Olimpijske igre: velik športni dogodek, še večja poslovna tragedija

S slavnostnim prižigom olimpijskega ognja so se v Londonu 27. julija tudi uradno začele 30. Olimpijske igre moderne dobe. Na igrah se bo v 302 panogah pomerilo več kot 10.500 tekmovalcev, ki bodo predstavljali kar 204 olimpijske komiteje. Četudi bi naj 17dnevni športni dogodek v mesto ob Temzi po prvih ocenah privabil 7 milijonov obiskovalcev, pa so za Britance same igre vse prej kot športni spektakel, ki bi jim naj na usta privabil nasmešek. V času, ko se država srečuje z izjemno gospodarsko krizo, že preprosta računica utegne pokazati, da so bile igre, ki bi naj po nekaterih ocenah stale kar 24 mrd funtov (30 mrd evrov ali 37.5 mrd dolarjev), popolna ekonomska katastrofa.

V svoji moderni različici je olimpijski cirkus zaokrožil med 22 mesti, od velikih mest (Los Angeles, London, Sydney) do srednjevelikih (Helsinki, Antwerpen). Igre so že zdavnaj presegla zgolj športne okvirje, v vsaj enakem oziru so tudi kulturni, poslovni in politični spektakel. Žal, skoraj vsi po vrsti s sila negativno ekonomsko računico. Lahko bi rekli tudi, da so igre del prestiža in težko je zanikati, da ljudem ni nepomembno, kako se bo njihova država pri organizaciji izkazala; kakšna bo otvoritvena slovesnost, kakšni bodo štadioni, infrastruktura in podobno. V vsej evforiji se zdi, da je, žal, vse manj ljudem pomembno, koliko bodo za dvotedensko dogajanje morali plačati.

Do sedaj najbolj zapravljive igre so bile v Pekingu leta 2008. Po ocenah pekinškega olimpijskega raziskovalnega centra bi naj skupna cena iger znesla vrtoglavih 42 mrd dolarjev. To je skoraj toliko, kot je tega leta znašal celoten slovenski BDP (37,3 mrd evrov oziroma približno 52 mrd dolarjev) in več kot se danes ustvari v Sloveniji v vsem letu (34,7 mrd evrov oziroma približno 41,6 mrd dolarjev)! Morda je cena kitajskih iger tako visoka tudi zaradi dejstva, da njihova infrastruktura prav gotovo niti približno ni bila na ravni velikega dogodka, v kolikor je sploh bila prisotna, kot tudi to, da je kitajski BDP v letu 2008 dosegel vrtoglavih 4000 mrd dolarjev. Za potrebe olimpijskih iger je Kitajska zgradila 102 objekta. Če se pekinška cena iger zdi izjemno visoka, pa so prav tako visoki stroški londonskih iger, ki seveda še niso dokončni, mnogo manj razumljivi.

Organizacija velikih športnih dogodkov je za mesta prvovrstna priložnost, da si uredijo športne in druge spremljevalne objekte, prometno infrastrukturo, letališča, parkovne površine in še kaj, kar organizatorjem daje razloge, da velik del teh stroškov preprosto izločijo iz stroškovnika iger, četudi so neposredno povezani z igrami. Stroški tega pogosto dosegajo polovico vseh organizacijskih stroškov. Problem je tudi v tem, da se celotna infrastruktura gradi naenkrat! Pa vendar, mnogi bi, v naglici zelo površno, dejali, da so to stvari, ki ostanejo.

Zakaj? Četudi meja med tem, kaj je potrebno in nujno oziroma, kaj je prestiž in kaj je dosegljivo, ni enoznačna, pa so najpogostejša zapuščina teh dogodkov tako imenovani beli sloni, megalomanski športni objekti, ki jih zaradi siceršnje nefunkcionalnosti in predimenzioniranosti nihče ne uporablja, zaradi visokih stroškov vzdrževanja pa državi kot lastnici povzročajo veliko breme. Zgraditi športno igrišče za otroke je vse kaj drugega kot postaviti Ptičje gnezdo, veličasten stadion, ki ga razen za časa iger praktično nihče ne uporablja. Res je, objekti ostanejo, a z njimi tudi stroški vzdrževanja. Recimo, mnogi, ki so še leta 2006 odplačevali zadnje obroke za gradnjo olimpijskega stadiona za poletne igre v Montrealu leta 1976, enega izmed belih slonov, v času olimpijskih iger sploh še niso bili rojeni. Skupaj s stroški nenehnih adaptacij, vzdrževanja in obresti je končna cena objekta narasla na vrtoglavih 1,45 mrd dolarjev! Tako ne čudi ljudsko poimenovanje stadiona kot »Big Owe,« kar bi lahko prevedli kot »velik puf.« Gradnja nogometnih stadionov v Južnoafriški republiki ali pa izjemni stadioni na Poljskem in v Ukrajini se kaj hitro utegnejo pridružiti belim slonom velikih športnih dogodkov. Tudi mnogi spremljevalni objekti po koncu iger niso več v funkciji.

