Cena državne potrošnje

Eno je gotovo, državno potrošnjo je treba na nek način financirati. To je truizem, ki je relevanten za vsakršno raven, najsi bo to pri 10% BDPja, 50%, 60%. Kjerkoli nastanejo stroški, ga “ni zastonj kosila”, pa ostaja edino odprto vprašanje, kdo ga bo financiral. Ob zadnjih izdajah obveznic se vsaj zdi, da se je pri Slovencih okrepilo zavedanje o pomenu ne-zastojnkarstva. Plačati samo za obresti 1.2 milijarde dolarjev, ob tem pa še 2.25 milijarde glavnice, pomeni skupen strošek 3.5 milijarde dolarjev. To je primer Šušteršičeve obveznice od lani.

4.75% kupon na milijardni znesek, ki se praviloma izplačuje polletno, pomeni znesek tega polletnega obroka v višini 23.75 milijona dolarjev oziroma letno 47.5 milijona, 5.85 kupon za 10-letno obveznico v izdaji 2.5 milijarde dolarjev pomeni polletni obrok v višini 73.125 milijona dolarjev oziroma letno 146.25 milijonov. Tako bo celotni strošek obresti v primeru Čuferjeve obveznice znašal 1.7 milijarde dolarjev, ob zapadlima glavnicama pa 5.2 milijarde dolarjev.

Zadolževanje je realnost države, ki s svojimi siceršnjimi prihodki ne zmore pokriti svoje potrošnje. Država, ki na sistematični ravni ne zmore pokrivati svojih stroškov, kopiči stopnjo zadolženosti. Dolg ni nič drugega kot znesek prihodnje finančne obremenitve oziroma če vse skupaj zreduciramo na davke, potem pomeni dolg današnjo vrednost v prihodnosti pobranih davkov.

Slovenija je z vstopom v območje evra predala žezlo nad vodenjem monetarne politike v roke finančnikom ECBja v Frankfurtu, pa monetizacija dolga, kar je bila praksa v preteklosti, ni več mehanizem, ki bi se ga lahko posluževali  Mehanizem monetizacije dolga je neuporaben še v primeru dolga v tuji valuti. Tujega denarja pač ne gre natisniti.

Davki pomenijo, da državno potrošnjo financira živeča generacija, ki ustvarja dohodek. Davki obremenjujejo dohodek ljudi in jim s tem znižujejo njihovo kupno moč dohodka. V kolikor je v sistemu prisotna tako imenovana “mrtva izguba”, potem to pomeni, da se kupna moč ljudi zniža bolj, kot se na drugi strani poviša kupna moč državnega proračuna. Končna davčna obremenitev ljudi bo v sklepni fazi odvisna od same strukture davkov, od katere bo odvisna davčna obremenitev posameznih skupin rezidentov.

Vprašanje, ali izdatke pokrivati z davki ali se ob tem tudi zadolževati, ostaja tema, in to ne le pri nas. Delno dolžniško financiranje ni problematično. En del tega itak služi kot način uravnavanja likvidnosti. Sistemski minus na računu, ki vodi v kopičenje dolga, ima svoje omejitve in je povsem druga zgodba. Vsako podjetje v okviru finančnega načrta financiranja svojih operacij, le-tega delno izvaja dolžniško. Financiranje večletnega projekta iz tekočih prihodkov bi bilo neizvedljivo. Pokrivanje ročnosti projekta in virov financiranja velja za osnovno vodilo.

Kolikšno tveganje za okolje predstavlja dolg, je odvisno od zmožnosti njegovega poplačila. V primeru visokih ravni obrestnih mer ima akademsko vprašanje, ali je dolg povezan z upadom gospodarske aktivnosti, pritrdilen odgovor, saj je njegovo servisiranje neizogibno povezano z izrinjanjem zasebnih investicij. Zaenkrat kaže, da nas bosta Šušteršičev in Čuferjev eksperiment stala 2.9 milijarde dolarjev, z glavnicama vred pa debelih 8.7 milijarde dolarjev davkoplačevalskega denarja. Dolg je pač obveznost, ki jo mora nekdo poravnati. In kaj bomo za to dobili?

