V taki situaciji si kaj drugega kot bankrot oziroma prihod trojke težko predstavljam

Prejšnji konec tedna smo v Bruselj poslali Program stabilnosti in tako Evropi razkrili načrte za izhod iz krize. Ob sanaciji bančnega sistema, rešitvi prezadolženih podjetij in rezih v javni sektor so največ prahu dvignili zadnji ukrepi, dvigovanje davčnih stopenj. Po mnenju našega sogovornika, dr. Matjaža Steinbacherja so tudi zvišani davki cena, ki jo moramo plačati za zapitek iz prejšnjih let. Nedavno slovensko zadolževanje po njegovem mnenju ni bil uspeh, kot ga je predstavljala slovenska vlada, visoko povpraševanje po slovenskih vrednostnih papirjih je bilo preprosto posledica visoke donosnosti obveznic in velike količine dolarjev na trgu. Steinbacherja smo nazadnje povprašali tudi, kako gleda na nove porajajoče koncepte demokratičnega socializma. Odgovor je bil preprost: »Majice s podobo Che Guevare nas ne bodo spravile iz krize, ampak bodo mnogo prej vir novega problema«!

V eni od zadnjih objav na svojem blogu, ste zapisali, da je bankrot v primeru Slovenije še edina rešitev za vse. Kaj ste natančno mislili?

Bankrot je edina stabilna rešitev za Slovenijo. Stabilna zato, ker se zdi, da glede na celotno situacijo pri nas in rešitve, ki se ponujajo, vse poti vodijo tja. Imamo ogromno bančno luknjo, za katero še sploh ne vemo, kako velika je. Tukaj je proračunski primanjkljaj. Imamo strukturno neurejene državne finance. Ne vemo, kako se sploh lotiti reform, ki bi zmanjšale proračunski primanjkljaj. Govori se celo o manjku 7 milijard evrov, pa to verjetno sploh še ni zadnja številka. S tem se približujemo petini našega BDP-ja. Obveznice izdajamo z donosom 6 odstotkov. Dobro, navrgle so nam 3,5 milijarde evrov, a do potrebnega zneska je še dolga pot in denar bo težko zbrati. Govorimo eno, v naslednjem trenutku pa že nekaj povsem drugega. Skratka, v takšni situaciji si kaj drugega kot bankrot oziroma prihod trojke težko predstavljam.

Moody’s je pred dvema tednoma spravil bonitetno oceno Slovenije na raven smeti. Je Slovenija res v tako slabem položaju ali gre tudi za tržne špekulacije, ki so večkrat lastne bonitetnim hišam?

Stvar diskusije je, ali smo za v smeti ali ne. To je pač ocena tistega, ki ocenjuje. Ocene nikoli niso povsem objektivne, tega nihče ne trdi. So pač ocene na podlagi nekih parametrov, ki jim lahko zaupamo ali pač ne. Vse do septembra 2011 smo bili ocenjeni kot prvovrstna država, danes smo tukaj, kjer smo. Včasih smo bili ponosni na naše uspehe, danes za padec bonitete krivimo taiste tuje igralce, ki smo jih še včeraj uporabljali kot argument uspešnosti. Reči, da se nam danes godi krivica, seveda ne gre kar tako zlahka. Le malo samokritike je potrebne, da opazimo, da je stanje naše države dejansko vse prej kot takšno, kot bi si ga želeli. Imamo ogromno bančno luknjo, neugodne so gospodarske številke, proračun je v minusu, neke vizije glede reform ni na vidiku. Medtem ko Nemčija, naš najpomembnejši trgovinski partner, raste, mi še vedno padamo. Skratka, vse agencije, ne samo Moody’s, Sloveniji očitajo podobne zadeve: proračunski primanjkljaj, luknja v bančnem sektorju, pomanjkanje reform in okolje, ki reformam nikakor ni prijazno. To pa je kar dober opis naših problemov.