»V bistvu sploh nismo imeli nobenega načrta, kaj se bo zgodilo z olimpijskimi objekti po koncu iger,« je dejala Sue Holliday, ki je vodila organizacijo iger v Sydneyju, s čimer je priznala, da neke dolgoročnejše vizije sploh niso imeli. Medtem ko mnogi objekti enostavno propadajo, so po koncu iger v Atenah, recimo, olimpijsko vas spremenili v 2292 apartmajev in jih prodali družinam z nizkimi dohodki. Na drugi strani pa so Grki na kar 50 mio evrov vreden stadion naselili lokalnega nogometnega tretjeligaša, klub Niki Volou. Slednja poteza se ne zdi kot ravno ekonomsko opravičljiva, ali skrbno premišljena.

Mnogi vidijo velike športne dogodke kot priložnost za razvoj in krepitev turizma. Z organizacijo velikih dogodkov velika mesta vsekakor ohranjajo image vrhunske destinacije, kjer se odvijajo veliki dogodki. V tem oziru bi lahko rekli, da so to dogodki, ki velikim mestom v bistvu pritičejo, na enak način kot gostovanje najboljše opere, baleta ali koncerta priljubljenih glasbenikov. Gre za dolgoročne učinke. Na drugi strani so prvovrstni dogodki priložnost za še neuveljavljena mesta, kot je Peking, in države kot sta Ukrajina in Poljska, da se v svetovni javnosti postavijo ob bok tistim že uveljavljenim destinacijam. Slabša izhodiščna infrastruktura in velika želja po dokazovanju lahko privedeta do tega, da so pri organizaciji dogodkov ti še toliko bolj zapravljivi. A tudi tukaj se praviloma pretirava. Pričakovanja so preprosto previsoka. V letu 2008 je Peking obiskalo celo 2 odstotka manj ljudi kot v letu 2007, za časa olimpijskih iger pa bi jih naj bilo »zgolj« 389.000, kar je bistveno manj od predvidenih pol milijona. Tudi v Londonu, ki je mnogo bližje drugim razvitim državam, ne pričakujejo pretirano velikega navala turistov. Enako pa velja tudi za nedavno končano evropsko prvenstvo na Poljskem in v Ukrajini. Za razliko od tega bi naj nogometno prvenstvo v Nemčiji privabilo kar 20 milijonov nogometnih navijačev. Z redkimi izjemami so igre torej bolj dogodek za lokalno prebivalstvo, kar, seveda, tudi ima vrednost.

Pozitivni učinki so lahko tudi povsem druge vrste. Katar, ki bo leta 2022 gostil svetovno prvenstvo v nogometu, bo verjetno moral omehčati svoj odnos do alkohola, prostitucije, homoseksualnosti in podobnega. Tudi do razprav o vlogi žensk in ljudi v družbi. Prihod večjega števila ljudi iz vsega sveta bo verjetno vplivalo na njihovo dojemanje človeških svoboščin. A tudi v tem oziru ne smemo biti preveč naivni, da bi mislili, da lahko dvotedenski dogodki, ki se utegnejo odvijati ločeno od siceršnjega življenja ljudi, signifikantno spremeniti ustaljene vzorce življenja. A je svetovno prvenstvo v Južnoafriški republiki zmanjšalo napetosti med belci in črnci v tej državi in tudi sicer znižalo stopnjo kriminala? Je po koncu evropskega nogometnega prvenstva Ukrajina kaj bolj demokratična kot pred tem? Prav gotovo je odgovor na obe vprašanji bližje ne kot da.

Na koncu ostanemo pri bolj ali manj nemerljivih dejavnikih, kot so zadovoljstvo lokalnih prebivalcev ob uspešni organizaciji dogodka. Vse pogosteje se pokaže, da so vsi ti dogodki namenjeni predvsem lokalnemu prebivalstvu, tako da gre predvsem prerazdelitev denarja iz enega žepa v drugega.

Seveda ne gre pričakovati, da lahko 17 oziroma 30 dni trajajoči dogodki za čas trajanja samega odtehtajo milijardne stroške organizacije. Na nedavnem evropskem prvenstvu v nogometu, ki sta ga gostili Poljska in Ukrajina, so stroški gradnje stadionov znesli 2,8 mrd dolarjev, medtem ko je bil prihodek od prodanih vstopnic pičlih 190 mio dolarjev. Medtem ko so primarni stroški znani, pa je velik del celotne računice športnih dogodkov odvisen od tega, kaj se zgodi z objekti po koncu tekmovanj, kot tudi od tega, kaj od infrastrukture bi tudi v drugačnih pogojih bilo treba obnoviti ali na novo zgraditi. Že res, da objekti ostanejo, ampak vprašanje je, ali je takšna zapravljivost dejansko potrebna.

Morda je bistvo cost-benefit analize organizacije velikih športnih dogodkov najlepše povzel eden izmed kitajskih uradnikov, ki je pekinške igre pospremil z besedami: »Olimpijske igre so košara, ki vsebuje vse tisto, kar pač nekdo postavi vanjo.«

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Finance, Razno, Svet and tagged , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s