50% BDPja, državna potrošnja je to mejo že presegla. Zadolževanje je realnost države, ki s svojimi siceršnjimi prihodki ne zmore pokriti svoje potrošnje. Sistematično kopičenje dolga vpliva na stopnjo zadolženosti. In tujina od nas ne zahteva drugega kot pa sposobnosti samostojnega obvladovanja teh relacij. Zadolževati se po 6% pomeni, da je nabor za nas ugodnih scenarijev sila zožen. In to je tisto, na kar nas opozarjajo iz tujine.

Po koluarjih se šušlja, da slovenska stran z načrtom ukrepov za preprečitev morebitne plačilne nesposobnosti države ni zadovoljila pričakovanj evroskupine. Ob milijardnem primanjkljaju celotno zgodbo zreducirati na tako famozen dvig DDVja, ki niti nima potenciala bistveno izboljšati državne bilance, v tej isti sapi pa odvečne zaposlene iz carinske službe na silo premakniti po javni upravi, ne deluje resno. Še manj je takšno vedenje skladno s konceptom učinkovitosti, kar vsi ugotavljamo, da je vrlina, ki nam je zmanjkala.

Če zapisi držijo, potem se kritika nanaša na plehkost načrta, ki se zadeva znižanje državne potrošnje. Tujci gotovo ne bodo vzdrževali naše potrate in to so nam jasno povedali. Samo mislimo si lahko, kaj sporoča stavek “to ni dovolj”. Za slovenske rise je neugoden rezultat na tekmi med Danci in Belorusi odpihnil še tisto malo možnosti na obstanek še preden so naši igralci sploh prekrižali palice s Kanadčani. Niso bili odvisni od sebe!

Koliko manevrskega prostora je ostalo naši vladi? Tok dogodkov kaže, da se tudi v tem primeru fond možnih alternativ reducira k eni ostali možnosti: uboganju nareka iz Evrope. Tukaj pa so stvari bolj kot ne jasne, še posebej v primeru majhne države, ki ne uživa kakšne posebne strateške pozicije: državne izdatke je treba spraviti v red s prihodki. A v tem primeru boste morali prekiniti še s kulturo kronizma in korupcije. Slovenskih lokalnih pajdašev in lokalne zaplankanosti pač Evropa ne bo financirala. Vsaj ne zavestno.

V taki situaciji si kaj drugega kot bankrot oziroma prihod trojke težko predstavljam

Prejšnji konec tedna smo v Bruselj poslali Program stabilnosti in tako Evropi razkrili načrte za izhod iz krize. Ob sanaciji bančnega sistema, rešitvi prezadolženih podjetij in rezih v javni sektor so največ prahu dvignili zadnji ukrepi, dvigovanje davčnih stopenj. Po mnenju našega sogovornika, dr. Matjaža Steinbacherja so tudi zvišani davki cena, ki jo moramo plačati za zapitek iz prejšnjih let. Nedavno slovensko zadolževanje po njegovem mnenju ni bil uspeh, kot ga je predstavljala slovenska vlada, visoko povpraševanje po slovenskih vrednostnih papirjih je bilo preprosto posledica visoke donosnosti obveznic in velike količine dolarjev na trgu. Steinbacherja smo nazadnje povprašali tudi, kako gleda na nove porajajoče koncepte demokratičnega socializma. Odgovor je bil preprost: »Majice s podobo Che Guevare nas ne bodo spravile iz krize, ampak bodo mnogo prej vir novega problema«!

V eni od zadnjih objav na svojem blogu, ste zapisali, da je bankrot v primeru Slovenije še edina rešitev za vse. Kaj ste natančno mislili?

Bankrot je edina stabilna rešitev za Slovenijo. Stabilna zato, ker se zdi, da glede na celotno situacijo pri nas in rešitve, ki se ponujajo, vse poti vodijo tja. Imamo ogromno bančno luknjo, za katero še sploh ne vemo, kako velika je. Tukaj je proračunski primanjkljaj. Imamo strukturno neurejene državne finance. Ne vemo, kako se sploh lotiti reform, ki bi zmanjšale proračunski primanjkljaj. Govori se celo o manjku 7 milijard evrov, pa to verjetno sploh še ni zadnja številka. S tem se približujemo petini našega BDP-ja. Obveznice izdajamo z donosom 6 odstotkov. Dobro, navrgle so nam 3,5 milijarde evrov, a do potrebnega zneska je še dolga pot in denar bo težko zbrati. Govorimo eno, v naslednjem trenutku pa že nekaj povsem drugega. Skratka, v takšni situaciji si kaj drugega kot bankrot oziroma prihod trojke težko predstavljam.

Moody’s je pred dvema tednoma spravil bonitetno oceno Slovenije na raven smeti. Je Slovenija res v tako slabem položaju ali gre tudi za tržne špekulacije, ki so večkrat lastne bonitetnim hišam?

Stvar diskusije je, ali smo za v smeti ali ne. To je pač ocena tistega, ki ocenjuje. Ocene nikoli niso povsem objektivne, tega nihče ne trdi. So pač ocene na podlagi nekih parametrov, ki jim lahko zaupamo ali pač ne. Vse do septembra 2011 smo bili ocenjeni kot prvovrstna država, danes smo tukaj, kjer smo. Včasih smo bili ponosni na naše uspehe, danes za padec bonitete krivimo taiste tuje igralce, ki smo jih še včeraj uporabljali kot argument uspešnosti. Reči, da se nam danes godi krivica, seveda ne gre kar tako zlahka. Le malo samokritike je potrebne, da opazimo, da je stanje naše države dejansko vse prej kot takšno, kot bi si ga želeli. Imamo ogromno bančno luknjo, neugodne so gospodarske številke, proračun je v minusu, neke vizije glede reform ni na vidiku. Medtem ko Nemčija, naš najpomembnejši trgovinski partner, raste, mi še vedno padamo. Skratka, vse agencije, ne samo Moody’s, Sloveniji očitajo podobne zadeve: proračunski primanjkljaj, luknja v bančnem sektorju, pomanjkanje reform in okolje, ki reformam nikakor ni prijazno. To pa je kar dober opis naših problemov.

O špekulacijah sem vas spraševal prav v zvezi z ocenami bonitetnih hiš. Res je, da vse agencije naštevajo iste težave pri Sloveniji. Hkrati pa nas je med smeti uvrstil samo Moody’s, medtem ko je ocena agencije Standard&Poor’s še vedno dokaj visok A-. Od kod take razlike med posameznimi ocenami?

Bonitetne agencije praviloma ne izdajajo ocen hkrati, tako da je pri padcih vedno tako, da se pri enih pojavijo prej kot pri drugih. Pred slabima dvema tednoma nas je Moody’s prestavil za dve stopnički niže. To ni običajen padec za eno stopnjo in odtod ta razlika. Počakati moramo tudi na novi oceni S&P in Fitcha. Ko so nam pri S&P sredi februarja 2013 znižali oceno na A-, so zraven sicer pripisali stabilne obete. Ampak vsi vemo, da so se medtem stvari pri nas zelo spremenile. Pri Fitchu še nekako ohranjamo oceno A-, a imamo zraven pripisane negativne obete. Skratka, treba bo počakati na nove ocene tudi drugih dveh agencij.

Kar pa se tiče špekulacij. Finančni svet je zgrajen na špekulacijah, saj donosi kot takšni nikoli niso gotovi. Tudi poslovni svet je svet negotovosti in z njo povezanih špekulacij. To ve vsakdo, ki se je kadarkoli šel kakšnega posla. To seveda ni nič slabega. Za investitorje, ki ne vedo natančno, kje se kaj dogaja, je boniteta tista ocena, ki jim prikazuje stopnjo tveganja. Pristati v smeteh ne pomeni nič drugega kot večje verjetnosti, da dolgovi ne bodo poplačani. Pomeni pristati v špekulativnem razredu; tudi teh razredov je več. Kot vemo, višje tveganje pomeni višje cene, kar nekateri, ki so pripravljeni tvegati več, s pridom izkoriščajo. No, mi smo sredi aprila 2013, ko še nismo bili označeni kot špekulativna država, zakladne menice izdajali po 4.15%, kar je povsem enak pribitek kot pri tej zadnji izdaji, ko smo že bili v smeteh. Kakorkoli, neke vrste precedans je pomenil Ciper, kjer so bili lastniki obveznic postavljeni pred velike depozitarje. V tem primeru je bila torej skrb za poplačilo dolga postavljena vse više na prednostni lestvici, kar špekulantom utegne dati še več samozavesti. Še posebej po tistem, ko so se tako zelo opekli v Grčiji. Da bi si v Moody’su dovolili igrati se s svojim ugledom na račun Slovenije? V teorije zarote enostavno ne verjamem. Konec koncev smo majhna država in realizirani donosi iz tega naslova ne bi bili vredni celotnega dejanja.

Na finančnem ministrstvu so sicer bili nad zadnjo izdajo dolarskih obveznic zelo navdušeni, predvsem zaradi povpraševanja v višini 16 milijard dolarjev. To povpraševanje pa je bilo najverjetneje posledica prav zelo visokega donosa, ki so ga imele slovenske obveznice: 4,85 odstotka za petletne obveznice in šest odstotkov za desetletne obveznice. Je to za Slovenijo sploh vzdržno?

Takšne obrestne mere nikakor ne vzdržijo nikakršne ekonomske kalkulacije. To je gotovo. Težko je namreč realizirati ustrezno visok donos, da se investicija pokrije. Še posebej to velja za države, ki denar po pravilu najemajo za povsem druge stvari, ki niso investicijske narave. Izdati takšno obveznico za celih 10 let pa ima še manj ekonomske logike. Lahko sicer nakazuje izjemno potrebo naše države po denarju. Ampak navduševati se nad visokim povpraševanjem ob donosu 6 odstotkov je kontradiktorno. Samo izračunajmo si znesek vseh obresti, ki smo se jih zavezali plačevati.

Visok donos je tudi eden izmed razlogov za visoko zanimanje po naših obveznicah. Ob tem pa ne smemo spregledati niti dejstva, da je na trgu ogromno poceni dolarjev, kot posledice finančne politike ZDA. Zaradi tega sam nisem bil presenečen nad uspešnostjo izdaje. Nad povpraševanjem se nikakor ne smemo navduševati, dokler plačujemo 6 odstotkov!

