Zakaj je sprememba referendumske zakonodaje nujno potrebna

Ste se kdaj vprašali, kaj bi bilo, če bi ljudje na referendumu izglasovali, da se odslej piše le še z desno roko, medtem ko bi vi bili levičar?

Živeti v skupnosti, kar delovanje države je, od ljudi zahteva, da o določenih stvareh sprejmejo neko skupno stališče. V skupnosti se ena prvih nalog nanaša na postavitev okvirja skupnega življenja, nato pa tudi konkretnih akcij, s katerimi bodo člani skupnosti uresničevali svoje poslanstvo. Prav gotovo je vprašanje varnosti eno bistvenih vprašanj vsake družbe; navsezadnje tudi družine ali posameznika, kot najmanjše družbene skupine.

Obramba pred sovražnikom je bila tista, ki je skozi zgodovino povsem spontano angažirala celotna plemena in narode ter bila ves čas najpomembnejši cilj vsake družbe. A tokrat ne bom govoril o nalogah države, ampak o mejah glasovanja. V luči pobud za omejitev referendumske zakonodaje in finančnega stanja države je omenjeno vprašanje v teh dneh še kako relevantno za Slovenijo.

Vsakršno glasovanje v sebi zajema dvoje vprašanj: področje glasovanja in način glasovanja. Slednje pa vsebuje tudi vprašanje, kdo naj o posamezni stvari glasuje.

Lotimo se najprej prvega vprašanja. Z vidika ljudi v družbi skupna akcija pomeni odgovoriti si na vprašanje postavitve meje med zasebnim in skupnim, oziroma, kje se konča svoboda posameznika kot člana neke družbe. Pri oblikovanju skupne akcije se je treba zavedati, da vsakršno postavljanje ovir, četudi zanj glasuje večina ljudi, pomeni omejevanje svobodnega razmišljanja in delovanja ljudi. Na tem mestu ne govorim o omejevanju posameznikov zaradi zagotavljanja varnosti v družbi, ampak o splošnem omejevanju ljudi, ki zavre njihovo ustvarjalnost. Kot ekonomist sem še posebej pozoren na omejevanje ekonomskega udejstvovanja ljudi. To je eden osrednjih ekonomskih argumentov v prid minimalnemu obsegu delovanja države in minimalnemu obsegu skupnega glasovanja.

Ko je govora o glasovanju, je za ljudi mnogo manj omejujoče, v kolikor glasujemo o tem, česar ti ne smejo početi, kot pa da jim z glasovanjem nalagamo, kaj točno morajo početi. A tukaj je treba biti previden, saj prepovedovanje stvari vse počez prav tako znižuje meje posameznikove svobode in njegove ustvarjalnosti.

Seveda obstajajo omejitve. Zelo neodgovorno je tvegati, da bi ljudje na referendumu izglasovali ukinitev davkov. Saj ne, da nizki davki niso dobri in zaželeni, ampak davki so še vse kaj drugega kot le ena stran enačbe. Glasovanje o davkih bi kaj kmalu lahko pomenilo tudi konec države. Tega pa si ne želimo. Ljudje tudi ne potrebujejo glasovanja o tem, kaj jesti za kosilo, kajti to ni vprašanje za javno razpravo, kaj šele za politični konsenz. To, da je razprava dobrodošla, seveda ne pomeni, da bomo v družbi razpravljali o vseh vprašanjih in nato iskali najboljše rešitve, katerim bi največji delež ljudi podelil svoj glas. Četudi bi takšna glasovanja prinesla izide, ki bi jih podpirala večina ljudi, pa bi bilo takšno absolutno pravilo večine zelo sovražno do manjšin, ki bi kaj kmalu privedlo do nove oblike samovolje. Ker bi se navzven zdela celo kot legitimna, je takšna oblika samovolje celo nevarnejša od tiranije posameznika.

