Visoka državna potrošnja in nizki davki ne gre skupaj!

Da je zgodovina nekaj, o čemer ljudje ne vedo kaj dosti, je tisto, kar se mi, ob celotnem spremljanju komentarjev v luči gospodarske krize, vse bolj dozdeva. Izjave, kot so: konec kapitalizma; da se je trenutni sistem izpel; da je s kreditnim gospodarstvom in bankami konec; da »požrešni« kapitalizem nima prihodnosti in podobne so tiste, za katere bi človek pomislil, kot da se s kriznimi dogodki srečujemo prvič, bodisi, da so pri njeni razlagi zelo selektivni. Ali pa, kar bi bilo še natančneje, da ljudje zgodovine preprosto ne poznajo.

Tudi Slovenci smo v preteklosti spisali že kar nekaj poglavij predvsem slabih praks. Tudi tista o zgolj odstotnem proračunskem primanjkljaju, ki se je dolgo časa kazala kot dobra, je v sebi dejansko skrivala prikrito inflacijsko financiranje državne potrošnje. Zato ne preseneča, da se je z vstopom v evro območje in prevzemom skupne valute proračunski primanjkljaj začel tako zelo povečevati. Prvotno ohranjanje tečaja v sklopu ERM 2 sistema je omejevalo tiskanje tolarjev za potrebe financiranja državne potrošnje, medtem ko je prevzem evra v celoti odvzel pristojnosti nad tiskanjem denarja.

Preden bomo za naše trenutne težave in nižanje standarda ljudi krivili evro, poglejmo v čas od osamosvojitve dalje. Od julija 1991 pa vse do aprila 2013 je stopnja inflacije znašala 1471,3 odstotka! Do junija 2004, ko je Slovenija vstopila v sistem fiksnih menjalnih tečajev ERM2, je stopnja inflacije znašala ogromnih 1158,1%, do decembra 2006, 1. januarja 2007 je evro postal uradno plačilno sredstvo v Sloveniji, je stopnja inflacije znašala 1228,2%. Od junija 2004, ko je Slovenija pristopila v sistem ERM2, pa do aprila 2013 je znašala stopnja inflacije še vsega 25,3%. V času slovenskega evra, od januarja 2007, pa do aprila 2013 pa še vsega 18,3%. Še leta 2000 je stopnja slovenske inflacije znašala desetinko manj od 9%, medtem ko je bila inflacija v evrskem območju vsega 2,5%. Očitno je v vseh letih tolarja in monetarne neodvisnosti tiskanje denarja predstavljalo zelo pomemben vir prihodkov v državno zakladnico, s katero je ta financirala svoje potrošnjo.

Danes, ko za najem denarja plačujemo 6%, medtem ko imamo inflacijo pri nekje dveh odstotkih, smo zgolj na podlagi tega dejstva v bistvu celo nekoliko na boljšem, kot smo bili v času slovenske inflacije in navidez uravnoteženih financ. Seveda pa v nobenem od obeh primerov nismo dojeli bistva samega problema: prekomernega državnega trošenja, kaj šele visoke cene takšnega početja!

Da tega nismo razumeli takrat, je mnogo bolj razumljivo, saj je tiskanje denarja jakost samega problema sproti dokaj uspešno zakrivalo. Pri ljudeh, ki jim je inflacija iz dneva v dan nižala njihov življenjski standard, pa se je zdelo, kot da problemov ni. Še posebej v luči tega, da so bili na inflacijo, še toliko večjo, mnogi že kar dobro navajeni.

Slaba praksa je slaba v kolikor se iz nje ničesar ne naučimo. Sicer je dobra praksa. Na podlagi zgodovine in mnogih zapisov iz ekonomske znanosti bi se danes, ko se ponovno nahajamo pred vprašanjem financiranja državne potrošnje, že lahko naučili osnovne lekcije, ki pravi, da brez nižje državne potrošnje ne gre pričakovati uravnoteženih javnih financ, medtem ko z neuravnoteženimi javnimi financami ne moremo ubežati znižanju standarda ljudi. Bodisi se to zgodi kot posledica visoke inflacije ali pa višjih davkov. Ker prvega instrumenta danes nimamo več na voljo, ostanejo le še višji davki. V teh razmerah se DDV ponuja kar sam po sebi. No, ob vsem tem je DDV pa tudi davek, ki je med vsemi še najmanj slab. Kar pa, verjamem, ni nič kaj dobra tolažba za vse posameznike, ki bodo zaradi tega za kupljeno košarico primorani plačevati nekoliko več. Slepiti se s tem, da bi z izstopom iz evra in tiskanjem tolarjev uspešneje izšli iz krize, tudi nima zgodovinske potrditve. A tako pač je; zastonjkarstva pač ni. Treba je začeti pri nižanju državne potrošnje, sicer je dvig davkov tako rekoč neizbežen in bo neizbežen tudi v prihodnje, medtem ko bo cena neuravnoteženosti mnogo višja, kot bi bilo potrebno.