Gre torej za dva elementa: zelo visoki donosi in močna garancija, ki jo predstavlja članstvo v evroobmočju in ECB. Sem prav razumel?

Tako je. In poplava dolarjev na trgu. A garancije, ki jih ponuja ECB, postajajo sila vprašljive. Prav tako pa odnos posameznih držav do samega dolga. A v Evropi se lahko čustva dokaj hitro spremenijo. Jeseni bodo v Nemčiji volitve, kar tudi utegne vplivati na politiko ECB do problematičnih držav. Ob vsem tem se problemi kažejo v Franciji. Evropska »čustva« so še posebej odvisna od dogajanja na relaciji Berlin-Pariz. Na drugi strani so bili investitorji primorani odpisati velik del grškega dolga, Ciper je ponudil nek drug koncept. Pa vendar še vedno nekako odmeva tisti stavek Maria Draghija, šefa ECB, da se bodo ohranjanja evra lotili za vsako ceno. Na koga tisti, ki so našo obveznico kupili, računajo, da bo pokril obveznosti, ali bo to naša država, ECB ali kdo drug, vedo oni sami.

Vrnimo se na Slovenijo: z izdajo obveznic smo pridobili 3,5 milijarde evrov. Ker bomo skupno plačali približno 1,3 milijarde obresti oziroma 147 milijonov letno povprečno, je vprašanje, kam kaže vložiti pridobljeni denar? Če bomo samo krpali že obstoječe luknje in pri tem ne bomo ustvarili neke dodane vrednosti, nas bodo obresti in kasneje glavnice te zadnje izdaje obveznic še dodatno pahnile na rob prepada in morda že čez…

Država je inštitucija, ki na eni strani troši, na drugi pa to svojo potrošnjo financira. Pogledati je treba zgolj v njen proračun, da bi videli, kaj vse država financira. Vse, kar se financira in ni investicijske narave, ustvarja luknjo in mi sedaj krpamo to luknjo. Dvomim, da bo del teh sredstev šel tudi za poplačilo luknje v bančnem sektorju in za slabo banko. Predvsem bomo pokrili izdatke, ki so že nastali. Problem države, ki se zadolžuje za poplačilo dolga, ob tem pa ne spremeni svojega modela in še kar ustvarja tudi tekoči primanjkljaj, je v tem, da se okno priložnosti vse bolj zapira, medtem ko cena zadolževanja raste. Tak trend seveda ne more trajati v nedogled. V konkretnem primeru je seveda problem same obrestne mere, ki je ogromna, zneska, ki ni majhen in same ročnosti.

To pa je za našo državo dokaj nevarno. Nimamo namreč takega gospodarstva, ki bi si to lahko privoščilo. Kako bi lahko financirali dolgove, ne da bi se zatekali k vedno novemu zadolževanju? Po napovedih Evropske komisije na rast gospodarstva ne gre računati vsaj še letos in naslednje leto. Kako bomo torej lahko izšli iz tega začaranega kroga?

Težko. Kot pravim. Ko se zapleteš v spiralo zadolževanja za poplačilo dolgov, imaš problem. Še posebej, če ob tem ustrezno ne prilagodiš izdatkov in nimaš gospodarske rasti. Vprašanje je, koliko manevrskega prostora si država na področju davkov sploh še lahko privošči, da vsega skupaj ne poslabša še bolj. Brez tega, da bi oklestili izdatke države, ne bo šlo. Naš problem ni samo država, ampak predvsem povsem izčrpano gospodarstvo. Podjetja so tista, kjer se ustvarja gospodarska rast, ta pa so kapitalsko šibka, mnoga med njimi tudi zelo slabo upravljana in potrebujejo svežo likvidnost. Del krivde na ta račun gre pripisati tudi državi, ki je z ohranjanjem svoje prisotnosti v podjetjih delovala v nasprotni smeri od tistega, kar bi bila za podjetja potrebno. Zato so tudi napovedi tako črnoglede. Nedelujoča podjetja so tudi tista, ki so ustvarila vso to bančno luknjo in ustvarjajo tudi brezposelnost. Privatizacija podjetij bo nujen korak. Dobro bi bilo, ko bi tudi menedžerji, ki si podjetij, ki so jih prevzemali in prevzeli, nikakor niso mogli privoščiti, začeli iskati svež kapital. Če bomo spremenili ta dva gospodarska tokova, bo to korak naprej. S prihodom tujega kapitala v Slovenijo bomo odpravili marsikatero oviro na poti do gospodarske uspešnosti. Podjetjem je treba dati prave lastnike in prave upravljavce.

Statistični urad je letos napovedal primanjkljaj v višini 4,2 odstotka BDP. K temu je treba prišteti novih 900 milijonov evrov sveže dokapitalizacije za bančni sistem, ki jo je napovedala vlada. Ob tem so še 4 milijarde evrov, ki bi jih morala država ponuditi kot garancijo za slabo banko. Dokapitalizacija je tukaj ena bolj spornih odločitev, ker se je v zadnjih letih že večkrat izkazala za neučinkovito. A se vam ne zdi, da smo spet pred nevarnostjo, da bi slabi krediti požrli omenjeni znesek, ne da bi bilo od tega kake koristi za banke?

Slabi krediti so velik del našega problema, nikakor pa ne edini. Podjetja so podhranjena in zaradi tega banke trpijo. A seveda, krivcev za nastali položaj je mnogo več in prihajajo iz različnih področij. Danes se o visokih številkah govori z veliko lahkoto, ne da bi pri tem imeli kak resen plan za rešitev problema. Imeli bi slabo banko, ne vemo pa, kako se je lotiti. Na drugi strani izvajamo dokapitalizacije, a problemi še kar ostajajo. V bistvu se sploh ne zmanjšujejo. Očiščenje bank je nujno, če želimo ponovno zagnati gospodarstvo: to je pač logika kreditnega gospodarstva, v katerem živimo. Očiščenje je pa tudi nujno potrebno, v kolikor želimo dobiti kakšnega resnega kupca. Problem bank je tudi njihova zadolženost do tujine, pri čemer tujci, v luči slabih novic, že zapirajo svoje pozicije do naših bank. Slednje še posebej velja za NLB in NKBM. Tako ne preseneča, da se naše banke sedaj obilneje zadolžujejo kar neposredno pri ECB. Tudi pri takšnem zadolževanju pa je boniteta države, od katerih sta banki tako množično kupovali zakladne menice, še kako pomembna. V lanskem letu se je Grčiji že zgodilo, da ji je ECB dvakrat zavrnil državne papirje kot garancijo za posojilo bančnemu sektorju. Nikar ne izzivajmo scenarija, da bodo podobna sporočila letela tudi na naše banke.

Ostanimo še za trenutek pri bankah. KBC je pred nekaj meseci prodal svoj delež v NLB državi po ceni 1 evro za delnico. V prodajo ga je sicer silila tudi EU z zahtevo po zmanjšanju portfelja. Po drugi strani pa bi se morali nad realno vrednostjo delnice NLB zamisliti tudi Slovenci, če se je strateški partner malodane čez noč odločil zapustiti Ljubljano za drobiž. Se vam ne zdi?

Ja, to je morda najboljša ilustracija dejstva, da spadamo med »smeti«. Tudi delnica NKBM je vredna manj kot 1 evro. Skratka, če je vrednost dveh največjih bank tako nizka, je to že precej več kot alarmni zvonec. Banke na nek način vedno kažejo na to, kakšno je zdravje nekega gospodarskega območja. Slovenske banke namreč niso bile v tolikšni meri prizadete z raznimi izvedenimi finančnimi instrumenti kot tuje banke, ampak so padle na povsem bančnih poslih.

Pojdimo na privatizacijo podjetij. Cimos je za zdajšnjo vlado lakmusov papir reševanja prezadolženih podjetij. Država je za koprsko podjetje izdala garancijo za bančno posojilo v višini 35 milijonov evrov. Zadolženost Cimosa pa je vsaj desetkrat večja. A je s takim državnim pristopom sploh mogoče rešiti kako podjetje? Ali morda, še bolj primerno vprašanje: ob tolikšnih dolgovih je država sploh sposobna rešiti katero od prezadolženih podjetij?

S samim podjetjem sicer nisem seznanjen, zato težko rečem kaj konkretnega. Je pa tako, da imajo podjetja svoj način financiranja operacij: delno je to lastniško, delno dolžniško. Kakšno je za podjetje optimalno razmerje enega in drugega, je že dolgo časa tudi stvar intenzivne akademske razprave. Sama zadolženost kot takšna načeloma ni problem. Vprašanje je, za kaj neko podjetje porablja denar, ki si ga izposoja. Če ne želi ogroziti svojega poslovanja, mora podjetje z izposojenim denarjem ustvariti denarni tok, s katerim lahko, ob vseh stroških proizvodnje, pokrije tudi glavnico in obresti. Rešiti? Vprašanje je, kaj je vir problema v podjetju in kaj je dejanski razlog za pomoč. Nikakor ni zaželeno, da si podjetje izposoja denar, zato da pokriva tekoče stroške vključno s plačami in prispevki. Vsekakor gre pri takšnih pomočeh za nadaljevanje koncepta, ki ga že poznamo iz preteklosti: gre za pol aktivno pomoč države zadolženim podjetjem, za katerega pa z mnogo večjo lahkoto najdemo primer slabe prakse, kot pa primer, ko bi takšna pomoč nekemu podjetju dejansko tudi pomagala.

Je po vašem mnenju Mura slab primer privatizacije?

Mura ni samo slab primer privatizacije, ampak primer slabega poslovnega modela pri nas in neučinkovitih državnih pomočeh. Mura nam lahko služi kot dober primer slabih praks z več zornih kotov.

Mislite na novega lastnika ali na to, kako je podjetje strukturirano?

Bistvene stvari so se v Muri dogajale pred leti, sama struktura podjetja in njen poslovni model, ki sta slaba, pa sta le posledica tega.

Kako pa tuji investitorji v Sloveniji? Kdo bi danes sploh želel vstopiti na slovenski trg, ko so naša podjetja in naše banke v taki krizi?