Market za limone in slovenska ekonomska politika!

Market za limone je članek iz leta 1970, ki je ameriškemu ekonomistu Georgu Akerlofu, otroku nemških in švedskih imigrantov, 2001. leta prinesel Nobelovo nagrado za ekonomijo. Kot v prvem stavku pravi avtor, članek govori o povezavi med kakovostjo in negotovostjo ter, kot nadaljuje, tudi s samo strukturo posameznih trgov in cenami na posameznih trgih. Vse seveda v povezavi z negotovostjo in kakovostjo.

Četudi je trg rabljenih avtomobilov uporabljen kot benchmark, je to zgolj zaradi same nazornosti primera. Sam primer namreč zajame bistvo vprašanja, prav tako pa je še kako dobro poznan pri mnogih kupcih rabljenih avtov. Poglejmo na kratko, za kaj gre. Na trgu rabljenih avtomobilov imamo dve vrsti avtov, dobre in slabe. Slabi avti so limone. Seveda kupec ob samem nakupu ne more vedeti, kakšna je dejanska kakovost samega avta, saj ima prodajalec na voljo zadosti sredstev, da prikrije vse njegove slabosti. Če prodajalec želi prodajati limone za ceno dobrih avtov, nikakor pa ne dobrih po neki povprečni ceni, se kupec želi predvsem izogniti limoni, medtem ko rabljenega avta tudi ne želi preplačati. Glede na splošno nezaupanje v kakovost rabljenih avtomobilov in trgovcev morajo biti cene avtov nekje skupaj. To posledično pomeni, da se dobri avti prodajajo pod ceno, medtem ko se limone preplačuje. Kar je v tej ilustraciji dobro za kupca, ni dobro za prodajalca, medtem ko moč prodajalca privede do končnega rezultata, da se na trgu rabljenih avtov prodajajo zgolj limone in to po nadpovprečno visokih cenah.

Seveda bi se lahko prodajalec zaščitil tako, da bi tudi na rabljena vozila ponudil neko garancijo. S tem bi kupcu dal jamstva, da v nekem dogovorjenem času z avtomobilom ne bo imel nepričakovanih stroškov. A tudi to ne bi bila rešitev, v kolikor ta garancija ne bi zadevala ključnih elementov in v kolikor je prodajalec, ko bi se kupec zglasil pri njem, ne bi želel izpolniti.

Tudi na trgu držav imamo celo paleto njih. Od bankrotiranih pa vse tja do ekonomsko močnih in stabilnih. Ob poplavi finančnih papirjev je ocena bonitetnih agencij tisto sito, nikakor ne povsem objektivno, ki ločuje dobre od slabih.

Seveda se postavi vprašanje, kako iz te množice izskočiti in zavzeti svoj položaj. Analogija s trgom rabljenih avtov nam ponuja vsaj splošen odgovor. Treba je biti kakovosten, to svojo kakovost pa sproti potrjevati z ustreznim vedenjem! V primeru problemov pa je treba zastaviti ustrezno rešitev, jo z vsemi ukrepi predstaviti zainteresirani javnosti in se je držati! Besede pri tem služijo kot pomemben instrument, glede na to, da ekonomsko-politični ukrepi praviloma zahtevajo svoj čas. A beseda mora biti kredibilna, njej pa slediti izrečena akcija. V kolikor temu ni tako, se izgubi še zaupanje v izrečene besede in samo vprašanje časa je, kdaj država pristane na listi nezaupanja vrednih in povsem nekredibilnih držav. V tem kontekstu je eno izmed vprašanj, ki si jih postavi Akerlof, tudi, zakaj je poslovanje z nerazvitimi državami toliko težje in zgolj omejeno na par rudnih bogastev. Kredibilnost!