O špekulacijah sem vas spraševal prav v zvezi z ocenami bonitetnih hiš. Res je, da vse agencije naštevajo iste težave pri Sloveniji. Hkrati pa nas je med smeti uvrstil samo Moody’s, medtem ko je ocena agencije Standard&Poor’s še vedno dokaj visok A-. Od kod take razlike med posameznimi ocenami?

Bonitetne agencije praviloma ne izdajajo ocen hkrati, tako da je pri padcih vedno tako, da se pri enih pojavijo prej kot pri drugih. Pred slabima dvema tednoma nas je Moody’s prestavil za dve stopnički niže. To ni običajen padec za eno stopnjo in odtod ta razlika. Počakati moramo tudi na novi oceni S&P in Fitcha. Ko so nam pri S&P sredi februarja 2013 znižali oceno na A-, so zraven sicer pripisali stabilne obete. Ampak vsi vemo, da so se medtem stvari pri nas zelo spremenile. Pri Fitchu še nekako ohranjamo oceno A-, a imamo zraven pripisane negativne obete. Skratka, treba bo počakati na nove ocene tudi drugih dveh agencij.

Kar pa se tiče špekulacij. Finančni svet je zgrajen na špekulacijah, saj donosi kot takšni nikoli niso gotovi. Tudi poslovni svet je svet negotovosti in z njo povezanih špekulacij. To ve vsakdo, ki se je kadarkoli šel kakšnega posla. To seveda ni nič slabega. Za investitorje, ki ne vedo natančno, kje se kaj dogaja, je boniteta tista ocena, ki jim prikazuje stopnjo tveganja. Pristati v smeteh ne pomeni nič drugega kot večje verjetnosti, da dolgovi ne bodo poplačani. Pomeni pristati v špekulativnem razredu; tudi teh razredov je več. Kot vemo, višje tveganje pomeni višje cene, kar nekateri, ki so pripravljeni tvegati več, s pridom izkoriščajo. No, mi smo sredi aprila 2013, ko še nismo bili označeni kot špekulativna država, zakladne menice izdajali po 4.15%, kar je povsem enak pribitek kot pri tej zadnji izdaji, ko smo že bili v smeteh. Kakorkoli, neke vrste precedans je pomenil Ciper, kjer so bili lastniki obveznic postavljeni pred velike depozitarje. V tem primeru je bila torej skrb za poplačilo dolga postavljena vse više na prednostni lestvici, kar špekulantom utegne dati še več samozavesti. Še posebej po tistem, ko so se tako zelo opekli v Grčiji. Da bi si v Moody’su dovolili igrati se s svojim ugledom na račun Slovenije? V teorije zarote enostavno ne verjamem. Konec koncev smo majhna država in realizirani donosi iz tega naslova ne bi bili vredni celotnega dejanja.

Na finančnem ministrstvu so sicer bili nad zadnjo izdajo dolarskih obveznic zelo navdušeni, predvsem zaradi povpraševanja v višini 16 milijard dolarjev. To povpraševanje pa je bilo najverjetneje posledica prav zelo visokega donosa, ki so ga imele slovenske obveznice: 4,85 odstotka za petletne obveznice in šest odstotkov za desetletne obveznice. Je to za Slovenijo sploh vzdržno?

Takšne obrestne mere nikakor ne vzdržijo nikakršne ekonomske kalkulacije. To je gotovo. Težko je namreč realizirati ustrezno visok donos, da se investicija pokrije. Še posebej to velja za države, ki denar po pravilu najemajo za povsem druge stvari, ki niso investicijske narave. Izdati takšno obveznico za celih 10 let pa ima še manj ekonomske logike. Lahko sicer nakazuje izjemno potrebo naše države po denarju. Ampak navduševati se nad visokim povpraševanjem ob donosu 6 odstotkov je kontradiktorno. Samo izračunajmo si znesek vseh obresti, ki smo se jih zavezali plačevati.

