Avgusta 2011 je v ZDA sodni epilog dobila zgodba, ki se je je prijel vzdevek “Kids for Cash” oziroma “Otroci za denar”. Glavnima akterjema zgodbe, sodnikoma Marku Ciavarelli in Michaelu Conahanu, je obtožnica očitala sprejemanje podkupnin, v zameno bi naj sodnika več tisoč mladostnih prestopnikov poslala v točno določen zasebni zapor za najvišje možne zaporne kazni. Spoznana sta bila za kriva in obsojena na 28 let (Ciavarella) oziroma 17.5 let (Conahan) zaporne kazni, plačati bosta morala še milijonsko kazen. Na zaporne kazni so bili obsojeni še nekateri ostali, vpleteni v to škandalozno početje.
Zmotno bi bilo prepričanje, da se določeni posamezniki ne bodo ukvarjali s kriminalnimi dejanji, kljub strogi zakonodaji, ki se jo povrh vsega še striktno izvršuje. Primer smrtne kazni oziroma vsaj dosmrtnega zapora za umor kaže na to, da so ljudje pri izvajanju kriminalnih dejanj bodisi ignorantski do kazni bodisi v svoji ihti ne razmišljajo o njej bodisi so pripravljeni tvegati. Karkoli od tega bo imelo za posledico golo dejstvo, da se bodo posamezna kriminalna dejanja v vsakem okolju pač dogajala.
A sporočilnost gornjega primera je jasna: kriminalna dejanja se kaznujejo. V kolikor se bodo posamezniki ukvarjali z njimi, imamo razvit sistem institucij, ki jih bo pripeljal pred odgovornost, in ti bodo za svoja početja odgovarjali in povrnili škodo, ki so jo povzročili.
Svetovalna družba Ernst&Young je pred dnevi objavila izsledke analize o prisotnosti korupcije v posameznem okolju. Naša država se je znašla na samem vrhu lestvice najbolj koruptivnih držav. Seveda bi lahko debatirali okrog same metodologije, ki je bila uporabljena pri izdelavi lestvice. Analiza, ki temelji na podlagi anketnega vprašalnika, je precej subjektivna in kvečjemu kaže percepcijo anketirancev do zastavljenega vprašanja, ki je lahko slaba reprezentanca dejanskega stanja. Mimo tega ne gre.
A kakorkoli, lestvica, ki jo objavi ugledna svetovalna družba, se ne izmuzne neopaženo, ne glede na uporabljeno metodologijo. Pri Sloveniji poleg vodilnega mesta na lestvici preseneča še visok odstotek tistih, ki so pritrdilno odgovorili na vprašanje: So v vaši državi podkupnine oziroma koruptivne metode v poslovnem svetu prevladujoče? Teh je bilo 96%!
Za ta portal je Luigi Zingales izjavil, da se v Italiji posamezniki ukvarjajo s kriminalom, ker se preprosto splača. O korupciji pri poslovanju spraševati ljudi, ki so neposredno vpeti in soustvarjajo to poslovno okolje, pomeni z drugimi besedami vprašati jih, ali se oni sami pri poslovanju poslužujejo koruptivnih dejanj oziroma se jih je vsaj skušalo napeljati k čemu takšnemu. Korupcija kot zloraba svojega položaja z namenom lastnega okoriščanja.
Korupcija je povezana z državo, državnimi institucijami, podjetji v državni lasti. Večja, kot je država, in v več stvari, kot se vpleta, več je priložnosti za koruptivna dejanja. Kot koruptivna dejanja gre šteti tudi takšna, ki na videz sicer kažejo podobo povsem navadnih transakcij, a se v svoji biti ne razlikujejo od siceršnjih koruptivnih dejanj. Danes se veliko tega skriva v obliki svetovalnih pogodb. Da, koruptivna dejanja se pojavljajo tudi v manj očitnih oblikah, ki pa zaradi tega niso nič manj problematična oziroma prisotna. Prej še bolj, ker jih je težje odkriti in potem dokazati.
Ob manjku epilogov in tako razširjenem mnenju o prisotnosti korupcije med samimi akterji, kakšna je sporočilnost vseh tistih, ki z nakopičenimi državnimi sredstvi v žepu nikoli ne zagledajo sodnih dvoran, kaj šele zaporniških celic, medtem ko se ta ista podjetja in državne institucije dušijo v finančnih bremenih in moledujejo za državno pomoč? In kaj sporoča država, ki temu področju bodisi ne posveča dovolj pozornosti ali pa ni v stanju učinkovitega delovanja proti njej?
Steinbacher media 