Kredibilnost je najpomembnejša deviza za vsakogar in v vsakem trenutku. Pa vendar je še toliko bolj pomembna v času težav, ko ljudje že itak pričakujejo le najslabše. Naši politiki, in še kdo drug tudi, so se s kredibilnostjo igrali kot otroci s svojimi peščenimi gradovi na peskovniku, (ne)zavedajoč se vseh posledic takšnega početja. In to se dogaja v času, ko je ekonomska slika naše države zelo slaba, prav tako pa obeti. Trenutek torej zahteva največjo mero resnosti in strokovnosti, eni pa se vedejo povsem nasprotno.

Če je v poplavi obveznic in drugih investicijskih alternativ naša država želela pokazati, da nismo limone, ji je to bolj slabo uspevalo. V bistvu se je pri investitorjih, pa tudi ljudeh, iz nastopa v nastop vse bolj krepilo prepričanje, da smo brezidejne in povsem nemotivirane limone in pribitki, ki našo državo postavljajo ob bok eksotom, so rezultat vsega skupaj. Sreča v nesreči za nas je, da je na trgu ogromno ameriških dolarjev. V poplavi dolarjev na trgu bi moralo biti zmagoslavje nad izdajo izredno klavrno, vse dokler plačujemo 6 odstotne obresti. To je sila žalosten del te sreče v nesreči. Del tega stroška gre na račun naše slabe kakovosti in nejasne vizije, kako izplavati iz tega, del pa tudi na račun naše neiskrenosti in slabe argumentacije. Predvsem slednje je velik problem nerazvitih držav, kamor, vsaj glede moralnih standardov, hodimo tudi mi. In to je dolgoročna škoda, ki jo ustvarja slovenska politika!

Ob bok izdaji dolarske obveznice

Že lep čas praktično ne mine dan, da v medijih ne bi vsaj beseda, dve nanesla na državno zadolževanje z izdajo obveznic. Količina prelitega črnila na temo pač slika aktivnosti naše države na mednarodnih finančnih trgih, da si uspe zagotoviti ustrezna finančna sredstva, s katerimi bi financirala svoje tekoče obveznosti. Sicer obstaja več načinov, s katerimi si država polni svojo malho: (i) davki, (ii) ostali prihodki, (iii) zadolževanje (doma oziroma v tujini), (iv) tiskanje denarja.

Davki predstavljajo glavnino prihodkov državnega proračuna. Če samo pogledamo državni proračun za leto 2012. Od vseh prihodkov v višini 7.942 milijarde evrov, je bilo po podatkih Ministrstva za finance davčnih prihodkov za 6.559 milijarde evrov oziroma kar 82.6%. Najpomembnejši med temi so dohodnina in DDV. Prispevki za socialno varnost niso prihodek državnega proračuna, ampak ZPIZa oziroma ZZZS in tako niso vključeni zraven. Davčni prihodki skupaj z delom ostalih prihodkov pod drugo točko, ki jih plačujejo rezidenti, pomenijo odvzem dela likvidnosti ljudi in s tem pomenijo transfer dohodka od ljudi k državi. Prihodki z evropskih skladov v višini 888 milijonov evrov pomenijo tak isti transfer dohodka od rezidentov Evropske unije k nam. Ker tudi mi prispevamo v evropsko blagajno, je neto učinek odvisen razmerja izplačil z vplačili. Zagotavljanje finančnih potreb države preko mehanizma tiskanja denarja se je z vstopom Slovenije v območje evra in s predajo monetarne oblasti na ECB ustavilo.

Zadolževanje lahko poteka tako na domačem kot na tujem trgu. Zadolževanje države pri domačih finančnih institucijah pomeni, da se del kreditnega potenciala, recimo bank, nameni državnemu proračunu, ki tega tako vezana sredstva ne morejo plasirati zasebnim kreditojemalcem. Pravimo, da deluje učinek izrinjanja zasebnih investicij z državnimi. Če pride zasebni sektor težje do tujih virov financiranja, majhna podjetja so že ena takšnih, ima lahko takšno zniževanje kreditnega potenciala, ki izhaja iz intenzivnega financiranja državne potrošnje, negativne posledice na razvoj in gospodarsko rast.

Dogodki okrog izdaje dolarske obveznice, v katere so bile nekaj dni uprte oči celotne mednarodne javnosti, so poskrbeli, da so pojmi, kot so obveznica, bonitetna ocena, investicijska banka, mnogo bližje povprečnemu Slovencu, ki še pred letom ali dvema o njih ni niti slišal.

