Rdeča luč nad slovenskimi obveznicami

Slovenska država je 2. maja uspela izdati za 3,5 milijarde dolarjev obveznic; milijardo petletnih po obrestni meri 4,95% in 2,5 milijarde desetletnih po obrestni meri 6%. Po 19. oktobru 2012, ko je vlada Janeza Janše izdala za 2,25 milijarde dolarjev 10-letnih obveznic po ceni 5,7 odstotka, je to naša druga ameriška avantura v 21. stoletju.

Drago zadolževanje!

Zdajšnja premierka Alenka Bratušek, takrat poslanka, je bila ob oktobrski izdaji zelo kritična na doseženo ceno. Zelo upravičeno! Je danes morebiti kritična tudi do sebe in svojega ministra Uroša Čuferja? Vsekakor bi morala biti.

Ob zahtevani donosnosti v območju šestih odstotkov na leto nobena od izdaj ni poceni. V bistvu vsakršno zadolževanje države po teh cenah zelo težko vzdrži kakšno resno ekonomsko kalkulacijo, zadolžuje pa se samo takrat, ko so izčrpane vse druge možnosti. Mimo tega ne moremo. To pa je razlog, da kot ekonomist, še manj pa kot državljan, nad tem nikakor ne morem biti zadovoljen niti do tega ravnodušen. Ravno nasprotno, zelo sem kritičen. Še posebej zato, ker se nismo niti najmanj potrudili, da bi bila potreba po zadolževanju kaj manjša. Vsak zase si lahko izračuna, koliko dodatnega stroška to pomeni za našo državo pri različnih vrednostih dolga v primerjavi z drugimi državami. Zadnji stolpec prikazuje, koliko več ali manj v primerjavi z drugimi plačuje Slovenija.

Tabela: Donosi 10-letnih obveznic izbranih držav na dan 3.5.2013

Država	Donos	vs. Bund	vs. T-Note	vs. Slo
Slovenija	5.74	4.495	3.998	0
Nemčija	1.243	0	-0.497	-4.497
ZDA	1.74	0.497	0	-4
Japonska	0.571	-0.672	-1.169	-5.169
Švica	0.571	-0.672	-1.169	-5.169
Tajvan	1.17	-0.076	-0.573	-4.57
Danska	1.358	0.115	-0.382	-4.382
Singapur	1.381	0.138	-0.359	-4.359
Finska	1.495	0.252	-0.245	-4.245
Nizozemska	1.589	0.346	-0.151	-4.151
Avstrija	1.649	0.406	-0.091	-4.091
Češka	1.66	0.417	-0.08	-4.08
Švedska	1.676	0.433	-0.064	-4.064
Francija	1.713	0.47	-0.027	-4.027
VB	1.731	0.488	-0.009	-4.009
Kanada	1.77	0.527	0.03	-3.97
Belgija	1.954	0.711	0.214	-3.786
Norveška	2.025	0.782	0.285	-3.715
Slovaška	2.55	1.207	0.71	-3.19
Poljska	3.12	1.877	1.38	-2.62
Avstralija	3.14	1.897	1.4	-2.6
Bolgarija	3.187	1.944	1.447	-2.553
Malezija	3.38	2.133	1.636	-2.36
Tajska	3.38	2.137	1.64	-2.36
Filipini	3.43	2.188	1.691	-2.31
Kitajska	3.45	2.21	1.713	-2.29
Irska	3.53	2.289	1.792	-2.21
Izrael	3.616	2.373	1.876	-2.124
Italija	3.806	2.563	2.066	-1.934
Španija	4.034	2.791	2.294	-1.706
Hrvaška	4.451	3.208	2.711	-1.289
Mehika	4.55	3.307	2.81	-1.19
Madžarska	5.07	3.827	3.33	-0.67
Romunija	5.16	3.917	3.42	-0.58
Čile	5.21	3.967	3.47	-0.53
Portugalska	5.515	4.272	3.775	-0.225
Indonezija	5.62	4.382	3.885	-0.12
JAR	5.88	4.637	4.14	0.14
Kolumbija	6.08	4.837	4.34	0.34
Turčija	6.18	4.937	4.44	0.44
Islandija	6.25	5.012	4.515	0.51
Rusija	6.53	5.287	4.79	0.79
Indija	7.742	6.499	6.002	2.002
Brazilija	9.48	8.237	7.74	3.74
Grčija	10.208	8.965	8.468	4.468

Vir: Investing.com, 3. maj 2013.