Visok donos je tudi eden izmed razlogov za visoko zanimanje po naših obveznicah. Ob tem pa ne smemo spregledati niti dejstva, da je na trgu ogromno poceni dolarjev, kot posledice finančne politike ZDA. Zaradi tega sam nisem bil presenečen nad uspešnostjo izdaje. Nad povpraševanjem se nikakor ne smemo navduševati, dokler plačujemo 6 odstotkov!

Gre torej za dva elementa: zelo visoki donosi in močna garancija, ki jo predstavlja članstvo v evroobmočju in ECB. Sem prav razumel?

Tako je. In poplava dolarjev na trgu. A garancije, ki jih ponuja ECB, postajajo sila vprašljive. Prav tako pa odnos posameznih držav do samega dolga. A v Evropi se lahko čustva dokaj hitro spremenijo. Jeseni bodo v Nemčiji volitve, kar tudi utegne vplivati na politiko ECB do problematičnih držav. Ob vsem tem se problemi kažejo v Franciji. Evropska »čustva« so še posebej odvisna od dogajanja na relaciji Berlin-Pariz. Na drugi strani so bili investitorji primorani odpisati velik del grškega dolga, Ciper je ponudil nek drug koncept. Pa vendar še vedno nekako odmeva tisti stavek Maria Draghija, šefa ECB, da se bodo ohranjanja evra lotili za vsako ceno. Na koga tisti, ki so našo obveznico kupili, računajo, da bo pokril obveznosti, ali bo to naša država, ECB ali kdo drug, vedo oni sami.

Vrnimo se na Slovenijo: z izdajo obveznic smo pridobili 3,5 milijarde evrov. Ker bomo skupno plačali približno 1,3 milijarde obresti oziroma 147 milijonov letno povprečno, je vprašanje, kam kaže vložiti pridobljeni denar? Če bomo samo krpali že obstoječe luknje in pri tem ne bomo ustvarili neke dodane vrednosti, nas bodo obresti in kasneje glavnice te zadnje izdaje obveznic še dodatno pahnile na rob prepada in morda že čez…

Država je inštitucija, ki na eni strani troši, na drugi pa to svojo potrošnjo financira. Pogledati je treba zgolj v njen proračun, da bi videli, kaj vse država financira. Vse, kar se financira in ni investicijske narave, ustvarja luknjo in mi sedaj krpamo to luknjo. Dvomim, da bo del teh sredstev šel tudi za poplačilo luknje v bančnem sektorju in za slabo banko. Predvsem bomo pokrili izdatke, ki so že nastali. Problem države, ki se zadolžuje za poplačilo dolga, ob tem pa ne spremeni svojega modela in še kar ustvarja tudi tekoči primanjkljaj, je v tem, da se okno priložnosti vse bolj zapira, medtem ko cena zadolževanja raste. Tak trend seveda ne more trajati v nedogled. V konkretnem primeru je seveda problem same obrestne mere, ki je ogromna, zneska, ki ni majhen in same ročnosti.

To pa je za našo državo dokaj nevarno. Nimamo namreč takega gospodarstva, ki bi si to lahko privoščilo. Kako bi lahko financirali dolgove, ne da bi se zatekali k vedno novemu zadolževanju? Po napovedih Evropske komisije na rast gospodarstva ne gre računati vsaj še letos in naslednje leto. Kako bomo torej lahko izšli iz tega začaranega kroga?