Torej, obveznica je dolžniški vrednostni papir, s katerim se izdajatelj zavezuje k periodičnemu izplačilu vnaprej določenih zneskov, s čimer daje imetniku upravičenje na del njegovega prihodnjega prihodka oziroma premoženja. Amortizacijski načrt lanske “Šušteršičeve” dolarske obveznice kaže, da bodo ta periodična izplačila znašala 20 × 61.875 milijonov dolarjev oziroma skupaj 1.2375 milijarde dolarjev. Skupaj z glavnico bo strošek izdaje 2.25 milijarde dolarjev znašal skoraj 3.5 milijarde dolarjev. Koliko bo to pomenilo v evrih, bo odvisno od gibanja tečaja, v kolikor se na ministrstvu niso zavarovali pred tečajnim tveganjem. (Tukaj so še sami stroški izdaje, ki kljub milijonskim zneskom pomenijo manjši pribitek.) Vidimo, da ima obveznica v tem kontekstu podobno naravo kot najem in kasnejše odplačilo bančnega kredita ter da to ni kak sveti gral.

Šušteršičeva obveznica plačuje obresti dvakrat letno, prvič bo to 26. aprila letos, pomeni teh 61.875 milijona polovico 5.5% odstotne letne obrestne mere. Sicer mediji večkrat poročajo o spremembi cene zadolžitve. Takrat je govora o gibanju njene cene na sekundarnem trgu, kjer se trguje z že izdanimi papirji. V primeru Slovenije ti podatki niso najbolj merodajni, saj gre za trgovanje z zelo nelikvidnimi papirji, posledično pa tudi njihova cena ne daje prave sporočilnosti. Tako je pomembnejši primarni trg, kjer se te obveznice izdajajo na novo.

Teh 5.5% oziroma 6% pri zadnji izdaji je precej več kot bi za isti papir morala plačati Nemčija (1.16%), na primer. Teorija pravi, da bo takšna struktura tveganja obrestnih mer (različne obrestne mere za iste ročnosti papirjev) primarno odvisna od (i) kreditnega tveganja neplačila obveznosti in (ii) likvidnosti papirja, kar pomeni, da se s papirjem trguje, pa je možno papirno terjatev hitro spremeniti v denar. Bonitetna ocena bi naj na nek način slikala velikost kreditnega tveganja.

Vlada Alenke Bratušek se je odločila izdati dve obveznici, petletno in desetletno. Cena zadolžitve prve je nižja od druge. V teoriji za to, tako imenovano časovno strukturo obrestnih mer, ni enotnega pogleda, pač pa ostajajo parcialni koncepti. Morebiti bi slovenski primer še najlažje pojasnili s konceptom likvidnostne premije, ki govori, da bodo investitorji od dolgoročnih papirjev zahtevali višji donos, kot neke vrste ceno za držanje dolgoročnejšega papirja. Ko je govora o obveznicah in njihovih kotacijah, je dobro omeniti še razliko med navedeno ceno in ceno, ki jo ob nakupu na sekundarnem trgu plača kupec. Za interesente prilagam poučno prilogo.

Sloveniji je z zadnjo prodajo obveznic uspelo zbrati 3.5 milijarde dolarjev. In obljubljeni kuponi, 4.75% za petletno obveznico in 5.85% za desetletno. Uspeh?  Če je mera uspešnosti postavljena na samo pridobitev sredstev, ne glede na ceno, potem ga ni dvoma, da si lahko vladni možje ob vseh kolobocijah, ki so spremljale to izdajo, privoščijo velik nasmeh na licih. Ob prazni blagajni bo svež denar na računu olajšal samo vladanje. Upoštevanje celotnega stroška te izdaje zna razpoloženje hitro spremeniti, pa se lahko tudi ta nasmešek zadovoljstva hitro prikaže v svoji bolj bridki obliki.