Dobro vprašanje. Slovenija zagotovo ima neke adute, ima pa tudi nekaj slabosti. Čas krize in prisiljenih prodaj je praviloma čas poceni nakupov in tega se investitorji dobro zavedajo. No, tisti strateški partnerji se o nakupih odločajo bolj preudarno. Na drugi strani ne moremo mimo ugotovitve, da so mnoga podjetja kapitalsko podhranjena in finančno izčrpana. Vprašanje je, kako je s samo tehnologijo in prodajnimi trgi. Iz tega vidika na nek način so pa niso zanimiva. A problem je na drugi strani. Če se država kot lastnica ne bo izkazala kot kredibilna prodajalka, bo tudi interes tujcev temu primerno mizeren. Doslej se je namreč vse prepogosto vedla natančno tako, kot se ne bi smela. To pa je krhalo kredibilnost izrečene besede. Pomislimo samo, kolikokrat je bil že na prodaj Mercator, pa na pivovarsko vojno in kako so se podeljevali predvsem gradbeni posli. To nam pove vse. Velik del poslovne kredibilnosti pri resnih partnerjih smo izgubili. Tukaj je še celotna zgodba okrog morebitnega klica za pomoč, kar za investitorje tudi ni ravno informacija, ki bi si je želeli. Seveda še obstajajo podjetja, ki bi utegnila biti zanimiva za tuje korporacije, a ponovno se odpira vprašanje, kako se bomo lotili samih prodaj. Vprašanje je, kaj od dobrega ugleda nam je še ostalo.

To lahko ugotovimo na praktičnih primerih. Pred leti je k nam z investicijo prišel švicarski Novartis, za pivovarno Union se je boril belgijski Interbrew, danes pa se za Mercator zanima hrvaški Agrokor, okoli katerega so se že večkrat pojavljala vprašanja, ali ima za tak podvig dovolj likvidnosti. Fructal je prevzel srbski Nectar. Hrvaška in Srbija veljata za ekonomsko manj razvite države od Slovenije, a kljub temu prihajajo na naš trg. Evropske gospodarske velikane pa je v Sloveniji skoraj nemogoče najti.

Nekaj jih je. Sami ste omenili Novartis. Tukaj je ameriški Goodyear, pa mobilni operater Simobil in še kar nekaj. Veliko je tudi tujih bank. Drži pa, da mnoga naša velika podjetja v zadnjem času kupujejo Hrvati in Srbi, pa nikakor ne želim biti sovražno nastrojen proti njim. Ali je to dobro ali slabo, tega si ne bi drznil reči. Je pa zanimivo. Hrvaško lastništvo v Elanu se, recimo, ni kaj prida izkazalo.

Seveda, izbor partnerja je vedno stvar prodajalca in kupca. Ko govorimo o tem, zakaj je vse manj zahodnjakov zainteresiranih za naš trg, se moramo vprašati, ali ni morda pri nas premalo zanimivih podjetij zanje. Pri nas je bil za izgon zahodnih partnerjev najbrž še bolj odločilen t.i. nacionalni interes ter vse netransparentnosti in spletke, ki so se okoli njega dogajali. Mercator je bil vedno visoko na lestvici nacionalnega interesa. Ugled smo si torej na mednarodni ravni zaigrali, privatizacija slovenskih podjetij je sicer v vladnih načrtih, a bomo še videli, kako se bo ta zgodba sklenila.

Katera državna podjetja bi bilo po vašem mnenju treba prodati?

Slovenska država je zelo slaba lastnica. Podjetja bomo sicer res prodali zato, da bi pokrpali javno-finančno luknjo. Ampak to ne bi smel biti primarni razlog. Primarno bi prodaje morale biti posledica dejstva, da se je država izkazala kot zelo slaba lastnica, ki je v podjetja inštalirala zelo slabe poslovne modele. Videti Mercator na kolenih pomeni jasen signal, da imamo velik problem. Seveda tudi država ni vedno tako zelo slab lastnik. Na Norveškem, recimo, je dobršen delež podjetij v državni lasti. Stvari tam funkcionirajo. Mnogo bolje kot pri nas v zasebnih podjetjih. Seveda Norveška, država polna nafte in naravnih virov, ni država, s katero bi se v tem pogledu primerjali, ampak jo navajam zgolj iz korektnosti do državnega lastništva. Pri nas so se kapitalsko močna podjetja pogosto uporabljala kot podaljšana roka politike, bodisi je bilo treba dokapitalizirati kakšno od bank, recimo NKBM, ali za zagotovitev kakšnih drugih koristi izbranim posameznikom. To in podobni primeri so pravi razlog, zakaj se mora država umakniti iz podjetij in gospodarstva. Čim prej! In to za dobro podjetij in zaposlenosti. Kupnina je pri tem le posladek.

V Programu stabilnosti, ki smo ga poslali v Bruselj so tudi ukrepi, ki zvišujejo davčne stopnje. Še nedavno je bila to tabu tema, danes pa je jasno, da bomo od julija imeli višjo stopnjo splošnega in znižanega DDV. Ali ti ukrepi ne bodo zmanjšali kupne moči navadnega državljana in tako popolnoma izničili učinek, ki bi ga mogli imeti povečani prihodki v državno blagajno?

Logika delovanja države je zelo preprosta: če država veliko troši, mora imeti tudi večje prihodke. Danes se potrošnja države v veliki meri financira z davki. Imeti državno potrošnjo pri 50 in več odstotkih BDP ter nizke davke pač ne gre, če država ne premore kakšne naftne vrtine, ki bi bila v njeni lasti. Tako pač je.

Za tistega, ki jih plačuje, seveda noben davek ni zaželen. Vprašanje je, kateri izmed vseh je najmanj škodljiv in lahko prispeva pomembno vsoto v blagajno. To so zagotovo potrošni davki. Sliši se precej delegirano. Dvig stopnje DDV zagotovo zniža kupno moč prebivalcev, je pa z druge strani to davek, ki vsaj v principu v najmanjši meri obremeni proizvodne stroške podjetij. Ob tem je to tudi davek, ki med ljudmi ne razlikuje kaj preveč; iz tega vidika je pošten davek. Seveda DDV ni sveti gral, ki reši vse težave države. Povišanje DDV na Hrvaškem države ni spravilo izven ranga smeti. Tudi pri nas ne gre v višjem DDV iskati kakšnega bistvenega dodatnega vira za polnjenje državne blagajne. V letu 2012 je recimo prispeval slabih 5 milijard evrov. Ko pa govorite o negativnem učinku DDV-ja, tega seveda ni mogoče izključiti. Ljudje bodo zagotovo spremenili del svojih nakupovalnih navad, v kolikor bodo v to prisiljeni. V kolikor bi učinek nižjega dohodka privedel do občutno drugačne prerazdelitve dohodka, potem bi se utegnilo zgoditi, da bi bil davčni izplen pri višjih davčnih stopnjah celo nižji kot pri višjih stopnjah. To bi posledično za državne blagajne pomenilo manj prihodkov. Med nezaželenimi dvigi davkov je morda dvig DDV še najmanj »nezaželen«.

DDV pa je tisti davek, ki lahko najbolj zviša stroške, prav zaradi tega, ker je vezan na čisto vsak proizvod in celo na proces nastanka vsakega proizvoda. To bi v kombinaciji s kriznim davkom, ki je bil sicer začasno zamrznjen, a bi lahko bil uveden že januarja naslednje leto, povzročilo res močan udarec na plačilnem listu manj premožnih državljanov.

Res je. A počasi bomo pač morali dojeti, da zapitek na koncu vedno plačajo navadni ljudje. Pojem »zastonj kosila« ne obstaja: v Jugoslaviji smo tiskali denar, ki je bil nazadnje praktično ničvreden, danes, ko tega vira nimamo več na voljo, moramo plačevati davke. Če smo kupno moč ljudi včasih zniževali z inflacijo, se tega danes poslužujemo z davki. Že res, da so neposredni učinki dviga DDV vidni v trenutku, ne pomeni pa, da učinki drugih davkov ne privedejo do še slabšega stanja. Politika davčnih stopenj nikakor ni igra z ničelno vsoto. Če se lotimo davkov, s katerimi bi obremenili podjetja, bi s poslabšanjem njihove konkurenčnosti na koncu prav tako prišli do nižjih dohodkov in nižjega standarda ljudi. Visoki proizvodni davki tudi niso pozitivna informacija za vse potencialne tuje investitorje. O vsem tem je treba razmisliti, ko gremo na volišča, ko gremo na ulice, ko se daje podpora sindikatom. Nahajamo se na točki, ko panično razmišljamo, kako zapolniti državni minus. Potrebno bo še spoznanje, da se mora potrošnja države enostavno skrčiti.

Ko sva ravno pri tem… na ulicah si vse bolj utrjuje pot ideja demokratičnega socializma, ki bi se rad zgledoval po Venezueli in Latinski Ameriki. Ta ideja zavrača tržno ekonomijo in bi namesto nje postavila »koordinirano« ekonomijo, poudarja potrebo po izstopu iz EU, govori o planskem gospodarstvu in o delegatskem sistemu, ki naj nadomesti izvoljene predstavnike. Demokratični socializem je v mnogih ozirih isto kot samoupravni sistem, ki se je konec osemdesetih sesedel. Kako se te ideje, ki zelo spominjajo na ekonomsko podstat nekdanje Jugoslavije, danes spet širijo in zakaj jih ljudje sploh sprejemajo?

Pravica do svobodnega izražanja navrže tudi to. V bistvu gre za ideje komunizma v nekoliko prirejeni embalaži, s poudarkom na malikovanju duha Che Guevare in Huga Chaveza. Bolj gre za pripadnost neki skrajni ideologiji, kot karkoli resnega. Sam ne bi rekel, da celotna ta zabloda, drugače tega enostavno ni mogoče poimenovati, pri ljudeh dobiva neko množično podporo ali da se celo prijema, četudi je v času krize dovzetnost ljudi za takšne eksperimente seveda večja. Vsem kritikam navkljub sta Slovenija in zahodni svet daleč stran od tistega latinskoameriškega kaosa. In srečni smo lahko, da ne delimo njihove usode. Še posebej glede na njeno destruktivnost in militantno nastrojenost njenih podpornikov. Okrog tega se dela večji pomp tudi zaradi tega, ker so privrženci tega gibanja mnogo bolj in prej pripravljeni prižgati ogenj, razbiti kakšno šipo in vreči kamen od drugih. Ampak zaradi tega še ne pomeni, da jih je toliko. Res pa je, da ideja dobiva veliko medijske pozornosti, bistveno preveč. Tudi medijskega malikovanja tega je bistveno preveč, kar seveda ni dobro.