Seveda, če je mera uspešnosti postavljena na samo pridobitev sredstev, ne glede na ceno, potem ga ni dvoma, da si lahko vladni možje ob celotnem dogajanju privoščijo velik nasmeh na licih. A tak nasmeh bi dimenzijo problema ob teh pogojih postavilo povsem izven konteksta vzdržne finančne kalkulacije, kar bi lahko bilo že naslednje leto, ko bo potreba po denarju še toliko večja – omenja se znesek okrog šestih milijard, kolikšen točno pa bo, pa bo odvisno od proračunskega primanjkljaja in stanja v gospodarstvu –, za državo usodno. Se bomo tudi takrat zadolževali po šestih odstotkih?

Prazne obljube, visoki pribitki

Ob filozofiji, kjer je edina prioriteta vlade, kako v hišo dobiti potrebne milijarde, za vsak slučaj pa še kakšnih 100 milijonov za povrhu, visoki pribitki seveda niso nikakršno presenečenje. Širjenje krize na Ciper, bližina Italije, slabi gospodarski in bančni kazalci in še marsikaj so argumenti, ki so spremenili odnos investitorjev do zadolževanja držav in Slovenije. Dejstvo, da se nahajamo pred izzivom, kako dokazati, da smo zaupanja vredni partner, bi morali vzeti resno in se temu ustrezno tudi vesti, ne pa, da resna vprašanja o reformah še kar naprej jemljemo povsem v luči medstrankarskega politikantstva in ekonomske brezbrižnosti. Pa to nikakor ne velja zgolj za vlado Alenke Bratušek. Če se je za vlado Janeza Janše vsaj zdelo, da si v težkih časih vsaj prizadeva za finančno konsolidacijo države, koliko ji je to tudi uspevalo, je drugo vprašanje, pa nam je vlada Alenke Bratušek v veliki meri postregla s tistim, česar ljudje in finančni trgi nismo želeli slišati. Nastopi premierke in njenih kolegov so bili polni brezidejnosti in nekonsistentnosti ter ponavljanja oguljenih fraz. Prazne besede morebiti utegnejo prepričati koga izmed tistih državljanov, ki ekonomsko-politično dogajanje pri nas spremljajo predvsem v luči strankarstva in so iz tega zornega kota premierki naklonjeni. Nikakor pa ne ljudi iz finančnega sveta. V mnogih pogledih bi bilo bolje, v kolikor se vsi ti nastopi nikoli ne bi zgodili. V bistvu se je pri investitorjih iz nastopa v nastop vse bolj krepilo prepričanje o tem, da vlada nima neke resne vizije, kako iziti iz krize. Slaba boniteta in visoki pribitki so le rezultat vsega skupaj, medtem ko tisti povsem ponesrečen nastop Bratuškove na CNN morda le pooseblja celotno brezidejnost te vlade. 