A ukvarjanje s tem zelo verjetno ne bo stvar ljudi, ki so sodelovali pri njeni izdaji, ampak tistih, ki bodo izvajali svoj mandat leta 2018 oziroma 2023, ko pride v izplačilo glavnina te zadolžitve. Podobno se mora tudi trenutna vladna garnizija ukvarjati s posledicami odločitev njenih predhodnikov. V politiki pač velja, da vsakdo razmišlja kvečjemu za dogodke v okviru svojega 4-letnega mandata, vse pogosteje pa še bolj kratkoročno.

Slovenija pristala v smeteh!

Moody’s je znižal bonitetno oceno Slovenije na junk, našo državo pa postavil v središče finančnega dogajanja v svetu.

V torek je bonitetna hiša Moody’s znižala oceno Slovenije za dve stopnji, iz Baa2 na Ba1, k oceni pa dodala še negativne obete, kar pomeni, da se ocena v prihodnje utegne še dodatno znižati. Bonitetni oceni drugih dveh bonitetnih hiš, Standard&Poor’s in Fitch, Slovenije še nista poslali na smetišče. Ocena uvršča slovenski dolg med špekulativne naložbe! Kot so zapisali v obrazložitvi znižanja, gre glavne razloge iskati v bančnem sektorju, razpadajočem državnem proračunu in negotovosti glede pridobivanja finančnih sredstev v prihodnje, ki bodo potrebna za financiranje prej omenjenih problemov bank in proračunskega primanjkljaja.

Da že samo znižanje ocene ne bi bilo zadostno, se je to zgodilo sredi izdajanja pet in desetletne obveznice na ameriškem trgu in to v trenutku, ko se je knjiga naročil že povsem napolnila in bi jo bilo treba le še zapreti! Zaradi novice se je izdaja v trenutku ustavila. »To je zelo nenavadno. Že zelo dolgo časa se ukvarjam s temi stvarmi in ne spomnim se, da bi se to zgodilo že kdaj prej,« je za Wall Street Journal dejal Paul McNamara, eden izmed direktorjev v londonskem skladu GAM, ki ima v upravljanju približno 53 milijard dolarjev. Skratka, fiasko brez primere! In to še eden v vrsti nove vlade.

A pojdimo po vrsti. 12. februarja 2013 je Standard&Poor’s znižal oceno Slovenije iz A na A-, pri tem pa dodal, da je to posledica slabih obetov v zvezi z reševanjem bankrotiranih bank, proračunskega primanjkljaja, slabih obetov glede gospodarske rasti in naraščajočega tveganja glede izvajanja samih reform. To je bil čas vlade Janeza Janše v razpadanju in množičnih protestov, ki so se odvijali, kako ironično, pod sloganom »gotov si«. Iz današnje perspektive je bilo takratno znižanje zadnji opozorilni signal pred odhodom na smetišče in tablo z napisom: Slovenija, gotova si!

Zaprisega premierke Alenke Bratušek 27. februarja 2013, je postregla z marsičem. Praviloma s tistim, česar ljudje in finančni trgi nismo želeli slišati. Tudi njeni nastopi in nastopi njenih kolegov so bili polni brezidejnosti in nekonsistentnosti. V mnogih pogledih bi bilo bolje, v kolikor se ne bi zgodili.  Pogosto smo lahko slišali oguljene fraze, kako naša država ne potrebuje pomoči in da bomo probleme rešili sami, pa vendar trgi in državljani nismo dobili odgovora na vprašanje kako! Če so se mnogi državljani z večnim zatrjevanjem, da pomoči ne potrebujemo, sprijaznili, se trgi niso. »Slovenija ima resne težave in trgi na to niso slepi,« je za Bloomberg dejal Jonathan Lemco iz skupine Vanguard. Kot je še dejal, znižanje bonitete sploh ni nikakršno presenečenje in je bilo pričakovano.