A to gibanje ne bi moglo doživeti razvoja Gibanja 5 zvezd v Italiji?

Nikoli ne reci nikoli. Boljša se mi zdi tukaj primerjava z grško Sirizo, ki si jo kot vzor jemljejo tudi sami. Kar smo lahko videli v Grčiji, je to, da je v za državo ključnih in kritičnih trenutkih delovanje teh skupin slabo stanje v družbi samo še slabšalo. Ne samo da niso bili del rešitve, bili so del novega izjemnega problema. Ob kar visoki podpori Beppeju Grillu v Italiji je iz Evrope prišel jasen signal, da časi niso takšni, da bi na čelo države postavljali razne klovne.

Še zadnje vprašanje, ki ga je v zadnjih tednih mogoče slišati vsepovsod: se je Slovenija sposobna sama rešiti?

Dvomim. V tem trenutku potrebujemo denar, ki ga z davki ne moremo zbrati, natisniti ga pa tudi ne moremo, kot smo to počeli nekoč. Najemanje denarja po tako visokih obrestih vsekakor najeda zdravje našega že tako ranjenega sistema in utegne postati del novega problema. Če ne bomo znižali državne potrošnje, potem bomo bližje negativnemu odgovoru. Če bi sklepali iz medijskih nastopov vladne koalicije, potem bi ponovno rekli, da smo bližje negativnemu odgovoru. Bolj kot smo lahko poslušali nastope vladne ekipe, slabši je bil občutek glede zanesljivosti in sposobnosti krmarjenja v razburkanih vodah krize. Tukaj je mnenje trojke, ki utegne brezidejnosti naših vladnih mož pa vendarle dati ustrezne koordinate.

Objavljeno v Reporterju, 13.5.2013.

Visoka državna potrošnja in nizki davki ne gre skupaj!

Da je zgodovina nekaj, o čemer ljudje ne vedo kaj dosti, je tisto, kar se mi, ob celotnem spremljanju komentarjev v luči gospodarske krize, vse bolj dozdeva. Izjave, kot so: konec kapitalizma; da se je trenutni sistem izpel; da je s kreditnim gospodarstvom in bankami konec; da »požrešni« kapitalizem nima prihodnosti in podobne so tiste, za katere bi človek pomislil, kot da se s kriznimi dogodki srečujemo prvič, bodisi, da so pri njeni razlagi zelo selektivni. Ali pa, kar bi bilo še natančneje, da ljudje zgodovine preprosto ne poznajo.

Tudi Slovenci smo v preteklosti spisali že kar nekaj poglavij predvsem slabih praks. Tudi tista o zgolj odstotnem proračunskem primanjkljaju, ki se je dolgo časa kazala kot dobra, je v sebi dejansko skrivala prikrito inflacijsko financiranje državne potrošnje. Zato ne preseneča, da se je z vstopom v evro območje in prevzemom skupne valute proračunski primanjkljaj začel tako zelo povečevati. Prvotno ohranjanje tečaja v sklopu ERM 2 sistema je omejevalo tiskanje tolarjev za potrebe financiranja državne potrošnje, medtem ko je prevzem evra v celoti odvzel pristojnosti nad tiskanjem denarja.

Preden bomo za naše trenutne težave in nižanje standarda ljudi krivili evro, poglejmo v čas od osamosvojitve dalje. Od julija 1991 pa vse do aprila 2013 je stopnja inflacije znašala 1471,3 odstotka! Do junija 2004, ko je Slovenija vstopila v sistem fiksnih menjalnih tečajev ERM2, je stopnja inflacije znašala ogromnih 1158,1%, do decembra 2006, 1. januarja 2007 je evro postal uradno plačilno sredstvo v Sloveniji, je stopnja inflacije znašala 1228,2%. Od junija 2004, ko je Slovenija pristopila v sistem ERM2, pa do aprila 2013 je znašala stopnja inflacije še vsega 25,3%. V času slovenskega evra, od januarja 2007, pa do aprila 2013 pa še vsega 18,3%. Še leta 2000 je stopnja slovenske inflacije znašala desetinko manj od 9%, medtem ko je bila inflacija v evrskem območju vsega 2,5%. Očitno je v vseh letih tolarja in monetarne neodvisnosti tiskanje denarja predstavljalo zelo pomemben vir prihodkov v državno zakladnico, s katero je ta financirala svoje potrošnjo.

Danes, ko za najem denarja plačujemo 6%, medtem ko imamo inflacijo pri nekje dveh odstotkih, smo zgolj na podlagi tega dejstva v bistvu celo nekoliko na boljšem, kot smo bili v času slovenske inflacije in navidez uravnoteženih financ. Seveda pa v nobenem od obeh primerov nismo dojeli bistva samega problema: prekomernega državnega trošenja, kaj šele visoke cene takšnega početja!

Da tega nismo razumeli takrat, je mnogo bolj razumljivo, saj je tiskanje denarja jakost samega problema sproti dokaj uspešno zakrivalo. Pri ljudeh, ki jim je inflacija iz dneva v dan nižala njihov življenjski standard, pa se je zdelo, kot da problemov ni. Še posebej v luči tega, da so bili na inflacijo, še toliko večjo, mnogi že kar dobro navajeni.

Slaba praksa je slaba v kolikor se iz nje ničesar ne naučimo. Sicer je dobra praksa. Na podlagi zgodovine in mnogih zapisov iz ekonomske znanosti bi se danes, ko se ponovno nahajamo pred vprašanjem financiranja državne potrošnje, že lahko naučili osnovne lekcije, ki pravi, da brez nižje državne potrošnje ne gre pričakovati uravnoteženih javnih financ, medtem ko z neuravnoteženimi javnimi financami ne moremo ubežati znižanju standarda ljudi. Bodisi se to zgodi kot posledica visoke inflacije ali pa višjih davkov. Ker prvega instrumenta danes nimamo več na voljo, ostanejo le še višji davki. V teh razmerah se DDV ponuja kar sam po sebi. No, ob vsem tem je DDV pa tudi davek, ki je med vsemi še najmanj slab. Kar pa, verjamem, ni nič kaj dobra tolažba za vse posameznike, ki bodo zaradi tega za kupljeno košarico primorani plačevati nekoliko več. Slepiti se s tem, da bi z izstopom iz evra in tiskanjem tolarjev uspešneje izšli iz krize, tudi nima zgodovinske potrditve. A tako pač je; zastonjkarstva pač ni. Treba je začeti pri nižanju državne potrošnje, sicer je dvig davkov tako rekoč neizbežen in bo neizbežen tudi v prihodnje, medtem ko bo cena neuravnoteženosti mnogo višja, kot bi bilo potrebno.

Pa ja ne, da je dvig DDVja koga presenetil?

O spremembah davka na dodano vrednost pa se je v zadnjih letih toliko debatiralo, na davčnem področju morda več le še o davku na nepremičnine, da se je nekaj dobesedno moralo zgoditi. Različni predlogi so bili na mizi tako za čas prejšnje administracije, kot tudi danes, ko imata škarje in platno vsaj formalno v rokah Alenka Bratušek in Uroš Čufer kot finančni minister, ko je dejansko tudi prišlo do samega dviga obeh stopenj.

A sam dvig DDVja je bil predviden že v Zakonu o uravnoteženju javnih financ, sprejetem za čas prejšnje vlade, ki je govoril o povišanju stopnje za do 3 odstotne točke, v kolikor bi proračunski primanjkljaj v letih 2013 in 2014 presegal 3% BDP. Glede na to, da je država lansko leto zaključila s 4% primanjkljajem, letošnji primanjkljaj se bo gibal bližje coni 5% BDP, bi skladno z ZUJFom do tega dviga stopnje DDV prišlo v tej ali prejšnji vladi. Mimo tega ne moremo. Delno usmeritev prejšnje vlade o “zapiranju” proračunskega primanjkljaja z novimi davki morda najbolj slikovito opisujejo Šušteršičeve besede, da je “v življenju pač tako, da če nam ne gre posebno dobro, postane še pot do sreče dražja”. Zraven predloga o dvigu DDVja so bili na mizi še novi davki: na nepremičnine, pa nov, 50% dohodninski razred, davek na sladke pijače, ki se ga je tržilo pod pretvezo skrbi za zdravje, krizni davek je bil predviden kot ukrep v skrajni sili, do katerega bi pa ponovno tudi prišlo, ipd. Podatki Statističnega urada kažejo, da je država leto 2012 končala s 4% primanjkljajem. kar se tiče primanjkljaja, so bila posebej problematična leta med 2009 in 2011, ko je le-ta znašal 6.2%, 5.9% oziroma 6.4% BDP. Glej tabelo.

Iz slike je jasno razvidna tendenca dvigovanja državne potrošnje. Dejansko je edini veliki met, če temu sploh lahko tako rečemo, uspel Janezu Janši leta 2012. Vse ostalo je en sam trend navzgor. Upad prihodkov države je bil bolj posledica gospodarskega cikla in manj ukrepov, ki bi zniževali davčno breme.

V bistvu je bil dvig davkov za pokrivanje državne luknje del načrta tako te vlade, ki je ta famozni dvig DDVja tudi izpeljala, kot tudi prejšnje, pa me osebno čudi začudena drža političnih veljakov te in one barve. Politični besednjak je očitno hitro pokvarljiva roba.

Kadarkoli izdatki presegajo prihodke in ko ta razlika postane nevzdržna, je nujno uskladiti prve z drugimi. Slovenci smo v zadnjem času spoznali, da delovanje države stane in da mora to nekaj nekdo plačati. Realni opciji financiranja tekoče potrošnje države sta davki in zadolževanje. Prodaja državnega premoženja lahko služi kot “enkratna” akcija, dobički podjetij v državni lasti prinesejo bore malo v skupno skledo. Eni teh so se pri nas izkazali celo kot entitete, ki so celo odvisni od državnega financiranja. Od njih torej ni blazne koristi.