Težko. Kot pravim. Ko se zapleteš v spiralo zadolževanja za poplačilo dolgov, imaš problem. Še posebej, če ob tem ustrezno ne prilagodiš izdatkov in nimaš gospodarske rasti. Vprašanje je, koliko manevrskega prostora si država na področju davkov sploh še lahko privošči, da vsega skupaj ne poslabša še bolj. Brez tega, da bi oklestili izdatke države, ne bo šlo. Naš problem ni samo država, ampak predvsem povsem izčrpano gospodarstvo. Podjetja so tista, kjer se ustvarja gospodarska rast, ta pa so kapitalsko šibka, mnoga med njimi tudi zelo slabo upravljana in potrebujejo svežo likvidnost. Del krivde na ta račun gre pripisati tudi državi, ki je z ohranjanjem svoje prisotnosti v podjetjih delovala v nasprotni smeri od tistega, kar bi bila za podjetja potrebno. Zato so tudi napovedi tako črnoglede. Nedelujoča podjetja so tudi tista, ki so ustvarila vso to bančno luknjo in ustvarjajo tudi brezposelnost. Privatizacija podjetij bo nujen korak. Dobro bi bilo, ko bi tudi menedžerji, ki si podjetij, ki so jih prevzemali in prevzeli, nikakor niso mogli privoščiti, začeli iskati svež kapital. Če bomo spremenili ta dva gospodarska tokova, bo to korak naprej. S prihodom tujega kapitala v Slovenijo bomo odpravili marsikatero oviro na poti do gospodarske uspešnosti. Podjetjem je treba dati prave lastnike in prave upravljavce.

Statistični urad je letos napovedal primanjkljaj v višini 4,2 odstotka BDP. K temu je treba prišteti novih 900 milijonov evrov sveže dokapitalizacije za bančni sistem, ki jo je napovedala vlada. Ob tem so še 4 milijarde evrov, ki bi jih morala država ponuditi kot garancijo za slabo banko. Dokapitalizacija je tukaj ena bolj spornih odločitev, ker se je v zadnjih letih že večkrat izkazala za neučinkovito. A se vam ne zdi, da smo spet pred nevarnostjo, da bi slabi krediti požrli omenjeni znesek, ne da bi bilo od tega kake koristi za banke?

Slabi krediti so velik del našega problema, nikakor pa ne edini. Podjetja so podhranjena in zaradi tega banke trpijo. A seveda, krivcev za nastali položaj je mnogo več in prihajajo iz različnih področij. Danes se o visokih številkah govori z veliko lahkoto, ne da bi pri tem imeli kak resen plan za rešitev problema. Imeli bi slabo banko, ne vemo pa, kako se je lotiti. Na drugi strani izvajamo dokapitalizacije, a problemi še kar ostajajo. V bistvu se sploh ne zmanjšujejo. Očiščenje bank je nujno, če želimo ponovno zagnati gospodarstvo: to je pač logika kreditnega gospodarstva, v katerem živimo. Očiščenje je pa tudi nujno potrebno, v kolikor želimo dobiti kakšnega resnega kupca. Problem bank je tudi njihova zadolženost do tujine, pri čemer tujci, v luči slabih novic, že zapirajo svoje pozicije do naših bank. Slednje še posebej velja za NLB in NKBM. Tako ne preseneča, da se naše banke sedaj obilneje zadolžujejo kar neposredno pri ECB. Tudi pri takšnem zadolževanju pa je boniteta države, od katerih sta banki tako množično kupovali zakladne menice, še kako pomembna. V lanskem letu se je Grčiji že zgodilo, da ji je ECB dvakrat zavrnil državne papirje kot garancijo za posojilo bančnemu sektorju. Nikar ne izzivajmo scenarija, da bodo podobna sporočila letela tudi na naše banke.

Ostanimo še za trenutek pri bankah. KBC je pred nekaj meseci prodal svoj delež v NLB državi po ceni 1 evro za delnico. V prodajo ga je sicer silila tudi EU z zahtevo po zmanjšanju portfelja. Po drugi strani pa bi se morali nad realno vrednostjo delnice NLB zamisliti tudi Slovenci, če se je strateški partner malodane čez noč odločil zapustiti Ljubljano za drobiž. Se vam ne zdi?