Skratka, v splošnem si prizadevati za večinsko voljo kot ultimativno maksimo, pred očmi pa imeti zagovarjanje svobode ljudi ali celo trditi, da so takšne odločitve legitimne in dobre, ne gre.

Odgovor na drugo vprašanje se zdi nekoliko lažji, saj se mnogi strinjamo, da je demokratičen izbor tisti, ki privede do najbolj legitimnega izida, ki ima med vsemi najvišjo podporo.

A ne zaženimo se prehitro. Demokracija, kot način izbire, in svoboda ljudi, ki se kaže preko področij izbire, sta dva povsem različna pojma. V tem oziru je dogmatski demokrat na povsem drugi strani od libertarca, ki demokracijo, kot vladavino razpravljanja, vidi kot nujno potrebno le v zadnji fazi procesa izbire, ko je treba preveriti skladnost različnih alternativ z željami ljudi – odločevalcev. Pri slednjem gre za demokratičen potek izbora, kjer pa je nabor področij, o katerem se glasuje, zelo omejen. Kot pravi Hayek, tvegamo, da se demokracija izrodi v demagogijo, v kolikor se zadovoljimo s tezo, da je v demokraciji dovoljeno vse tisto, kar sprejme večina. Ob tem pa se ulovimo v zanko naivnosti, v kolikor smo prepričani, da izbor večine pomeni tudi najboljšo izbiro.

Vprašanje demokratičnosti glasovanja v sebi skriva tudi vprašanje o tem, komu naj zaupamo, da o posamezni stvari glasuje. To ni nepomembno vprašanje, ker v mnogih primerih utegne določiti izid glasovanja. Kot drugo, določitev skupine, ki glasuje vpliva na legitimnost in pravičnost izida glasovanja. Vprašanje je, ali naj dovolimo, da o vprašanjih glasujejo tisti, ki se jih sama vprašanja neposredno tičejo – predlagatelji –, ki bi z ugodnim izidom pridobili neko korist, ali naj glasujejo zgolj tisti, ki bodo morali stvari plačati in niso benefaktorji. Ali naj torej javnim uslužbencem dovolimo, da glasujejo o plačah v javnem sektorju, v kolikor bi se takšno vprašanje znašlo na javnem glasovanju?

V absolutno legitimni državi, ki je zgolj utopična entiteta, bi bile vse naloge v družbi izglasovane s soglasjem vseh. Takšno pravilo soglasja bi vsem državljanom zagotavljalo, da bi bilo delovanje države usmerjeno v zadovoljevanje dejanskih skupnih interesov vseh, ki bi obenem bili tudi zasebni interesi vsakega posameznika in nobenemu ne bi povzročalo nikakršnih krivic. Četudi v sebi nosi pomembno sporočilnost, je absolutno pravilo ravno zaradi tega povsem neuporabno.

Preidimo sedaj na vprašanje, o čem glasovati? Volitve predsednika države vsekakor sodijo v področje potrebnih glasovanj, v kolikor se odločimo, da takšno figuro, kot je predsednik države, sploh potrebujemo. Enako velja za glasovanje o vprašanju, kdo naj vodi državo. To so stvari, ki se tičejo vseh. Glasovanje o lokalnih vprašanjih, kot recimo izgradnje vodovoda, v kolikor to ni del lokalne agende ali zasebne iniciative, ni smiselno za prebivalce drugih regij, v kolikor niso koristniki tega. Nikakor ni smiselno glasovati o tem, ali so oklepniki potrebni za zagotovitev varnosti države ali ne in podobno.