Ob minusu na računu se zdi slovenskim politikom dvig davkov kot ukrep, prvi pri roki. Davki na dohodek, recimo dohodnina, nižajo neto vrednost dohodka, posredni davki, kot je DDV, preko vpliva na višje cene izdelkov nižajo kupno moč plače. Davki obenem nižajo še vrednost sredstev v podjetjih.

Vpliv višje stopnje DDVja? V komentarju “Zakaj je dvig DDVja dobra rešitev in zakaj ni” so izpostavljene utemeljitve, ki delajo DDV najmanj slab med slabimi rešitvami. A vendar, misliti, da se lahko z njim reši milijardne primanjkljaje, bi bilo naivno. Višjo stopnjo DDV bodo pokrila bodisi podjetja ali potrošniki. Če bo deloval še Laffer (višji davki pomenijo spremembo strukture potrošne košarice), bo tudi država pobrala manj.

V kolikor bi se celotno povišanje preneslo v višje cene (neto cena bi potem ostala nespremenjena), bi današnji 10 evrski nakup (ob 20% DDVju znese to neto 8.33 evra), po 1. juliju in ob 22% DDVju stal 10.17 evra. Tržni pogoji verjetno ne bodo omogočili takšnega prelivanja, pa se zdi, da bodo glavnino višjih davkov plačala podjetja v obliki nižjih marž. Pri tem ne gre zanemariti še vpliva zaokroževanja cen v “marketinško” zanimive vrednosti, kot se je to zgodilo ob uvedbi evra.

Podjetja poslujejo na način vstopnega in izstopnega DDVja, zaradi česar je učinek pri njih manjši. Razen seveda pri tistih majhnih podjetij, ki nimajo možnosti uveljavljanja povračila vstopnega DDVja.

Kot pravim, ob visoki državni potrošnji so visoki davki le logična posledica. Zadolževanje bi zgolj pomenilo prelaganje teh bremen na kasnejše generacije. A vendar, če se s temi povišanji strinjamo ali ne, odločitev za višje davke ne bi smela presenetiti. To je ena, slaba stran medalje, odgovorna politika bi začela razmišljati o načinih nižanja izdatkov. Tukaj bo nujna sprememba paradigme o vsemogočni državni birokraciji. Da vidimo, kaj nam bo vladna garnitura ponudila na tej, boljši strani.

Rdeča luč nad slovenskimi obveznicami

Slovenska država je 2. maja uspela izdati za 3,5 milijarde dolarjev obveznic; milijardo petletnih po obrestni meri 4,95% in 2,5 milijarde desetletnih po obrestni meri 6%. Po 19. oktobru 2012, ko je vlada Janeza Janše izdala za 2,25 milijarde dolarjev 10-letnih obveznic po ceni 5,7 odstotka, je to naša druga ameriška avantura v 21. stoletju.

Drago zadolževanje!

Zdajšnja premierka Alenka Bratušek, takrat poslanka, je bila ob oktobrski izdaji zelo kritična na doseženo ceno. Zelo upravičeno! Je danes morebiti kritična tudi do sebe in svojega ministra Uroša Čuferja? Vsekakor bi morala biti.

Ob zahtevani donosnosti v območju šestih odstotkov na leto nobena od izdaj ni poceni. V bistvu vsakršno zadolževanje države po teh cenah zelo težko vzdrži kakšno resno ekonomsko kalkulacijo, zadolžuje pa se samo takrat, ko so izčrpane vse druge možnosti. Mimo tega ne moremo. To pa je razlog, da kot ekonomist, še manj pa kot državljan, nad tem nikakor ne morem biti zadovoljen niti do tega ravnodušen. Ravno nasprotno, zelo sem kritičen. Še posebej zato, ker se nismo niti najmanj potrudili, da bi bila potreba po zadolževanju kaj manjša. Vsak zase si lahko izračuna, koliko dodatnega stroška to pomeni za našo državo pri različnih vrednostih dolga v primerjavi z drugimi državami. Zadnji stolpec prikazuje, koliko več ali manj v primerjavi z drugimi plačuje Slovenija.

Tabela: Donosi 10-letnih obveznic izbranih držav na dan 3.5.2013

Država	Donos	vs. Bund	vs. T-Note	vs. Slo
Slovenija	5.74	4.495	3.998	0
Nemčija	1.243	0	-0.497	-4.497
ZDA	1.74	0.497	0	-4
Japonska	0.571	-0.672	-1.169	-5.169
Švica	0.571	-0.672	-1.169	-5.169
Tajvan	1.17	-0.076	-0.573	-4.57
Danska	1.358	0.115	-0.382	-4.382
Singapur	1.381	0.138	-0.359	-4.359
Finska	1.495	0.252	-0.245	-4.245
Nizozemska	1.589	0.346	-0.151	-4.151
Avstrija	1.649	0.406	-0.091	-4.091
Češka	1.66	0.417	-0.08	-4.08
Švedska	1.676	0.433	-0.064	-4.064
Francija	1.713	0.47	-0.027	-4.027
VB	1.731	0.488	-0.009	-4.009
Kanada	1.77	0.527	0.03	-3.97
Belgija	1.954	0.711	0.214	-3.786
Norveška	2.025	0.782	0.285	-3.715
Slovaška	2.55	1.207	0.71	-3.19
Poljska	3.12	1.877	1.38	-2.62
Avstralija	3.14	1.897	1.4	-2.6
Bolgarija	3.187	1.944	1.447	-2.553
Malezija	3.38	2.133	1.636	-2.36
Tajska	3.38	2.137	1.64	-2.36
Filipini	3.43	2.188	1.691	-2.31
Kitajska	3.45	2.21	1.713	-2.29
Irska	3.53	2.289	1.792	-2.21
Izrael	3.616	2.373	1.876	-2.124
Italija	3.806	2.563	2.066	-1.934
Španija	4.034	2.791	2.294	-1.706
Hrvaška	4.451	3.208	2.711	-1.289
Mehika	4.55	3.307	2.81	-1.19
Madžarska	5.07	3.827	3.33	-0.67
Romunija	5.16	3.917	3.42	-0.58
Čile	5.21	3.967	3.47	-0.53
Portugalska	5.515	4.272	3.775	-0.225
Indonezija	5.62	4.382	3.885	-0.12
JAR	5.88	4.637	4.14	0.14
Kolumbija	6.08	4.837	4.34	0.34
Turčija	6.18	4.937	4.44	0.44
Islandija	6.25	5.012	4.515	0.51
Rusija	6.53	5.287	4.79	0.79
Indija	7.742	6.499	6.002	2.002
Brazilija	9.48	8.237	7.74	3.74
Grčija	10.208	8.965	8.468	4.468

Vir: Investing.com, 3. maj 2013.

Seveda, če je mera uspešnosti postavljena na samo pridobitev sredstev, ne glede na ceno, potem ga ni dvoma, da si lahko vladni možje ob celotnem dogajanju privoščijo velik nasmeh na licih. A tak nasmeh bi dimenzijo problema ob teh pogojih postavilo povsem izven konteksta vzdržne finančne kalkulacije, kar bi lahko bilo že naslednje leto, ko bo potreba po denarju še toliko večja – omenja se znesek okrog šestih milijard, kolikšen točno pa bo, pa bo odvisno od proračunskega primanjkljaja in stanja v gospodarstvu –, za državo usodno. Se bomo tudi takrat zadolževali po šestih odstotkih?

Prazne obljube, visoki pribitki

Ob filozofiji, kjer je edina prioriteta vlade, kako v hišo dobiti potrebne milijarde, za vsak slučaj pa še kakšnih 100 milijonov za povrhu, visoki pribitki seveda niso nikakršno presenečenje. Širjenje krize na Ciper, bližina Italije, slabi gospodarski in bančni kazalci in še marsikaj so argumenti, ki so spremenili odnos investitorjev do zadolževanja držav in Slovenije. Dejstvo, da se nahajamo pred izzivom, kako dokazati, da smo zaupanja vredni partner, bi morali vzeti resno in se temu ustrezno tudi vesti, ne pa, da resna vprašanja o reformah še kar naprej jemljemo povsem v luči medstrankarskega politikantstva in ekonomske brezbrižnosti. Pa to nikakor ne velja zgolj za vlado Alenke Bratušek. Če se je za vlado Janeza Janše vsaj zdelo, da si v težkih časih vsaj prizadeva za finančno konsolidacijo države, koliko ji je to tudi uspevalo, je drugo vprašanje, pa nam je vlada Alenke Bratušek v veliki meri postregla s tistim, česar ljudje in finančni trgi nismo želeli slišati. Nastopi premierke in njenih kolegov so bili polni brezidejnosti in nekonsistentnosti ter ponavljanja oguljenih fraz. Prazne besede morebiti utegnejo prepričati koga izmed tistih državljanov, ki ekonomsko-politično dogajanje pri nas spremljajo predvsem v luči strankarstva in so iz tega zornega kota premierki naklonjeni. Nikakor pa ne ljudi iz finančnega sveta. V mnogih pogledih bi bilo bolje, v kolikor se vsi ti nastopi nikoli ne bi zgodili. V bistvu se je pri investitorjih iz nastopa v nastop vse bolj krepilo prepričanje o tem, da vlada nima neke resne vizije, kako iziti iz krize. Slaba boniteta in visoki pribitki so le rezultat vsega skupaj, medtem ko tisti povsem ponesrečen nastop Bratuškove na CNN morda le pooseblja celotno brezidejnost te vlade. 