Ja, to je morda najboljša ilustracija dejstva, da spadamo med »smeti«. Tudi delnica NKBM je vredna manj kot 1 evro. Skratka, če je vrednost dveh največjih bank tako nizka, je to že precej več kot alarmni zvonec. Banke na nek način vedno kažejo na to, kakšno je zdravje nekega gospodarskega območja. Slovenske banke namreč niso bile v tolikšni meri prizadete z raznimi izvedenimi finančnimi instrumenti kot tuje banke, ampak so padle na povsem bančnih poslih.

Pojdimo na privatizacijo podjetij. Cimos je za zdajšnjo vlado lakmusov papir reševanja prezadolženih podjetij. Država je za koprsko podjetje izdala garancijo za bančno posojilo v višini 35 milijonov evrov. Zadolženost Cimosa pa je vsaj desetkrat večja. A je s takim državnim pristopom sploh mogoče rešiti kako podjetje? Ali morda, še bolj primerno vprašanje: ob tolikšnih dolgovih je država sploh sposobna rešiti katero od prezadolženih podjetij?

S samim podjetjem sicer nisem seznanjen, zato težko rečem kaj konkretnega. Je pa tako, da imajo podjetja svoj način financiranja operacij: delno je to lastniško, delno dolžniško. Kakšno je za podjetje optimalno razmerje enega in drugega, je že dolgo časa tudi stvar intenzivne akademske razprave. Sama zadolženost kot takšna načeloma ni problem. Vprašanje je, za kaj neko podjetje porablja denar, ki si ga izposoja. Če ne želi ogroziti svojega poslovanja, mora podjetje z izposojenim denarjem ustvariti denarni tok, s katerim lahko, ob vseh stroških proizvodnje, pokrije tudi glavnico in obresti. Rešiti? Vprašanje je, kaj je vir problema v podjetju in kaj je dejanski razlog za pomoč. Nikakor ni zaželeno, da si podjetje izposoja denar, zato da pokriva tekoče stroške vključno s plačami in prispevki. Vsekakor gre pri takšnih pomočeh za nadaljevanje koncepta, ki ga že poznamo iz preteklosti: gre za pol aktivno pomoč države zadolženim podjetjem, za katerega pa z mnogo večjo lahkoto najdemo primer slabe prakse, kot pa primer, ko bi takšna pomoč nekemu podjetju dejansko tudi pomagala.

Je po vašem mnenju Mura slab primer privatizacije?

Mura ni samo slab primer privatizacije, ampak primer slabega poslovnega modela pri nas in neučinkovitih državnih pomočeh. Mura nam lahko služi kot dober primer slabih praks z več zornih kotov.

Mislite na novega lastnika ali na to, kako je podjetje strukturirano?

Bistvene stvari so se v Muri dogajale pred leti, sama struktura podjetja in njen poslovni model, ki sta slaba, pa sta le posledica tega.

Kako pa tuji investitorji v Sloveniji? Kdo bi danes sploh želel vstopiti na slovenski trg, ko so naša podjetja in naše banke v taki krizi?

Dobro vprašanje. Slovenija zagotovo ima neke adute, ima pa tudi nekaj slabosti. Čas krize in prisiljenih prodaj je praviloma čas poceni nakupov in tega se investitorji dobro zavedajo. No, tisti strateški partnerji se o nakupih odločajo bolj preudarno. Na drugi strani ne moremo mimo ugotovitve, da so mnoga podjetja kapitalsko podhranjena in finančno izčrpana. Vprašanje je, kako je s samo tehnologijo in prodajnimi trgi. Iz tega vidika na nek način so pa niso zanimiva. A problem je na drugi strani. Če se država kot lastnica ne bo izkazala kot kredibilna prodajalka, bo tudi interes tujcev temu primerno mizeren. Doslej se je namreč vse prepogosto vedla natančno tako, kot se ne bi smela. To pa je krhalo kredibilnost izrečene besede. Pomislimo samo, kolikokrat je bil že na prodaj Mercator, pa na pivovarsko vojno in kako so se podeljevali predvsem gradbeni posli. To nam pove vse. Velik del poslovne kredibilnosti pri resnih partnerjih smo izgubili. Tukaj je še celotna zgodba okrog morebitnega klica za pomoč, kar za investitorje tudi ni ravno informacija, ki bi si je želeli. Seveda še obstajajo podjetja, ki bi utegnila biti zanimiva za tuje korporacije, a ponovno se odpira vprašanje, kako se bomo lotili samih prodaj. Vprašanje je, kaj od dobrega ugleda nam je še ostalo.