A glede na vsebino dosedanjih referendumov vidimo, da smo v večini primerov glasovali ravno o vprašanjih, ki presegajo mejo legitimnega. Če izpostavim le nekatere: glasovanje o odpiralnem času trgovin, zavarovalnicah, Slovenskih železnicah, delu na črno in pokojninah. Čeprav se utegne zdeti drugače, je glasovanje o financiranju oplojevanja samskih žensk izmed vseh referendumskih vprašanj še najbolj na mestu. In to predvsem zato, ker so se ljudje izjasnili, ali želijo financirati interese ozke skupine posameznikov, ki sicer ne vpliva na občo korist, medtem ko ženskam oploditve z biomedicinsko pomočjo v ničemer niso onemogočili. Svobodna iniciativa torej še vedno ostaja. Z vidika poseganja v svobodo ljudi je bilo glasovanje o delovnem času trgovin še posebej bizarno, saj so nasprotniki nedeljskih nakupov tako delodajalcem, kot tudi delavcem in potrošnikom skušali vsiliti svoje mnenje o tem, kakšna je pravična in najboljša izraba nedeljskega dneva, pri čemer pa njim nihče izmed omenjenih ni zmanjševal njihove svobode, da, kot nasprotniki nedeljskih nakupov, takšnih nakupov preprosto ne opravljajo, niti nikomur izmed nasprotnikov ni povzročal nikakršnih stroškov. Tipičen primer, skratka, kjer glasovanja ne sme biti!

Kakorkoli. Referendumi predstavljajo dopolnilo k splošnemu okviru delovanja države, še posebej v točki, kjer ni možno ugotoviti, ali se konkretne akcije skladajo z definiranimi nalogami države, bodisi se zdi, da naloge države niso določene, ali se zdi, da so opredeljene pomanjkljivo.

Seveda ne preseneča število referendumov v okolju, kjer večina manjšini vsiljuje svoje načine vedenja, ki je drugačno od vedenja manjšine, kot tudi ne v okolju, kjer manjšina večini naprti plačilo stroškov za svoje privilegije. Tudi ne preseneča, da je v okolju, kjer med ljudmi vlada prepričanje, da so vsako stvar, četudi je še tako bizarna, upravičeni tudi dobiti, število referendumov ustrezno višje. Če se zdi glasovanje o dodeljevanju in financiranju privilegijev posameznim skupinam še nekako sprejemljivo, četudi je lahko sila potratno, ker ga večina vedno lahko tudi zavrne, pa ni mogoče glasovati o svoboščinah manjšine, v kolikor to ne ogroža splošne varnosti. Ker se ocenjuje, da je na svetu zgolj nekje desetina ljudi levičarjev, bi takšno glasovanje kaj kmalu lahko dokaj prepričljivo izglasovalo prepoved pisanja z levo roko. Pa sploh ni pomembno, ali bi se desničarji za to odločili iz osebnega nasprotovanja proti tej skupini ali na podlagi kakšnega strokovnega nasveta ali katerega tretjega argumenta. Tudi glasovanje o zadevah, ki se tičejo obstoja države, ali o finančnih in podobnih zadevah države, ni tisto, o čemer bi odločali na splošnem glasovanju.

Post scriptum. Ker nisem zagovornik glasovanja o stvareh, ki se tičejo drugih, niti ne zagovarjam poseganja v svobodo drugih, vse dokler se ta nahaja izven mojega svobodnega delovanja, tudi nisem privrženec splošnega glasovanja niti se splošnih glasovanj ne udeležujem. Četudi bi obstajal ustrezen kandidat ali predlog, ki bi si zaslužil mojo podporo, pa je moj glas v poplavi vseh drugih premalo slišan, da bi odtehtal strošek njegove oddaje. Nikakor pa ne želim, da drugi glasujejo o stvareh, ki bi mi povzročale dodatne stroške bodisi omejevale mojo svobodo.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Razno, Slovenija and tagged , . Bookmark the permalink.

2 Responses to Zakaj je sprememba referendumske zakonodaje nujno potrebna

  1. Pingback: Kakšne posledice prinaša odločitev Ustavnega sodišča? | Steinbacher media

  2. Pingback: Plehkost in nezmožnost uresničevanja ustavnih določb | Steinbacher media

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s