“To ni dovolj,” pravijo bruseljski birokrati

Vroče je bilo na ledeni ploskvi stockholmske dvorane in vknjižena prestižna točka risov proti zvezdniškim Kanadčanom. To je na splošno prva dosežena točka slovenskih hokejistov proti kateri od hokejsko velikih držav. A navkljub vsej tej veličastnosti je eno gotovo, dosežen rezultat ne zadostuje za dosego vnaprej zastavljenega cilja, pa posledično tudi njena vrednost kaj hitro izpuhti. Kakorkoli obračamo, izpad iz kluba najboljših ni tisto, kar so si v ekipi želeli, možno je bilo doseči več.

Ta zadnja dogodivščina naših hokejistov nosi v sebi veliko mero tiste sporočilnosti, katere uporabnost precej presega meje športnega sveta. In sicer, za rezultat si je treba prizadevati od samega začetka, ko je še nabor ugodnih izidov največji. Rezultat loviti na zadnji tekmi, to je pet pred osmo, ko se celotni fond alternativ, ki uresničujejo začetni cilj, zreducira na kvečjemu enega, je tvegano. Če ta scenarij pogojuje še določeno vedenje ostalih, tako Danci ne bi smeli premagati Belorusov, lahko vse skupaj hitro izpade kot račun brez krčmarja. Takrat še najboljši nameni in naprezanje za njihovo uresničitev niso dovolj. Ostaja grenki priokus, da je bilo možno doseči več.

Zgolj en ugoden scenarij, ki je vključeval še razplet tekme med Danci in Belorusi, risom ni dajal realne možnosti za uspeh. Naša država se je znašla v podobno nezavidljivi situaciji, nad njeno glavo pa visi Damoklejev meč morebitne plačilne nesposobnosti. Naloga je jasna: uskladitev potrošnje države z njeno sposobnostjo pridobivanja finančnih virov. Uzakonjena možnost prisile državnemu aparatu omogoča bolj kot ne proste roke pri obdavčevanju. Stopnja obdavčitve se v Sloveniji nevarno približuje 50% BDPja, državna potrošnja je to mejo že presegla. Zadolževanje je realnost države, ki s svojimi siceršnjimi prihodki ne zmore pokriti svoje potrošnje. Sistematično kopičenje dolga vpliva na stopnjo zadolženosti. In tujina od nas ne zahteva drugega kot pa sposobnosti samostojnega obvladovanja teh relacij. Zadolževati se po 6% pomeni, da je nabor za nas ugodnih scenarijev sila zožen. In to je tisto, na kar nas opozarjajo iz tujine.

Po koluarjih se šušlja, da slovenska stran z načrtom ukrepov za preprečitev morebitne plačilne nesposobnosti države ni zadovoljila pričakovanj evroskupine. Ob milijardnem primanjkljaju celotno zgodbo zreducirati na tako famozen dvig DDVja, ki niti nima potenciala bistveno izboljšati državne bilance, v tej isti sapi pa odvečne zaposlene iz carinske službe na silo premakniti po javni upravi, ne deluje resno. Še manj je takšno vedenje skladno s konceptom učinkovitosti, kar vsi ugotavljamo, da je vrlina, ki nam je zmanjkala.

Če zapisi držijo, potem se kritika nanaša na plehkost načrta, ki se zadeva znižanje državne potrošnje. Tujci gotovo ne bodo vzdrževali naše potrate in to so nam jasno povedali. Samo mislimo si lahko, kaj sporoča stavek “to ni dovolj”. Za slovenske rise je neugoden rezultat na tekmi med Danci in Belorusi odpihnil še tisto malo možnosti na obstanek še preden so naši igralci sploh prekrižali palice s Kanadčani. Niso bili odvisni od sebe!

Koliko manevrskega prostora je ostalo naši vladi? Tok dogodkov kaže, da se tudi v tem primeru fond možnih alternativ reducira k eni ostali možnosti: uboganju nareka iz Evrope. Tukaj pa so stvari bolj kot ne jasne, še posebej v primeru majhne države, ki ne uživa kakšne posebne strateške pozicije: državne izdatke je treba spraviti v red s prihodki. A v tem primeru boste morali prekiniti še s kulturo kronizma in korupcije. Slovenskih lokalnih pajdašev in lokalne zaplankanosti pač Evropa ne bo financirala. Vsaj ne zavestno.