To lahko ugotovimo na praktičnih primerih. Pred leti je k nam z investicijo prišel švicarski Novartis, za pivovarno Union se je boril belgijski Interbrew, danes pa se za Mercator zanima hrvaški Agrokor, okoli katerega so se že večkrat pojavljala vprašanja, ali ima za tak podvig dovolj likvidnosti. Fructal je prevzel srbski Nectar. Hrvaška in Srbija veljata za ekonomsko manj razvite države od Slovenije, a kljub temu prihajajo na naš trg. Evropske gospodarske velikane pa je v Sloveniji skoraj nemogoče najti.

Nekaj jih je. Sami ste omenili Novartis. Tukaj je ameriški Goodyear, pa mobilni operater Simobil in še kar nekaj. Veliko je tudi tujih bank. Drži pa, da mnoga naša velika podjetja v zadnjem času kupujejo Hrvati in Srbi, pa nikakor ne želim biti sovražno nastrojen proti njim. Ali je to dobro ali slabo, tega si ne bi drznil reči. Je pa zanimivo. Hrvaško lastništvo v Elanu se, recimo, ni kaj prida izkazalo.

Seveda, izbor partnerja je vedno stvar prodajalca in kupca. Ko govorimo o tem, zakaj je vse manj zahodnjakov zainteresiranih za naš trg, se moramo vprašati, ali ni morda pri nas premalo zanimivih podjetij zanje. Pri nas je bil za izgon zahodnih partnerjev najbrž še bolj odločilen t.i. nacionalni interes ter vse netransparentnosti in spletke, ki so se okoli njega dogajali. Mercator je bil vedno visoko na lestvici nacionalnega interesa. Ugled smo si torej na mednarodni ravni zaigrali, privatizacija slovenskih podjetij je sicer v vladnih načrtih, a bomo še videli, kako se bo ta zgodba sklenila.

Katera državna podjetja bi bilo po vašem mnenju treba prodati?

Slovenska država je zelo slaba lastnica. Podjetja bomo sicer res prodali zato, da bi pokrpali javno-finančno luknjo. Ampak to ne bi smel biti primarni razlog. Primarno bi prodaje morale biti posledica dejstva, da se je država izkazala kot zelo slaba lastnica, ki je v podjetja inštalirala zelo slabe poslovne modele. Videti Mercator na kolenih pomeni jasen signal, da imamo velik problem. Seveda tudi država ni vedno tako zelo slab lastnik. Na Norveškem, recimo, je dobršen delež podjetij v državni lasti. Stvari tam funkcionirajo. Mnogo bolje kot pri nas v zasebnih podjetjih. Seveda Norveška, država polna nafte in naravnih virov, ni država, s katero bi se v tem pogledu primerjali, ampak jo navajam zgolj iz korektnosti do državnega lastništva. Pri nas so se kapitalsko močna podjetja pogosto uporabljala kot podaljšana roka politike, bodisi je bilo treba dokapitalizirati kakšno od bank, recimo NKBM, ali za zagotovitev kakšnih drugih koristi izbranim posameznikom. To in podobni primeri so pravi razlog, zakaj se mora država umakniti iz podjetij in gospodarstva. Čim prej! In to za dobro podjetij in zaposlenosti. Kupnina je pri tem le posladek.