Premalo odločni, preveč predrzni

A zgodba okrog tokratnega izdajanja je bila v marsičem neobičajna. Tudi za svetovne finančnike, ki so verjetno vajeni marsičesa. Ne samo, da je bonitetna hiša Moody’s v torek znižala bonitetno oceno Slovenije za dve stopnji, iz Baa2 na Ba1, ter dolg naše države poslal med špekulativne naložbe, to se je zgodilo kar sredi izdajanja pet in desetletne obveznice in to v trenutku, ko se je knjiga naročil že povsem napolnila in bi jo bilo treba le še zapreti. Sila nenavadno. Še posebej zato, ker je stalna praksa ta, da je finančno ministrstvo o vsakršnem znižanju obveščeno vsaj 12 ur pred javno objavo. Zaradi novice se je izdaja v trenutku ustavila, Slovenija pa je v zelo kritičnem momentu priletela kar v središče finančnega dogajanja v svetu. In ponovno z negativnim predznakom. Naključje gor ali dol, s to potezo smo ugled in kredibilnost naše države povsem po nepotrebnem še dodatno zakockali, s tem pa naše nadaljnje aktivnosti na tujih finančnih trgih, kjer že itak nismo bili kaj prida uspešni, še dodatno poslabšali. Bog ne daj, da bi se izkazalo, da smo ob vsem skupaj bili tudi (namerno) neiskreni ali celo kaj več. Naglica samega izdajanja in visoka ponujena obrestna mera bi že lahko nakazovali na kaj takšnega.

Kakšna je uporabnost menic?

Pristanek med »smetmi« pa ne omejuje zgolj prihodnjega zadolževanja države, ampak odpira resno vprašanje prihodnjega poslovanja naših bank in uporabnosti zakladnih menic, ki so jih naše banke sredi aprila tako množično kupovale od naše države. Še posebej, če bi nas po Moody’su med »smeti« uvrstili tudi v drugih dveh bonitetnih agencijah. V tem primeru bi bil klic iz Evropske centralne banke (ECB), ki bi našim bankam sporočil, da banka ne sprejema več papirjev slovenske države, še toliko bližje. Če bi se to zgodilo, bi naše banke ostale brez potrebne likvidnosti. V strahu pred bankrotom so tuji poslovni subjekti že v preteklosti pospešeno zapirali pozicije s slovenskimi bankami, kar bi se ob novih dejstvih utegnilo še pospešiti. Nikar ne izzivajmo takšnega scenarija.

Trojka = reforme

V poplavi dolarjev na svetovnem trgu ne preseneča, da so pri izdajah državnih vrednostnih papirjev zalet dobile tudi države, ki so bile še do nedavnega praktično odrezane od mednarodnih finančnih centrov; Vietnam, Ruanda, Nova Gvineja, Bangladeš, Šrilanka ali Mongolija. Če samo dejstvo, da smo z izdajami uspeli, ni bilo presenečenje, pa smo za spoznanje, da se na svetovnih trgih še lahko zadolžujemo, plačali zelo visoko ceno; ta je le malenkost nižja od cene prej omenjenih. Nikakor ne bi bilo zaželeno, v kolikor bi navidezna zmaga našim politikom dala zmotni signal, da reforme niso potrebne. Padli smo na dno, to je dejstvo. Ali bomo sedaj na tleh kar ležali ali pa se bomo pobrali in se končno vrnili na pot uspešnosti, pa je odvisno od tega, kaj dobrega (ali slabega) bomo storili. Danes je potreba po reformah velika kot še nikoli do sedaj, saj je očitno, da država na sistematični ravni ne zmore pokrivati svojih izdatkov, medtem ko se okno »priložnosti« počasi zapira. Najemanje denarja po šestih odstotkih pomeni pot v propad. Če ne bomo spremenili našega ekonomskega modela, potem se tudi bankrotu nikakor ne bomo mogli izogniti.

A ko beseda nanese na bankrot, še vedno odmevajo besede Maria Draghija, šefa ECB, »za vsako ceno,« četudi se tudi evropski sentimenti lahko kaj hitro spremenijo. Tudi glede na jesenske volitve v Nemčiji. A evropska pomoč je še vedno imela svoje zahteve. Nekaj v smeri manj države in manjšega proračuna se bo moralo zgoditi. To pa se v vsej tej tragičnosti zdi kot žarek upanja, ki bo končno prekinil z dosedanjo prakso slabih ekonomskih politik in slabega delovanja v podjetjih, Slovenijo pa postavil ob bok urejenim državam.

Objavljeno v Demokraciji, 9.5.2013.

Slovenski managerji priznavajo: “Koruptivni smo!”

Avgusta 2011 je v ZDA sodni epilog dobila zgodba, ki se je je prijel vzdevek “Kids for Cash” oziroma “Otroci za denar”. Glavnima akterjema zgodbe, sodnikoma Marku Ciavarelli in Michaelu Conahanu, je obtožnica očitala sprejemanje podkupnin, v zameno bi naj sodnika več tisoč mladostnih prestopnikov poslala v točno določen zasebni zapor za najvišje možne zaporne kazni. Spoznana sta bila za kriva in obsojena na 28 let (Ciavarella) oziroma 17.5 let (Conahan) zaporne kazni, plačati bosta morala še milijonsko kazen. Na zaporne kazni so bili obsojeni še nekateri ostali, vpleteni v to škandalozno početje.

Zmotno bi bilo prepričanje, da se določeni posamezniki ne bodo ukvarjali s kriminalnimi dejanji, kljub strogi zakonodaji, ki se jo povrh vsega še striktno izvršuje. Primer smrtne kazni oziroma vsaj dosmrtnega zapora za umor kaže na to, da so ljudje pri izvajanju kriminalnih dejanj bodisi ignorantski do kazni bodisi v svoji ihti ne razmišljajo o njej bodisi so pripravljeni tvegati. Karkoli od tega bo imelo za posledico golo dejstvo, da se bodo posamezna kriminalna dejanja v vsakem okolju pač dogajala.

A sporočilnost gornjega primera je jasna: kriminalna dejanja se kaznujejo. V kolikor se bodo posamezniki ukvarjali z njimi, imamo razvit sistem institucij, ki jih bo pripeljal pred odgovornost, in ti bodo za svoja početja odgovarjali in povrnili škodo, ki so jo povzročili.

Svetovalna družba Ernst&Young je pred dnevi objavila izsledke analize o prisotnosti korupcije v posameznem okolju. Naša država se je znašla na samem vrhu lestvice najbolj koruptivnih držav. Seveda bi lahko debatirali okrog same metodologije, ki je bila uporabljena pri izdelavi lestvice. Analiza, ki temelji na podlagi anketnega vprašalnika, je precej subjektivna in kvečjemu kaže percepcijo anketirancev do zastavljenega vprašanja, ki je lahko slaba reprezentanca dejanskega stanja. Mimo tega ne gre.

A kakorkoli, lestvica, ki jo objavi ugledna svetovalna družba, se ne izmuzne neopaženo, ne glede na uporabljeno metodologijo. Pri Sloveniji poleg vodilnega mesta na lestvici preseneča še visok odstotek tistih, ki so pritrdilno odgovorili na vprašanje: So v vaši državi podkupnine oziroma koruptivne metode v poslovnem svetu prevladujoče? Teh je bilo 96%!

Za ta portal je Luigi Zingales izjavil, da se v Italiji posamezniki ukvarjajo s kriminalom, ker se preprosto splača. O korupciji pri poslovanju spraševati ljudi, ki so neposredno vpeti in soustvarjajo to poslovno okolje, pomeni z drugimi besedami vprašati jih, ali se oni sami pri poslovanju poslužujejo koruptivnih dejanj oziroma se jih je vsaj skušalo napeljati k čemu takšnemu. Korupcija kot zloraba svojega položaja z namenom lastnega okoriščanja.

Korupcija je povezana z državo, državnimi institucijami, podjetji v državni lasti. Večja, kot je država, in v več stvari, kot se vpleta, več je priložnosti za koruptivna dejanja. Kot koruptivna dejanja gre šteti tudi takšna, ki na videz sicer kažejo podobo povsem navadnih transakcij, a se v svoji biti ne razlikujejo od siceršnjih koruptivnih dejanj. Danes se veliko tega skriva v obliki svetovalnih pogodb. Da, koruptivna dejanja se pojavljajo tudi v manj očitnih oblikah, ki pa zaradi tega niso nič manj problematična oziroma prisotna. Prej še bolj, ker jih je težje odkriti in potem dokazati.

Ob manjku epilogov in tako razširjenem mnenju o prisotnosti korupcije med samimi akterji, kakšna je sporočilnost vseh tistih, ki z nakopičenimi državnimi sredstvi v žepu nikoli ne zagledajo sodnih dvoran, kaj šele zaporniških celic, medtem ko se ta ista podjetja in državne institucije dušijo v finančnih bremenih in moledujejo za državno pomoč? In kaj sporoča država, ki temu področju bodisi ne posveča dovolj pozornosti ali pa ni v stanju učinkovitega delovanja proti njej?

Zmotne dogme o zunanjetrgovinskem presežku

Če bi ljudi vprašali, kakšno se jim je v primerjavi z letom 2008 zdelo lansko leto, bi težko našli koga, ki bi rekel, da je bil 2012 boljši letnik. 2008 je bil čas vrhunca, ko sta se cedila med in mleko, medtem ko je bilo 2012 še eno od let polno negativnih ekonomskih številk, propadanja podjetij, rasti brezposelnosti in obilice razočaranja. A, kot bi dejali privrženci keynesiancev in merkantilizma, v 2012 smo imeli zunanjetrgovinski presežek; v 2008 velik primanjkljaj.

Informacija, ki jo daje podatek o zunanjetrgovinski bilanci, nima enoznačnega pomena. Če se omejimo zgolj na blagovno menjavo, potem sama številka pravi, da smo vrednostno več izvozili kot uvozili. Države uvažajo tisto, česar nimajo in potrebujejo, izvažajo pa tisto, kjer so v primerjavi s konkurenco boljše in ugodnejše. Naftni derivati so tista dobrina, ki jo večina držav, recimo, uvaža.

Seveda tak agregatni podatek ne govori nič o sami kakovosti izvoza in uvoza. Z drugimi besedami, ničesar ne govori o tem, kaj smo izvažali/uvažali, po kakšnih cenah, kakšna je bila dodana vrednost, kakšna zaposlenost in produktivnost v samih proizvodnih sektorjih in podobnem. Ko pa ji dodamo še komponento dinamike, pa gola številka ničesar ne govori niti o razlogih, ki so privedli do preobrata v samih številkah. To pa je tisto, na podlagi česar se, v kolikor se ne bi lotili še analize kakšnih dodatnih dejavnikov, ne moremo opredeliti do tega, ali je sama sprememba iz trgovinskega minusa v plus dobra stvar ali ne.

