Izvajanje varčevalne politike slovenske oblasti bo pripeljalo do kršenja ustavnih pravic je še ena v nizu bojazni, ki jih je mogoče slišati ob spoznanju, da je država v stanju oziroma se približuje stanju, kjer preprosto ne bo več zmožna izpolnjevati v preteklosti danih obljub. Zgolj uteleša pripoznanje, da je politika nenehnega zadolževanja nevzdržna, ta ranljivost pa pride še posebej do izraza v času gospodarske kontrakcije, ki je povezan s povišanimi potrebami po izdatkih in manjšim davčnim izplenom.
Živimo v ustavno-pravnem okolju. Ustavo, najvišji pravni dokument države, bi lahko definirali kot neke vrste temeljno podstat organizacije in organiziranosti delovanja družbe. Pojav ustave v obliki zapisanega dokumenta se zdi, da je pomenil velik napredek v delovanju družbe, če ga primerjamo s sistemom nepisanega koda pravil, ki so se ga posluževali v starodavnih plemenskih skupnostih, pojav ustave je delno omejil možnost tiranije vladarjev.
Če je verjeti Wikipediji, potem imajo najobsežnejšo ustavo v Indiji, kjer je je za pošteno knjigo. Na podlagi obsega bi lahko sklepali, da je v Indiji “podstat delovanja organizacije” natančno opredeljena. Za najkrajši dokument bi naj veljala ameriška ustava, katere obseg je bolj podoben beležnici. V kolikšni meri služi ustava kot dejanski garant pravic ljudi, je odvisno od njene vsebine, možnosti spreminjanja vsebine in možnosti interpretacije te vsebine s strani samih sodnikov. Primer Indije in ZDA kaže, da sam obseg dokumenta ni povezan z višjo ravnjo svobode ljudi oziroma ne pomeni garanta temeljnih pravic ljudi. Branje teksta praviloma odkrije, da daljši kot je tekst, več je v njem stvari, ki jih v takšnem temeljnem dokumentu ne bi pričakovali. Pri nas je recimo eden takšnih 75. člen Ustave, ki pravi, da delavci sodelujejo pri upravljanju v gospodarskih organizacijah.
Potem so tukaj še ustavni sodniki, modreci, ki jim je v konkretnih primerih podeljen mandat interpretatorjev ustavnih določil. Pri nas se zanašamo na razum, moralni kod in integriteto petih akademikov, dveh magistrov in dveh diplomantov, ki skupaj tvorijo to najvišje ustavno-pravno telo. Sodbe so subjektivna stvar in so odvisne od (politične, osebne in še kakšne) motiviranosti posameznega sodnika in v kolikšni meri služijo ustava in zakoni zgolj kot instrumenti upravičenja vsakršnega ravnanja, je odvisno od posameznega okolja. Korak naprej v tej svoji vlogi “pravičnežev” so naredili na Portugalskem, kjer so ocenili za ustavno dopustno zgolj enoletno neizplačila dodatkov k plačam javnim uslužbencev. Ustava je pač narejena za ljudi z moralnimi načeli, zaradi možnosti zlorab in uporab za potrebe posameznih interesnih skupin je za ostale neprimerna. Tudi pri nas nismo imuni proti uporabi instituta ustavnega sodišča kot poskusa manjšine, da večini naprti plačilo stroškov za svoje privilegije. Oplojevanje zdravih, samskih žensk, ki bi ga financirala država, je samo eden zadnjih v nizu, referendum o tem vprašanju pa več kot na mestu. In to predvsem zato, ker so se ljudje izjasnili, ali želijo financirati interese ozke skupine posameznikov, ki sicer ne vpliva na občo korist, medtem ko ženskam oploditve z biomedicinsko pomočjo v ničemer niso onemogočili. Svobodna iniciativa torej še vedno ostaja.
Velik del ustavnih določil ni napisanih v duhu logičnih izjav, katerih veljavnost je bodisi pravilna ali napačna. Takšen je že 2. člen Ustave, ki govori, da je Slovenija pravna in socialna država, kar je nemogoče preveriti, saj termina pravna in socialna država preprosto nista definirana. Posledično je veljavnost takšnega člena precej malo vredna, uporaba člena bo pa prej služila za potrebe zlorab kot uporab.
Zagotavljanje in uresničevanje posameznih ustavnih določil, ki vključujejo finančni vidik, je odvisno od sposobnosti njihovega financiranja. Imeti ustavno določilo, ki bi govorilo, da v Sloveniji nihče ne sme imeti rednega mesečnega dohodka pod 10 tisoč evrov, bi bilo nič vredno, saj ga ne bi bili v stanju izpolniti. Podobno je stanje ob prazni blagajni. Tudi v tem primeru se bo sklicevanje na “kršenje” ustavnih določil, ki niti niso jasno definirana, izkazalo za jalovo početje, brez dejanske vrednosti. Takrat ne gre iskati niti zavetja mnenja pravnih modrecev, kakršnokoli že bodi. Čeprav se strinjam, da ob 50% davkih ljudje od države upravičeno pričakujejo “koristi”.
Steinbacher media 