Kot rečeno, je problem padle bonitete ta, da se je zgodil v času izdajanja obveznice, pri čemer so sodelovale zelo ugledne hiše JP Morgan, BNP Paribas in Deutsche Bank. Namigovanja, da je šlo za golo naključje, niti niso toliko pomembna – razen v primeru, ko bi kdo izmed vpletenih sprožil kak postopek glede morebitne prevare; naglica samega izdajanja in visoka ponujena obrestna mera bi že lahko nakazovali na kaj takšnega –, saj je ugled države strmo padel. In to v finančnih krogih, kjer sta ugled in kredibilnost dve izmed najpomembnejših stvari. S to zadnjo potezo smo oboje zelo zakockali, s tem pa naše nadaljnje aktivnosti na tujih finančnih trgih, kjer že itak nismo bili kaj prida uspešni, še dodatno poslabšali. Posledice v obliki še višjih pribitkov bodo zagotovo neizbežne, pa četudi sta že predlagana 5.5% na 5-letno in kar 6.124% na 10-letno obveznico enormna. Mnogim skladom je nakupovanje »smeti« prepovedano, spet drugi se jih načrtno izogibajo. To pa utegne našo državo postaviti ob bok eksotom. Oziroma, kot pravi komentator na Wall Street Journala, v času izjemne likvidnosti po svetu je celo Ruanda zmožna izdati 10-letno obveznico po 6.875%, tako da ni vrag, da je ne bi uspelo tudi Sloveniji, pa četudi po nekoliko višji obrestni meri!

Kot ekonomist in državljan se tudi sprašujem, po kakšni ekonomski logiki so se na finančnem ministrstvu odločili za izdajo 5 in 10 letne obveznice po tako enormno visokih obrestnih merah, ko pa osnovna logika govori, da se v času visokih obrestnih mer preferira zadolževanje na krajše ročnosti, zadolžuje pa zgolj takrat, ko so izčrpane vse druge možnosti! 10 let po letni obrestni meri 6 in nekaj odstotkov je brez vsakršne ekonomske logike in samomor države. Katastrofa!

Pristanek med smetmi pa ne omejuje zgolj prihodnjega zadolževanja države, ampak odpira resno vprašanje uporabnosti zakladnih menic, ki so jih naše banke sredi aprila tako množično kupovale. Sedaj je vprašanje, kdaj se bodo oglasili iz ECB-ja in našim bankam sporočili, da ne bodo več sprejemali papirjev slovenske države, še toliko bližje. Če bi se to zgodilo, bi bil propad naših bank še toliko bližji, saj bi banke ostale brez potrebne likvidnosti. Ta se v prihodnje utegne še dodatno znižati, saj bodo tuji upniki pri naših bankah želeli svoj denar čim prej spraviti na varno. V strahu pred bankrotom so tuji poslovni subjekti že v preteklosti pospešeno zapirali pozicije s slovenskimi bankami, to pa se utegne še pospešiti.

Neurejeno stanje v državi, velika finančna luknja in brezidejnost odgovornih, kako se sploh lotiti dela so razlogi, zaradi katerih se zdi bankrot edina stabilna rešitev.

1. maj, praznik dela

1. maj kot praznik dela obeležuje spomin na chicaške dogodke iz 19. stoletja (1886), ki so bolj poznani kot pokol na Haymarket Squareu. Sprva miren protest delavcev se je nenadoma spremenil v obračun s policijo. Vse se je začelo v trenutku, ko je nekdo izmed protestnikov med policiste vrgel ročno bombo, ki je enega policista ubila, nekaj pa ranila. Vsesplošno streljanje, ki je sledilo, je botrovalo večjemu številu mrtvih, tako med policisti kot med razgrajači. Ob samem dnevu je morda nenavadno to, da se obeležuje dan, ki je zaznamovan z nasilništvom in vandalizmom, ne pa s proizvajanjem, kar je sicer smisel opravljanja dela. Skratka, obeležuje se uničevanje in ne proizvajanje, kar bi nemara bilo za pričakovati.

Če bi mislili, da je prisotnost nasilja pri delovanju delavskih organizacij v Chicagu pomenila kakšno noviteto, bi se zmotili. Že v začetku 19. stoletja, natančneje leta 1811, so na britanskem otoku delovali ludisti, katerih cilj je bil povezan z uničevanjem strojev in ostalih kapitalnih dobrin v podjetjih. Početje ludistov je pomenilo popolno zanikanje lastninskih pravic, poleg tega so uničevali stroje, ki so zaposlenim lajšali njihovo delo. Splošno razgrajanje in uničevanje tuje lastnine kot posledica takšnih ali drugačnih frustracij imata tako že dolgo brado.