V Programu stabilnosti, ki smo ga poslali v Bruselj so tudi ukrepi, ki zvišujejo davčne stopnje. Še nedavno je bila to tabu tema, danes pa je jasno, da bomo od julija imeli višjo stopnjo splošnega in znižanega DDV. Ali ti ukrepi ne bodo zmanjšali kupne moči navadnega državljana in tako popolnoma izničili učinek, ki bi ga mogli imeti povečani prihodki v državno blagajno?

Logika delovanja države je zelo preprosta: če država veliko troši, mora imeti tudi večje prihodke. Danes se potrošnja države v veliki meri financira z davki. Imeti državno potrošnjo pri 50 in več odstotkih BDP ter nizke davke pač ne gre, če država ne premore kakšne naftne vrtine, ki bi bila v njeni lasti. Tako pač je.

Za tistega, ki jih plačuje, seveda noben davek ni zaželen. Vprašanje je, kateri izmed vseh je najmanj škodljiv in lahko prispeva pomembno vsoto v blagajno. To so zagotovo potrošni davki. Sliši se precej delegirano. Dvig stopnje DDV zagotovo zniža kupno moč prebivalcev, je pa z druge strani to davek, ki vsaj v principu v najmanjši meri obremeni proizvodne stroške podjetij. Ob tem je to tudi davek, ki med ljudmi ne razlikuje kaj preveč; iz tega vidika je pošten davek. Seveda DDV ni sveti gral, ki reši vse težave države. Povišanje DDV na Hrvaškem države ni spravilo izven ranga smeti. Tudi pri nas ne gre v višjem DDV iskati kakšnega bistvenega dodatnega vira za polnjenje državne blagajne. V letu 2012 je recimo prispeval slabih 5 milijard evrov. Ko pa govorite o negativnem učinku DDV-ja, tega seveda ni mogoče izključiti. Ljudje bodo zagotovo spremenili del svojih nakupovalnih navad, v kolikor bodo v to prisiljeni. V kolikor bi učinek nižjega dohodka privedel do občutno drugačne prerazdelitve dohodka, potem bi se utegnilo zgoditi, da bi bil davčni izplen pri višjih davčnih stopnjah celo nižji kot pri višjih stopnjah. To bi posledično za državne blagajne pomenilo manj prihodkov. Med nezaželenimi dvigi davkov je morda dvig DDV še najmanj »nezaželen«.

DDV pa je tisti davek, ki lahko najbolj zviša stroške, prav zaradi tega, ker je vezan na čisto vsak proizvod in celo na proces nastanka vsakega proizvoda. To bi v kombinaciji s kriznim davkom, ki je bil sicer začasno zamrznjen, a bi lahko bil uveden že januarja naslednje leto, povzročilo res močan udarec na plačilnem listu manj premožnih državljanov.

Res je. A počasi bomo pač morali dojeti, da zapitek na koncu vedno plačajo navadni ljudje. Pojem »zastonj kosila« ne obstaja: v Jugoslaviji smo tiskali denar, ki je bil nazadnje praktično ničvreden, danes, ko tega vira nimamo več na voljo, moramo plačevati davke. Če smo kupno moč ljudi včasih zniževali z inflacijo, se tega danes poslužujemo z davki. Že res, da so neposredni učinki dviga DDV vidni v trenutku, ne pomeni pa, da učinki drugih davkov ne privedejo do še slabšega stanja. Politika davčnih stopenj nikakor ni igra z ničelno vsoto. Če se lotimo davkov, s katerimi bi obremenili podjetja, bi s poslabšanjem njihove konkurenčnosti na koncu prav tako prišli do nižjih dohodkov in nižjega standarda ljudi. Visoki proizvodni davki tudi niso pozitivna informacija za vse potencialne tuje investitorje. O vsem tem je treba razmisliti, ko gremo na volišča, ko gremo na ulice, ko se daje podpora sindikatom. Nahajamo se na točki, ko panično razmišljamo, kako zapolniti državni minus. Potrebno bo še spoznanje, da se mora potrošnja države enostavno skrčiti.

