Zakaj je dvig DDVja dobra rešitev in zakaj ni

Vprašanje financiranja državne potrošnje vedno trči ob dilemo, kje vzeti. Državni aparat ni nekaj, kar bi prinašalo prihodke, država je inštitucija, katere delovanje je povezano s stroški. In višina davkov je neposredno odvisna od vpetosti države v okolje in seveda od tega, kako država in njeni birokrati razumejo svoje poslanstvo in svojo vlogo v družbi.

Tudi pri nas se zdi, da so politiki ugotovili, da potrošijo več, kot nanese v državno blagajno. Torej: dvigniti davke! A previdno, igra z davki je (vsaj) dvoplastna.

Neposredni učinki davkov so zelo očitni. Davki na delo povzročijo, da je plača, ki jo prejme zaposleni, nižja od stroška, ki ga ima z zaposlenim podjetje. Kako vse to vpliva na konkurenčnost podjetja v okolju in kako na motivacijo zaposlenega, je tista »druga« plat. Davki na potrošnjo povzročijo, da je cena dobrin v trgovini višja, kot pa znaša neto prihodek trgovine. Kaj davek na kruh pomeni za trgovca in kaj za posameznikov jutranji obrok, tudi sodi v kategorijo »druge« plati. Skratka, misliti, da so neposredni učinki davkov edini relevantni, je misliti napačno. Niso!

Že res, da je odnos ljudi do davkov odvisen od tega, v katero skupino kdo sodi, a z vidika delovanja države je zaželeno, da je davčna politika kar se da poštena in ekonomsko učinkovita.

Iz vidika ekonomske učinkovitosti in delovanja gospodarskega procesa je obdavčitev proizvodnih dejavnikov dela in kapitala povsem neustrezna. Potrošnja je namreč tisto, kar ljudje vzamejo iz gospodarstva, prihodek pa tisto, kar vanj prispevajo. In obdavčenje proizvodnje avtomatično pomeni tudi obdavčenje potrošnje. Obdavčevanje proizvodnih dejavnikov tako privede do dvojnega obdavčenja potrošnje, kar je slabše, kot pa če je obdavčena zgolj potrošnja. Ideja o obdavčitvi tistega, kar ljudje potrošijo, ne pa tistega, kar proizvedejo, je pred približno 300 leti predlagal že angleški ekonomsko-politični filozof Thomas Hobbes. Podobno pa tudi Frank Ramsey, ki izhaja iz obdavčenja tistih uporab dohodka, ki bi najmanj negativno vplivali na koristnost, ki iz te potrošnje izhaja, pri tem pa zadostuje za to, da se pobere zadostna količina davkov. Direktna posledica njegovega predloga so trošarine – enormno visoki davki na dobrine, ki bi jih ljudje v vsakem primeru trošili. Ramseyev predlog vsebuje ekonomsko učinkovite davke.

Torej, potrošni davki, kamor sodi DDV, se zdijo kot najmanj slabi. Leta 2010 je DDV v državno blagajno prinesel 8,6% BDPja, kar je odstotno točko več od povprečja držav EU. Radi rečemo, da je DDV proizvodno nevtralen davek, kar pomeni, da ne najeda učinkovitosti gospodarstva in tako, v kolikor se njegova višina nahaja v »razumnih« okvirjih, ne slabša konkurenčnosti slovenskih podjetij v primerjavi s konkurenco. Čeprav ni povsem tako; recimo, kadar se prelevi v konfiskatorni davek, ki drastično dvigne cene, lahko resno ogrozi domača podjetja, medtem ko tujci državo preprosto zapustijo. Ampak to je skrajnost, ki za nas ni relevantna.

Tudi pogled po davčnih stopnjah pokaže, da se nahajamo nekje v sredini držav EU, v skupini z večino drugih. Izmed držav še posebej izstopa Švedska, na negativni strani, in Švica z 8% davčno stopnjo.

Vsakršno dviganje davkov je neprijetno dejanje, zato je pri dvigu DDVja treba gledati na to, katera od slabih rešitev je najmanj slaba. Politično je zelo nepriljubljen davek, saj zadene neposredno ljudi. Že res, da če vsakega posameznika prizadeneš zgolj samo malo, se na koncu kar nekaj nabere. A v stanju, v kakršnem smo, je za ljudi dvig DDVja še toliko bolj neugoden, saj se dogaja v času, ko padajo plače in se zvišuje brezposelnost. To pa bi, ob predvidenem zvišanju cen, ljudi še toliko bolj prizadelo. A iluzorno bi bilo pričakovati, da lahko manipulacije z DDVjem rešijo bankrotiran proračun. V letu 2010 se je na račun DDVja in trošarin v blagajno nabralo za dobre 5,2 milijarde evrov denarja. Torej bi 10-odstotno povišanje davkov v tem segmentu, za DDV bi to pomenilo za 2 odstotni točki – od 20% (8.5%) na 22% (9.35%) –, ob nespremenjenih pogojih prineslo »le« dobrih 500 milijonov. Ob nespremenjenih pogojih, kar je iluzija! V kolikor bi davčna povišanja znižala potrošnjo ljudi, in tak negativni šok, še posebej, če bi prišlo do občutnejšega dviga DDVja, bi to kaj kmalu lahko povzročil, bi bil dvig DDVja tudi za državo brca v prazno, ki bi v blagajno lahko prinesel še manj denarja.

Že v 14. stoletju je Ibn Khaldun zapisal, da v svojih zgodnjih obdobjih države poberejo visok znesek davkov iz nizkih stopenj, medtem ko se dinastija konča z majhno količino pobranih davkov iz visokih davčnih stopenj. S tem je postavil zametke tistega, kar poznamo kot Lafferjeva krivulja. Kot je znano, je ameriški ekonomist Arthur Laffer leta 1974 kar v gostilni na prtiček skiciral koncept, s katerim je pokazal, da visoki davki dejansko znižujejo celotno količino pobranih davkov in da bi bilo isto količino pobranih davkov mogoče dobiti tudi z nižjimi davčnimi stopnjami.

Četudi je DDV ena izmed najmanj slabih rešitev od vseh, ki lahko kaj bistvenega prispevajo, pa nikakor ni čarobna palica za milijardne primanjkljaje. Odgovorna politika bi se začela spraševati, kje nižati svojo potrošnjo.

Advertisements
This entry was posted in Davki, Ekonomija, Slovenija and tagged , , , . Bookmark the permalink.

3 Responses to Zakaj je dvig DDVja dobra rešitev in zakaj ni

  1. Pingback: Šuštaršičev cinizem brez primere | Steinbacher media

  2. Pingback: Program nastajajoče koalicije je velik vprašaj | Steinbacher media

  3. Pingback: Pa ja ne, da je dvig DDVja koga presenetil? | Steinbacher media

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s