Z današnjimi očmi bi težko razumeli njihovo početje. Ob vse bolj razviti domači in tuji konkurenci pomeni kapitalna opremljenost dela, oziroma dejstvo, da proizvodnja v podjetjih temelji na uporabi tehnike in tehnologije, osnovo vsakršnega napredka. In tudi osnovo za preživetje slehernega podjetja. Konkurenca pri pridnih rokah je prehuda in preprosto nima potenciala pripeljati do rezultatov.

Torej delo sindikatov. V osnovi ni z njim nič narobe, pa je njihovo delo lahko celo zaželeno. Če so se sindikalne organizacije ljudem ponudile kot agent, ki jim bo v pogajanjih s predstavniki delavskih organizacij zagotovil višje plače in boljše delovne pogoje, izpolnjujejo svoj smisel. Nič ni narobe, v kolikor si posamezna stranka, v tem primeru zaposleni, angažira svetovalca (sindikalista), da se v njegovem imenu pogaja o elementih pogodbe s podjetjem. Doseganje kar se da dobrih delovnih pogojev in dohodka bi naj bilo v racionalnem interesu vsakega posameznika, pa bi bilo neumestno sindikatom odvzeti pravico, da s tem namenom zastopajo svoje člane.

Uspešnost dela sindikatov bo v tem primeru odvisna od stanja konkurence v panogi in njihove pogajalske moči. Konkurenca vpliva na sposobnost podjetij, da višje stroške dela, ki so produkt pogajanj s sindikati, vključijo v svoje končne cene. V primeru hude konkurence v panogi, kjer je ta sposobnost manjša, lahko sindikati izsilijo višje stroške dela le v primeru, če organizirajo celotno industrijo. V nasprotnem primeru bi bila sindikalna podjetja stroškovno manj učinkovita od ostalih. Še posebej v primeru velikih apetitov sindikatov, ki bi bili višji od celotnega potenciala, ki se ga lahko razdeli. V času odprtih meja in pospešene mednarodne konkurence se konkurenca sestoji iz podjetij širšega okolja. V kolikor delo sindikatov v industriji ne upošteva tržnega potenciala, bo delo sindikatov imela sila negativne posledice na strukturo zaposlenosti. Modrost pri delovanju je v tem primeru nujna. Zasebni sektor, ki je predmet mednarodne konkurence, je že eden takšnih kandidatov.

Delo sindikata v podjetjih, ki delujejo v panogah z nižjo stopnjo konkurence, še posebej, če je vstop novih agentov zakonsko omejen, daje sindikatom več manevrskega prostora, pri čemer ni bojazni, da bi ogrozili delovanje podjetij v panogi, ki imajo sicer monopol nad izvajanjem posamezne dejavnosti. Takrat le dvigujejo stroškovnik. Delo in dohodki zaposlenih v zdravstvu in izobraževanju so že eni takšnih, pri čemer so omejeni zgolj s sposobnostjo države, da te zneske izplačuje, in določeni tudi s sposobnostjo vladnih pogajalcev, da v procesu pogajanj zasledujejo interes države. Precejšnja motiviranost prvih in nemotiviranost drugih rezultirata v stanju, da se za takšne storitve praviloma plačujejo višji zneski, kot bi se lahko.

Sindikalno gibanje je v razvitem svetu zelo različno razvito. Podatki kažejo, da je največ članstva v skandinavskih državah, najmanj pa, morda presenetljivo, v Franciji, kjer je v sindikate včlanjenih vsega 7.5% ljudi. Pri nas bi naj bilo v sindikat včlanjenih nekje 25% ljudi. Že vse od sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa je zaznati strm upad članstva. Seveda lahko sindikati preživijo le v primeru, če so se jim ljudje pripravljeni priključiti in jim plačevati članarino, sicer potrebujejo privilegiran zakonski okvir.