Ko sva ravno pri tem… na ulicah si vse bolj utrjuje pot ideja demokratičnega socializma, ki bi se rad zgledoval po Venezueli in Latinski Ameriki. Ta ideja zavrača tržno ekonomijo in bi namesto nje postavila »koordinirano« ekonomijo, poudarja potrebo po izstopu iz EU, govori o planskem gospodarstvu in o delegatskem sistemu, ki naj nadomesti izvoljene predstavnike. Demokratični socializem je v mnogih ozirih isto kot samoupravni sistem, ki se je konec osemdesetih sesedel. Kako se te ideje, ki zelo spominjajo na ekonomsko podstat nekdanje Jugoslavije, danes spet širijo in zakaj jih ljudje sploh sprejemajo?

Pravica do svobodnega izražanja navrže tudi to. V bistvu gre za ideje komunizma v nekoliko prirejeni embalaži, s poudarkom na malikovanju duha Che Guevare in Huga Chaveza. Bolj gre za pripadnost neki skrajni ideologiji, kot karkoli resnega. Sam ne bi rekel, da celotna ta zabloda, drugače tega enostavno ni mogoče poimenovati, pri ljudeh dobiva neko množično podporo ali da se celo prijema, četudi je v času krize dovzetnost ljudi za takšne eksperimente seveda večja. Vsem kritikam navkljub sta Slovenija in zahodni svet daleč stran od tistega latinskoameriškega kaosa. In srečni smo lahko, da ne delimo njihove usode. Še posebej glede na njeno destruktivnost in militantno nastrojenost njenih podpornikov. Okrog tega se dela večji pomp tudi zaradi tega, ker so privrženci tega gibanja mnogo bolj in prej pripravljeni prižgati ogenj, razbiti kakšno šipo in vreči kamen od drugih. Ampak zaradi tega še ne pomeni, da jih je toliko. Res pa je, da ideja dobiva veliko medijske pozornosti, bistveno preveč. Tudi medijskega malikovanja tega je bistveno preveč, kar seveda ni dobro.

A to gibanje ne bi moglo doživeti razvoja Gibanja 5 zvezd v Italiji?

Nikoli ne reci nikoli. Boljša se mi zdi tukaj primerjava z grško Sirizo, ki si jo kot vzor jemljejo tudi sami. Kar smo lahko videli v Grčiji, je to, da je v za državo ključnih in kritičnih trenutkih delovanje teh skupin slabo stanje v družbi samo še slabšalo. Ne samo da niso bili del rešitve, bili so del novega izjemnega problema. Ob kar visoki podpori Beppeju Grillu v Italiji je iz Evrope prišel jasen signal, da časi niso takšni, da bi na čelo države postavljali razne klovne.

Še zadnje vprašanje, ki ga je v zadnjih tednih mogoče slišati vsepovsod: se je Slovenija sposobna sama rešiti?

Dvomim. V tem trenutku potrebujemo denar, ki ga z davki ne moremo zbrati, natisniti ga pa tudi ne moremo, kot smo to počeli nekoč. Najemanje denarja po tako visokih obrestih vsekakor najeda zdravje našega že tako ranjenega sistema in utegne postati del novega problema. Če ne bomo znižali državne potrošnje, potem bomo bližje negativnemu odgovoru. Če bi sklepali iz medijskih nastopov vladne koalicije, potem bi ponovno rekli, da smo bližje negativnemu odgovoru. Bolj kot smo lahko poslušali nastope vladne ekipe, slabši je bil občutek glede zanesljivosti in sposobnosti krmarjenja v razburkanih vodah krize. Tukaj je mnenje trojke, ki utegne brezidejnosti naših vladnih mož pa vendarle dati ustrezne koordinate.

Objavljeno v Reporterju, 13.5.2013.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Finance, Politika, Slovenija and tagged , , , , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s