Vseh sedem obsojenih v zadevi čista lopata je na ljubljansko okrožno sodišče podalo predlog za izvršitev zaporne kazni na alternativen način, kot je opravljanje družbeno-koristnega dela. Spomnimo, da so bili omenjeni spoznani za krive podkupovanja. Ali je pri omenjenih izvajanje alternativne oblike kazni smiselno ali ne, bo odločilo sodišče, kljub temu pa zadeva odpira vprašanje kaznovalne politike kot instrumenta nespoštovanja pravil.
Začnimo na začetku. Delovanje katerekoli skupnosti zajema tako neformalne omejitve, kot so sankcije, tabuje, navade, običaje, kot tudi formalna pravila, kot so ustava, zakoni in podobno. Zmotno je mišljenje, da zgolj država za ljudi predstavlja omejitev. Nikakor. Družina, cerkev in vera, soseska. No, v mnogih religijah, kjer cerkev nastopa kot defacto država, je kršenje cerkvenih norm isto kot kršitev državnega prava, temu primerne pa tudi posledice. Vse to so, poleg »ujetosti« v lastnih prepričanjih, za posameznika omejitve, katerih nespoštovanje prinaša posledice. Kazen!
Tehnično gledano je sporočilnost kazni jasna; kršitelju povedati, da se ne vede skladno z dogovorjenimi pravili. To je tisti vzgojni moment, ki ljudem govori, česar se v nekem okolju ne sme početi. V tem kontekstu gre za odvračanje ljudi, da se vedejo na način, ki ga okolica smatra kot odklonskega. Seveda, kazen bi naj služila tudi povrnitvi škode, v kolikor je ta pri nekem dejanju nastala. Na drugi strani pa višina same kazni kaže na jakost deviatnega dejanja. Na postni dan se pregrešiti z mesom ali se peljati 52 km/h namesto predpisanih 50 seveda ni isto kot nekomu odvzeti življenje. Z višino kazni rangiramo različna deviatna dejanja v družbi.
Za ljudi so pravila in z njimi povezane kazni pomembne zato, ker jim povzročajo stroške. Pa s tem ne mislim oportunitetnih stroškov izgubljenih priložnosti, do katerih prihaja, ker posameznih stvari, ki bi jih ljudje sicer počeli, pač ne smejo. Pač pa stroške, ki posameznike zadenejo, če se lotijo prepovedane stvari. Ti pa so odvisni tako od višine same kazni, kot tudi verjetnosti, da se posameznika dobi in tudi kaznuje. Ne preseneča torej, da so za najbolj deviatna dejanja predvidene najhujše kazni. Z vidika cost-benefit analize storitve kaznivega dejanja so kazni, ob neki verjetnosti, da bodo storilca tudi dobili in ga kaznovali, tiste, ki nagrado zaradi deviatnega dejanja postavljajo v strogo podrejen odnos v primerjavi s samo kaznijo in stroškom dejanja.
Umor, kot skrajna oblika deviatnega vedenja, ne more imeti druge kazni kot dolgoletno zaporno ali celo smrtno. V tem primeru je sporočilnost kazni jasno: umor je nekaj, kar nikakor ni sprejemljivo, saj posledic dejanja ni mogoče spraviti v prvotno stanje, in dolgoletne zaporne kazni, ali celo smrtne kazni, to tudi ilustrirajo. Cena storitve takšnega dejanja mora biti takšna, da na noben način ne more odtehtati same koristi izvršitve takšnega dejanja. V tem primeru je zaporna kazen tudi tista, ki potencialno nevarnega posameznika izloči iz okolice in mu tako prepreči ponovitev dejanj.
Na drugi strani imamo razne prometne prekrškarje, ki se v zaporu znajdejo zgolj zaradi spleta za njih izredno neugodnih dejavnikov: visokih kazni, praktično nične tolerance in njihovega slabega ekonomskega stanja. Zaradi narave prekrška, s katerim ne ogrožajo nikogar, in svojega slabega gmotnega stanja v zapor seveda ne sodijo. S tem, ko takšne posameznike sistem pošilja v zapor, jih šikanira in iz povsem navadnih in »poštenih« državljanov ustvarja kriminalce. Smisel same zaporne kazni v tem primeru nikakor ne najde potrebne utemeljitve. Z vidika sporočilnosti do samega prekrškarja bi bila v tem primeru kakšna od oblik javnega dela mnogo primernejša oblika kazni. Še posebej glede na zelo šibko povezavo med zaporno kaznijo in naravo deviatnega vedenja, kot tudi med samim deviatnim vedenjem in samo koristjo, ali pa nevarnostjo, ki je iz takšnega vedenja nastala.
Po istem principu je kazen v obliki družbeno-koristnega dela primernejša tudi za kakšnega športnika ali posameznika sorodnega ranga, ki bi ga zalotili pri kakšnem manj pomembnem prekršku. Korist, ki bi iz opravljanja takšnega dela nastala in škoda, ki bi se je ognili, če ga ne pošljemo v zapor, dajeta zadostne argumente v tej smeri. Tudi v tem primeru delujemo v duhu cost-benefit analize, četudi v tem primeru z vidika tistega, ki kaznuje, pri čemer ohranjamo sporočilnost samega pravila, deviatnega vedenja pa ne povzročamo mikavnejšega. Skladno s tem milejše kaznovanje skrajnih oblik moralnega hazarda seveda ne zapade pod to kategorijo.
Sedaj pridemo do vprašanja kaznovanja skrajnih oblik moralnega hazarda v poslu, poslovnih in političnih goljufij in podobnih dejanj. Z vidika osnovne logike kaznovanja je jasno, da je pozitivna vrednost, ki izhaja iz poslovne goljufije praviloma zelo visoka. Ker gre za zelo posebno naravo biznisa, ki obema stranema prinaša koristi, je odkrivanje poslovnih goljufij izredno težko, tako da je verjetnost kaznovanja dokaj nizka. Glede na vse to bi, v kolikor bi želeli korupcijo dejansko odpraviti, kazen morala biti toliko višja. Ko je marca 2012 Rod Blagojevich, takrat guverner ameriške zvezne države Illinois, zaradi politične korupcije, ki je vsebovala tudi prodajanje senatorskega sedeža takrat novoizvoljenega predsednika ZDA, Baracka Obame, začel prestajati 14-letno zaporno kazen, je bilo v obrazložitvi zapisano, da dejanja Blagojevicha pomenijo novo dno v moralnih standardih ZDA. Z višino kazni so jasno dali vedeti, da podobna dejanja ne sodijo v kulturo delovanja države. V tem primeru bi kazen v obliki družbeno-koristnega dela sicer prinesla kakšne koristi, bila pa bi oropana za celotno sporočilnost glede narave prekrška znotraj same cost-benefit enačbe odločanja, ali se politične korupcije iti ali ne. Vse razen zaporna kazen bi bila zelo slaba popotnica za vse potencialne politične in poslovne koruptivneže.
Seveda pa se ne smemo zagnati nad direktorje do te mere, da bi jim prepovedali v njihovih odločitvah biti samostojni ali da bi jim odrekli pravico do sprejemanja tudi slabih odločitev. Pa ne samo z vidika same negotovosti v poslu in z njo povezanega tveganja, ampak tudi z vidika zaščite posameznikove svobode, da deluje po lastnem prepričanju.
Steinbacher media 