Pa ja ne, da je dvig DDVja koga presenetil?

O spremembah davka na dodano vrednost pa se je v zadnjih letih toliko debatiralo, na davčnem področju morda več le še o davku na nepremičnine, da se je nekaj dobesedno moralo zgoditi. Različni predlogi so bili na mizi tako za čas prejšnje administracije, kot tudi danes, ko imata škarje in platno vsaj formalno v rokah Alenka Bratušek in Uroš Čufer kot finančni minister, ko je dejansko tudi prišlo do samega dviga obeh stopenj.

A sam dvig DDVja je bil predviden že v Zakonu o uravnoteženju javnih financ, sprejetem za čas prejšnje vlade, ki je govoril o povišanju stopnje za do 3 odstotne točke, v kolikor bi proračunski primanjkljaj v letih 2013 in 2014 presegal 3% BDP. Glede na to, da je država lansko leto zaključila s 4% primanjkljajem, letošnji primanjkljaj se bo gibal bližje coni 5% BDP, bi skladno z ZUJFom do tega dviga stopnje DDV prišlo v tej ali prejšnji vladi. Mimo tega ne moremo. Delno usmeritev prejšnje vlade o “zapiranju” proračunskega primanjkljaja z novimi davki morda najbolj slikovito opisujejo Šušteršičeve besede, da je “v življenju pač tako, da če nam ne gre posebno dobro, postane še pot do sreče dražja”. Zraven predloga o dvigu DDVja so bili na mizi še novi davki: na nepremičnine, pa nov, 50% dohodninski razred, davek na sladke pijače, ki se ga je tržilo pod pretvezo skrbi za zdravje, krizni davek je bil predviden kot ukrep v skrajni sili, do katerega bi pa ponovno tudi prišlo, ipd. Podatki Statističnega urada kažejo, da je država leto 2012 končala s 4% primanjkljajem. kar se tiče primanjkljaja, so bila posebej problematična leta med 2009 in 2011, ko je le-ta znašal 6.2%, 5.9% oziroma 6.4% BDP. Glej tabelo.


Iz slike je jasno razvidna tendenca dvigovanja državne potrošnje. Dejansko je edini veliki met, če temu sploh lahko tako rečemo, uspel Janezu Janši leta 2012. Vse ostalo je en sam trend navzgor. Upad prihodkov države je bil bolj posledica gospodarskega cikla in manj ukrepov, ki bi zniževali davčno breme.

V bistvu je bil dvig davkov za pokrivanje državne luknje del načrta tako te vlade, ki je ta famozni dvig DDVja tudi izpeljala, kot tudi prejšnje, pa me osebno čudi začudena drža političnih veljakov te in one barve. Politični besednjak je očitno hitro pokvarljiva roba.

Kadarkoli izdatki presegajo prihodke in ko ta razlika postane nevzdržna, je nujno uskladiti prve z drugimi. Slovenci smo v zadnjem času spoznali, da delovanje države stane in da mora to nekaj nekdo plačati. Realni opciji financiranja tekoče potrošnje države sta davki in zadolževanje. Prodaja državnega premoženja lahko služi kot “enkratna” akcija, dobički podjetij v državni lasti prinesejo bore malo v skupno skledo. Eni teh so se pri nas izkazali celo kot entitete, ki so celo odvisni od državnega financiranja. Od njih torej ni blazne koristi.

Ob minusu na računu se zdi slovenskim politikom dvig davkov kot ukrep, prvi pri roki. Davki na dohodek, recimo dohodnina, nižajo neto vrednost dohodka, posredni davki, kot je DDV, preko vpliva na višje cene izdelkov nižajo kupno moč plače. Davki obenem nižajo še vrednost sredstev v podjetjih.

Vpliv višje stopnje DDVja? V komentarju “Zakaj je dvig DDVja dobra rešitev in zakaj ni” so izpostavljene utemeljitve, ki delajo DDV najmanj slab med slabimi rešitvami. A vendar, misliti, da se lahko z njim reši milijardne primanjkljaje, bi bilo naivno. Višjo stopnjo DDV bodo pokrila bodisi podjetja ali potrošniki. Če bo deloval še Laffer (višji davki pomenijo spremembo strukture potrošne košarice), bo tudi država pobrala manj.

V kolikor bi se celotno povišanje preneslo v višje cene (neto cena bi potem ostala nespremenjena), bi današnji 10 evrski nakup (ob 20% DDVju znese to neto 8.33 evra), po 1. juliju in ob 22% DDVju stal 10.17 evra. Tržni pogoji verjetno ne bodo omogočili takšnega prelivanja, pa se zdi, da bodo glavnino višjih davkov plačala podjetja v obliki nižjih marž. Pri tem ne gre zanemariti še vpliva zaokroževanja cen v “marketinško” zanimive vrednosti, kot se je to zgodilo ob uvedbi evra.

Podjetja poslujejo na način vstopnega in izstopnega DDVja, zaradi česar je učinek pri njih manjši. Razen seveda pri tistih majhnih podjetij, ki nimajo možnosti uveljavljanja povračila vstopnega DDVja.

Kot pravim, ob visoki državni potrošnji so visoki davki le logična posledica. Zadolževanje bi zgolj pomenilo prelaganje teh bremen na kasnejše generacije. A vendar, če se s temi povišanji strinjamo ali ne, odločitev za višje davke ne bi smela presenetiti. To je ena, slaba stran medalje, odgovorna politika bi začela razmišljati o načinih nižanja izdatkov. Tukaj bo nujna sprememba paradigme o vsemogočni državni birokraciji. Da vidimo, kaj nam bo vladna garnitura ponudila na tej, boljši strani.

Advertisements
This entry was posted in Davki, Ekonomija, Slovenija and tagged , , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s