Premalo odločni, preveč predrzni

A zgodba okrog tokratnega izdajanja je bila v marsičem neobičajna. Tudi za svetovne finančnike, ki so verjetno vajeni marsičesa. Ne samo, da je bonitetna hiša Moody’s v torek znižala bonitetno oceno Slovenije za dve stopnji, iz Baa2 na Ba1, ter dolg naše države poslal med špekulativne naložbe, to se je zgodilo kar sredi izdajanja pet in desetletne obveznice in to v trenutku, ko se je knjiga naročil že povsem napolnila in bi jo bilo treba le še zapreti. Sila nenavadno. Še posebej zato, ker je stalna praksa ta, da je finančno ministrstvo o vsakršnem znižanju obveščeno vsaj 12 ur pred javno objavo. Zaradi novice se je izdaja v trenutku ustavila, Slovenija pa je v zelo kritičnem momentu priletela kar v središče finančnega dogajanja v svetu. In ponovno z negativnim predznakom. Naključje gor ali dol, s to potezo smo ugled in kredibilnost naše države povsem po nepotrebnem še dodatno zakockali, s tem pa naše nadaljnje aktivnosti na tujih finančnih trgih, kjer že itak nismo bili kaj prida uspešni, še dodatno poslabšali. Bog ne daj, da bi se izkazalo, da smo ob vsem skupaj bili tudi (namerno) neiskreni ali celo kaj več. Naglica samega izdajanja in visoka ponujena obrestna mera bi že lahko nakazovali na kaj takšnega.

Kakšna je uporabnost menic?

Pristanek med »smetmi« pa ne omejuje zgolj prihodnjega zadolževanja države, ampak odpira resno vprašanje prihodnjega poslovanja naših bank in uporabnosti zakladnih menic, ki so jih naše banke sredi aprila tako množično kupovale od naše države. Še posebej, če bi nas po Moody’su med »smeti« uvrstili tudi v drugih dveh bonitetnih agencijah. V tem primeru bi bil klic iz Evropske centralne banke (ECB), ki bi našim bankam sporočil, da banka ne sprejema več papirjev slovenske države, še toliko bližje. Če bi se to zgodilo, bi naše banke ostale brez potrebne likvidnosti. V strahu pred bankrotom so tuji poslovni subjekti že v preteklosti pospešeno zapirali pozicije s slovenskimi bankami, kar bi se ob novih dejstvih utegnilo še pospešiti. Nikar ne izzivajmo takšnega scenarija.

Trojka = reforme

V poplavi dolarjev na svetovnem trgu ne preseneča, da so pri izdajah državnih vrednostnih papirjev zalet dobile tudi države, ki so bile še do nedavnega praktično odrezane od mednarodnih finančnih centrov; Vietnam, Ruanda, Nova Gvineja, Bangladeš, Šrilanka ali Mongolija. Če samo dejstvo, da smo z izdajami uspeli, ni bilo presenečenje, pa smo za spoznanje, da se na svetovnih trgih še lahko zadolžujemo, plačali zelo visoko ceno; ta je le malenkost nižja od cene prej omenjenih. Nikakor ne bi bilo zaželeno, v kolikor bi navidezna zmaga našim politikom dala zmotni signal, da reforme niso potrebne. Padli smo na dno, to je dejstvo. Ali bomo sedaj na tleh kar ležali ali pa se bomo pobrali in se končno vrnili na pot uspešnosti, pa je odvisno od tega, kaj dobrega (ali slabega) bomo storili. Danes je potreba po reformah velika kot še nikoli do sedaj, saj je očitno, da država na sistematični ravni ne zmore pokrivati svojih izdatkov, medtem ko se okno »priložnosti« počasi zapira. Najemanje denarja po šestih odstotkih pomeni pot v propad. Če ne bomo spremenili našega ekonomskega modela, potem se tudi bankrotu nikakor ne bomo mogli izogniti.

A ko beseda nanese na bankrot, še vedno odmevajo besede Maria Draghija, šefa ECB, »za vsako ceno,« četudi se tudi evropski sentimenti lahko kaj hitro spremenijo. Tudi glede na jesenske volitve v Nemčiji. A evropska pomoč je še vedno imela svoje zahteve. Nekaj v smeri manj države in manjšega proračuna se bo moralo zgoditi. To pa se v vsej tej tragičnosti zdi kot žarek upanja, ki bo končno prekinil z dosedanjo prakso slabih ekonomskih politik in slabega delovanja v podjetjih, Slovenijo pa postavil ob bok urejenim državam.

Objavljeno v Demokraciji, 9.5.2013.