Slovenska podjetja uvažajo predvsem surovine in naftne derivate, proizvode za vmesno porabo ter končne dobrine, kot so avtomobili in razni aparati in stroji. Tudi hrano uvažamo. Ko med seboj primerjamo te različne dobrine, ki jih uvažamo, je pomembno vprašanje, ali so le-te namenjene končni porabi, kot so to recimo avtomobili, ali je uvoz investicijske in proizvodne narave, recimo stroji in surovine. Uvoz slednjega ima potencial, da požene gospodarsko rast in v igri uvoz-proizvodnja-izvoz privede tudi do izvoza. Pa slednje sploh ni tako pomembno. Za podjetja so pomembne dosežene cene, ne pa narodnost kupca. Izvoz je pomemben, ker širi nabor kupcev, sicer je povsem brezpredmeten. Na strani izvoza najpogosteje najdemo predvsem polproizvode in tudi nekaj končnih proizvodov. Tudi sicer imajo prevladujoč delež v slovenskem izvozu blaga predvsem izdelki iz srednje visokih in srednje nizko tehnološko zahtevnih panog. V letu 2012 so bili po podatkih ankete, ki jo je izvedla časopisna hiša Delo največji slovenski izvozniki Gorenje, Krka, Revoz, SIJ, Impol, Cimos, Kolektor, BHS Hišni aparati, Helios in Hella Saturnus. Ob pogledu na ta seznam izvoznikov si lahko do neke mere odgovorimo na prej zastavljena vprašanja o dodani vrednosti našega izvoza, zaposlenosti v izvoznih podjetjih, plačah in podobnem. Tudi o povezanosti izvoza z uvozom. Velik del slovenskega izvoza in siceršnjega delovanja naših podjetij je pogojen s poprejšnjim uvozom vseh potrebnih (pol)proizvodov in proizvodnih dejavnikov. Nenazadnje pa je pri vrednostnem uvozu naftnih derivatov in drugih energentov ter surovin, ki pomenijo velik del našega uvoza, treba upoštevati še gibanje tečaja dolarja in dinamiko gibanja borznih cen teh dobrin.

Skratka, preden se lotimo ocenjevanja tega, kaj posamezne številke o zunanjetrgovinski bilanci pomenijo, je treba poznati strukturo uvoza in izvoza. ZDA, recimo, že vse od leta 1980 beležijo strahovit minus v zunanjetrgovinski bilanci, medtem ko je nemško gospodarstvo naravnano predvsem na izvoz. Tudi Rusija, ena največjih izvoznic energentov in surovin, beleži izjemne presežke v trgovinski bilanci. Ta je še posebej velik v času visokih cen energentov. Seveda bi bilo zelo zmotno govoriti, da ob teh negativnih številkah Američani ne premorejo svetovno konkurenčnih podjetij, da imajo siceršnje težave z brezposelnostjo, da imajo nizek standard in podobno ter da so Rusi, v nasprotju z njimi, presežek ekonomske in podjetniške učinkovitosti. Kitajski razvoj je dvignil potrebo po uvozu energentov in drugih (pol)proizvodov, na drugi strani bilance pa prispeval k izvozu izdelkov za široko potrošnjo. Z rastjo bogastva se je povečal tudi uvoz visokokakovostnih potrošnih dobrin; recimo dragih avtomobilov. Madžarska je še ena takšnih, ki je od krize dalje svoj trgovinski minus spremenila v presežek. Na drugi strani ima hitrorastoča Turčija že vse od leta 1957 ogromen zunanjetrgovinski minus, ki se je v času krize le še povečal. A država je rasla in ljudje so iz leta v leto postajali bogatejši! Ves čas je rasel njen izvoz, še bolj pa uvoz. In v krizi je, nič kaj presenetljivo, turški uvoz upadel mnogo bolj od izvoza države!

Tudi sicer sta kriza in upad uvoza zelo tesno povezana, mnogo bolj od krize in upada izvoza. To seveda nikakor ne preseneča. Uvoz, ki ga praviloma sestavljajo avtomobili in aparati višje vrednosti, skratka manj nujne in drage dobrine, je povezan z bogastvom ljudi v posameznih državah. Ko države rastejo in ljudje postajajo bogatejši, se njihov uvoz povišuje. Seveda velja na drugi strani splošna ugotovitev, da se v času ekonomskega zastoja najprej zniža potrošnja teh nenujnih, ali luksuznih, dobrin. To, da te dobrine prihajajo iz uvoza, je zgolj naključje vsega skupaj. Za revnejše in gospodarsko manj razvite države dejstvo. Na ta način je uvoz, predvsem njegova dinamika, mnogo bolj pokazatelj ekonomskega stanja v posamezni državi.

To pa velja tudi za Slovenijo. In pri nas je plus v bilanci posledica upada uvoza, kot lahko razberemo iz podatkov Umarja!

Govoriti o trgovinski bilanci kot celoti, pri tem pa spregledati njene elemente, je z vidika razlage ekonomske učinkovitosti države povsem brezpredmetno. Surova številka ne pove praktično ničesar. Še posebej, če spregledamo celotno dinamiko v sami mikrostrukturi. In to tako na strani izvoza, kot tudi uvoza. Vedno je pomembno vprašanje, kaj poganja spremembe. Četudi bi si sami želeli več visokotehnološkega izvoza, kot posledice tehnološke razvitosti naših podjetij, pa je plus v slovenski trgovinski bilanci, kot posledica upada uvoza, indikator krize, ne pa kot del rešitve, kot se je izrazil nekdanji finančni minister France Križanič, ki je eden izmed osrednjih ekonomistov vlade Alenke Bratušek. Če poenostavim, manj zanimanja za tuje avtomobile je posledica propadanja naših podjetij, visoke brezposelnosti, slabih obetov in strahu pred nadaljnjim zniževanjem standarda ljudi. To pa so razlogi, ki nikomur ne morejo dati razlogov za veselje. Nižji uvoz je pokazatelj naših težav! Vključno s tistimi podjetniškimi, da je izvozna naravnanost podjetij ključna za njihovo preživetje podjetij. Izvozna naravnanost majhne države je pomembna z vidika zaposlenosti in konkurenčnosti podjetij, ki jim ekonomije obsega znižujejo stroške na enoto proizvodnje. Nobeno slovensko večje podjetje brez izvoza ne more obstajati.

Pa vendar, ob poslušanju ekonomistov nove vlade, kako smo brez problemov, vse dokler imamo zunanjetrgovinski presežek, pa se tudi zdi, kot da si ti implicitno kar lastijo denar izvoznih podjetij. Z vidika obstoja podjetij in z njim povezane zaposlenosti je izvoz za državno blagajno dobra stvar. Ampak izključno z vidika plačanih prispevkov, davkov na dobiček in drugih davkov. Nikakor pa ne z vidika ustvarjenega dohodka kot takšnega. Izvozni evri Krke so denar Krke, ne države!

Z dnem, ko se bodo te številke v Nemčiji spremenile, se bomo lahko upravičeno vprašali o razlogih. Struktura nemškega gospodarstva je pač takšna, da se v času, ko vsem gre dobro, povpraševanje po njihovih avtomobilih in drugih tehničnih aparatih in strojih pač naraste. Manjši izvoz bi pomenil, da moč njihovih podjetij upada, bodisi da država v posameznih izvozno naravnanih panogah postaja sila nekonkurenčna v primerjavi s tujino, zaradi česar vse več nemških podjetij seli proizvodnjo izven države. Ali bi bilo to za Nemce dobro ali ne, bi bilo odvisno od alternativ, ki bi to praznino zapolnile.

Skratka, France Križanič je ponudil povsem napačno razlago podatka o našem zunanjetrgovinskem presežku v letu 2012, ob tem pa dejstvo, da postajamo vse revnejši in si privoščimo vse manj dobrin izpostavil kot dobro stvar!

Plehkost in nezmožnost uresničevanja ustavnih določb

Izvajanje varčevalne politike slovenske oblasti bo pripeljalo do kršenja ustavnih pravic je še ena v nizu bojazni, ki jih je mogoče slišati ob spoznanju, da je država v stanju oziroma se približuje stanju, kjer preprosto ne bo več zmožna izpolnjevati v preteklosti danih obljub. Zgolj uteleša pripoznanje, da je politika nenehnega zadolževanja nevzdržna, ta ranljivost pa pride še posebej do izraza v času gospodarske kontrakcije, ki je povezan s povišanimi potrebami po izdatkih in manjšim davčnim izplenom.

Živimo v ustavno-pravnem okolju. Ustavo, najvišji pravni dokument države, bi lahko definirali kot neke vrste temeljno podstat organizacije in organiziranosti delovanja družbe. Pojav ustave v obliki zapisanega dokumenta se zdi, da je pomenil velik napredek v delovanju družbe, če ga primerjamo s sistemom nepisanega koda pravil, ki so se ga posluževali v starodavnih plemenskih skupnostih, pojav ustave je delno omejil možnost tiranije vladarjev.

Če je verjeti Wikipediji, potem imajo najobsežnejšo ustavo v Indiji, kjer je je za pošteno knjigo. Na podlagi obsega bi lahko sklepali, da je v Indiji “podstat delovanja organizacije” natančno opredeljena. Za najkrajši dokument bi naj veljala ameriška ustava, katere obseg je bolj podoben beležnici. V kolikšni meri služi ustava kot dejanski garant pravic ljudi, je odvisno od njene vsebine, možnosti spreminjanja vsebine in možnosti interpretacije te vsebine s strani samih sodnikov. Primer Indije in ZDA kaže, da sam obseg dokumenta ni povezan z višjo ravnjo svobode ljudi oziroma ne pomeni garanta temeljnih pravic ljudi. Branje teksta praviloma odkrije, da daljši kot je tekst, več je v njem stvari, ki jih v takšnem temeljnem dokumentu ne bi pričakovali. Pri nas je recimo eden takšnih 75. člen Ustave, ki pravi, da delavci sodelujejo pri upravljanju v gospodarskih organizacijah.

Potem so tukaj še ustavni sodniki, modreci, ki jim je v konkretnih primerih podeljen mandat interpretatorjev ustavnih določil. Pri nas se zanašamo na razum, moralni kod in integriteto petih akademikov, dveh magistrov in dveh diplomantov, ki skupaj tvorijo to najvišje ustavno-pravno telo. Sodbe so subjektivna stvar in so odvisne od (politične, osebne in še kakšne) motiviranosti posameznega sodnika in v kolikšni meri služijo ustava in zakoni zgolj kot instrumenti upravičenja vsakršnega ravnanja, je odvisno od posameznega okolja. Korak naprej v tej svoji vlogi “pravičnežev” so naredili na Portugalskem, kjer so ocenili za ustavno dopustno zgolj enoletno neizplačila dodatkov k plačam javnim uslužbencev. Ustava je pač narejena za ljudi z moralnimi načeli, zaradi možnosti zlorab in uporab za potrebe posameznih interesnih skupin je za ostale neprimerna. Tudi pri nas nismo imuni proti uporabi instituta ustavnega sodišča kot poskusa manjšine, da večini naprti plačilo stroškov za svoje privilegije. Oplojevanje zdravih, samskih žensk, ki bi ga financirala država, je samo eden zadnjih v nizu, referendum o tem vprašanju pa več kot na mestu. In to predvsem zato, ker so se ljudje izjasnili, ali želijo financirati interese ozke skupine posameznikov, ki sicer ne vpliva na občo korist, medtem ko ženskam oploditve z biomedicinsko pomočjo v ničemer niso onemogočili. Svobodna iniciativa torej še vedno ostaja.

Velik del ustavnih določil ni napisanih v duhu logičnih izjav, katerih veljavnost je bodisi pravilna ali napačna. Takšen je že 2. člen Ustave, ki govori, da je Slovenija pravna in socialna država, kar je nemogoče preveriti, saj termina pravna in socialna država preprosto nista definirana. Posledično je veljavnost takšnega člena precej malo vredna, uporaba člena bo pa prej služila za potrebe zlorab kot uporab.

Zagotavljanje in uresničevanje posameznih ustavnih določil, ki vključujejo finančni vidik, je odvisno od sposobnosti njihovega financiranja. Imeti ustavno določilo, ki bi govorilo, da v Sloveniji nihče ne sme imeti rednega mesečnega dohodka pod 10 tisoč evrov, bi bilo nič vredno, saj ga ne bi bili v stanju izpolniti. Podobno je stanje ob prazni blagajni. Tudi v tem primeru se bo sklicevanje na “kršenje” ustavnih določil, ki niti niso jasno definirana, izkazalo za jalovo početje, brez dejanske vrednosti. Takrat ne gre iskati niti zavetja mnenja pravnih modrecev, kakršnokoli že bodi. Čeprav se strinjam, da ob 50% davkih ljudje od države upravičeno pričakujejo “koristi”.

Čista lopata – čista kazen?

Vseh sedem obsojenih v zadevi čista lopata je na ljubljansko okrožno sodišče podalo predlog za izvršitev zaporne kazni na alternativen način, kot je opravljanje družbeno-koristnega dela. Spomnimo, da so bili omenjeni spoznani za krive podkupovanja. Ali je pri omenjenih izvajanje alternativne oblike kazni smiselno ali ne, bo odločilo sodišče, kljub temu pa zadeva odpira vprašanje kaznovalne politike kot instrumenta nespoštovanja pravil.

Začnimo na začetku. Delovanje katerekoli skupnosti zajema tako neformalne omejitve, kot so sankcije, tabuje, navade, običaje, kot tudi formalna pravila, kot so ustava, zakoni in podobno. Zmotno je mišljenje, da zgolj država za ljudi predstavlja omejitev. Nikakor. Družina, cerkev in vera, soseska. No, v mnogih religijah, kjer cerkev nastopa kot defacto država, je kršenje cerkvenih norm isto kot kršitev državnega prava, temu primerne pa tudi posledice. Vse to so, poleg »ujetosti« v lastnih prepričanjih, za posameznika omejitve, katerih nespoštovanje prinaša posledice. Kazen!

Tehnično gledano je sporočilnost kazni jasna; kršitelju povedati, da se ne vede skladno z dogovorjenimi pravili. To je tisti vzgojni moment, ki ljudem govori, česar se v nekem okolju ne sme početi. V tem kontekstu gre za odvračanje ljudi, da se vedejo na način, ki ga okolica smatra kot odklonskega. Seveda, kazen bi naj služila tudi povrnitvi škode, v kolikor je ta pri nekem dejanju nastala. Na drugi strani pa višina same kazni kaže na jakost deviatnega dejanja. Na postni dan se pregrešiti z mesom ali se peljati 52 km/h namesto predpisanih 50 seveda ni isto kot nekomu odvzeti življenje. Z višino kazni rangiramo različna deviatna dejanja v družbi.

Za ljudi so pravila in z njimi povezane kazni pomembne zato, ker jim povzročajo stroške. Pa s tem ne mislim oportunitetnih stroškov izgubljenih priložnosti, do katerih prihaja, ker posameznih stvari, ki bi jih ljudje sicer počeli, pač ne smejo. Pač pa stroške, ki posameznike zadenejo, če se lotijo prepovedane stvari. Ti pa so odvisni tako od višine same kazni, kot tudi verjetnosti, da se posameznika dobi in tudi kaznuje. Ne preseneča torej, da so za najbolj deviatna dejanja predvidene najhujše kazni. Z vidika cost-benefit analize storitve kaznivega dejanja so kazni, ob neki verjetnosti, da bodo storilca tudi dobili in ga kaznovali, tiste, ki nagrado zaradi deviatnega dejanja postavljajo v strogo podrejen odnos v primerjavi s samo kaznijo in stroškom dejanja.

Umor, kot skrajna oblika deviatnega vedenja, ne more imeti druge kazni kot dolgoletno zaporno ali celo smrtno. V tem primeru je sporočilnost kazni jasno: umor je nekaj, kar nikakor ni sprejemljivo, saj posledic dejanja ni mogoče spraviti v prvotno stanje, in dolgoletne zaporne kazni, ali celo smrtne kazni, to tudi ilustrirajo. Cena storitve takšnega dejanja mora biti takšna, da na noben način ne more odtehtati same koristi izvršitve takšnega dejanja. V tem primeru je zaporna kazen tudi tista, ki potencialno nevarnega posameznika izloči iz okolice in mu tako prepreči ponovitev dejanj.

Na drugi strani imamo razne prometne prekrškarje, ki se v zaporu znajdejo zgolj zaradi spleta za njih izredno neugodnih dejavnikov: visokih kazni, praktično nične tolerance in njihovega slabega ekonomskega stanja. Zaradi narave prekrška, s katerim ne ogrožajo nikogar, in svojega slabega gmotnega stanja v zapor seveda ne sodijo. S tem, ko takšne posameznike sistem pošilja v zapor, jih šikanira in iz povsem navadnih in »poštenih« državljanov ustvarja kriminalce. Smisel same zaporne kazni v tem primeru nikakor ne najde potrebne utemeljitve. Z vidika sporočilnosti do samega prekrškarja bi bila v tem primeru kakšna od oblik javnega dela mnogo primernejša oblika kazni. Še posebej glede na zelo šibko povezavo med zaporno kaznijo in naravo deviatnega vedenja, kot tudi med samim deviatnim vedenjem in samo koristjo, ali pa nevarnostjo, ki je iz takšnega vedenja nastala.

Po istem principu je kazen v obliki družbeno-koristnega dela primernejša tudi za kakšnega športnika ali posameznika sorodnega ranga, ki bi ga zalotili pri kakšnem manj pomembnem prekršku. Korist, ki bi iz opravljanja takšnega dela nastala in škoda, ki bi se je ognili, če ga ne pošljemo v zapor, dajeta zadostne argumente v tej smeri. Tudi v tem primeru delujemo v duhu cost-benefit analize, četudi v tem primeru z vidika tistega, ki kaznuje, pri čemer ohranjamo sporočilnost samega pravila, deviatnega vedenja pa ne povzročamo mikavnejšega. Skladno s tem milejše kaznovanje skrajnih oblik moralnega hazarda seveda ne zapade pod to kategorijo.

Sedaj pridemo do vprašanja kaznovanja skrajnih oblik moralnega hazarda v poslu, poslovnih in političnih goljufij in podobnih dejanj. Z vidika osnovne logike kaznovanja je jasno, da je pozitivna vrednost, ki izhaja iz poslovne goljufije praviloma zelo visoka. Ker gre za zelo posebno naravo biznisa, ki obema stranema prinaša koristi, je odkrivanje poslovnih goljufij izredno težko, tako da je verjetnost kaznovanja dokaj nizka. Glede na vse to bi, v kolikor bi želeli korupcijo dejansko odpraviti, kazen morala biti toliko višja. Ko je marca 2012 Rod Blagojevich, takrat guverner ameriške zvezne države Illinois, zaradi politične korupcije, ki je vsebovala tudi prodajanje senatorskega sedeža takrat novoizvoljenega predsednika ZDA, Baracka Obame, začel prestajati 14-letno zaporno kazen, je bilo v obrazložitvi zapisano, da dejanja Blagojevicha pomenijo novo dno v moralnih standardih ZDA. Z višino kazni so jasno dali vedeti, da podobna dejanja ne sodijo v kulturo delovanja države. V tem primeru bi kazen v obliki družbeno-koristnega dela sicer prinesla kakšne koristi, bila pa bi oropana za celotno sporočilnost glede narave prekrška znotraj same cost-benefit enačbe odločanja, ali se politične korupcije iti ali ne. Vse razen zaporna kazen bi bila zelo slaba popotnica za vse potencialne politične in poslovne koruptivneže.

Seveda pa se ne smemo zagnati nad direktorje do te mere, da bi jim prepovedali v njihovih odločitvah biti samostojni ali da bi jim odrekli pravico do sprejemanja tudi slabih odločitev. Pa ne samo z vidika same negotovosti v poslu in z njo povezanega tveganja, ampak tudi z vidika zaščite posameznikove svobode, da deluje po lastnem prepričanju.