Sindikati so, neodvisno od množičnosti članstva, integralni element ekonomsko-političnega ustroja Zahodnega sveta in so kot takšni ena izmed interesnih skupin, katere cilj je zagotavljanje koristi za svoje člane. Kaj jih dela drugačne od ostalih podobnih cehovskih organizacij, je pravno-formalni okvir, ki sindikatom podeljuje privilegiran položaj, ki zgolj krepi njihovo pozicijo in pogajalsko moč. Recimo, splošna pristojnost delovanja za celotno panogo, ki ima neposredne posledice tudi za nečlane. To je nedopustno. Skrajni primer tega je Francija, kjer imajo sindikati z niti ne 10-odstotnim članstvom mandat sprejemanja dokumentov s splošno veljavo, ki presega samo članstvo.

Delo sindikatov ima dva obraza, dobrega in slabega, zaželenega in nezaželenega, pa je končna ocena delovanja in vpliva sindikatov odvisna od vsebine enega in drugega. Njihovo delo je lahko koristno, a se lahko kaj hitro izkaže tudi kot pogubno. Manevrskega prostora za kaj takšnega imajo dovolj.

A ko je govora o sindikatih, ostaja dilema. Kako to, da je sindikalno gibanje najbolj razvito ravno na Zahodu, medtem ko jih v okoljih, kjer so delovni pogoji precej slabši in dohodki zaposlenih niti slučajno niso na ravni razvitega Zahoda, le-teh ni?

Ko pipica usahne, se pridih uspešnosti konča!

Kaj imata skupnega Cimos in AHA Mura? Obe podjetji sta na kolenih. Zdi se, da je preživetje obeh odvisno od zunanjega financiranja. Pri nas to praviloma pomeni denarja države!

Ali bi se potop Mure lahko zgodil pred 30 in več leti? Skladno s takratno filozofijo NE! V nekdanji Jugoslaviji finančni problemi podjetij niso bili nikakršen problem. Pa ne zato, ker bi katero od omenjenih podjetij poslovalo kaj posebej učinkovito in dobičkonosno. Nikakor ne. Podjetja so imela katastrofalne poslovne modele, skromno tehnologijo in preveč zaposlenih, zanič trge in ogromne minuse. Vpeljava istega sistema, kar bi nekateri želeli, ne bi bila problem, ker bi vsakokratno izgubo pokrila državna zakladnica, manjkajoči denar pa sveže natisnjen pripeljala kar iz »topčiderske« tiskarne. Glede na to, da podjetja takrat niso propadala in so plače bile redne, so ljudje seveda mislili, da sistem deluje, ker pač niso videli celotnega dogajanja v ozadju. Z večnim tiskanjem denarja je Jugoslavija ohranjala sistem, kot je, to pa je pri ljudeh, ki so si na skrivaj sicer kopičili nemške marke, vzbujalo občutek, kot da deluje normalno. Še posebej takrat, ko so skromno ponudbo in slabo kakovost izdelkov in visoko inflacijo privzeli kot nekaj povsem vsakdanjega in običajnega, nakupovalne izlete v obmejne kraje pa kot del ljudske folklore in družinske zabave. A ni deloval! Nenazadnje se je to videlo v vsakokratnih stopnjah inflacije, kot neizbežne posledice tiskanja denarja, ki je bil potreben za ohranjanje navidezne vzdržnosti nevzdržnega sistema, dokler ni ekonomsko bankrotiral in, posledično, politično razpadel. Kar je bilo za socializem nekaj neponovljivega, je bila stavka – delavci se pritožijo delavstvu! Razpad Jugoslavije je bil v veliki meri posledica prav neustreznega ekonomsko-političnega modela.

Z razpadom Jugoslavije se je velik del te miselnosti prenesel tudi v Slovenijo. Ljudje so stvari okrog sebe ocenjevali na podlagi pristranskega videnega in svoje skromnosti, prezirali pa so dejavnike iz ozadja, kot tudi problem same (ne)vzdržnosti sistema. In potem jim kar naenkrat ni bilo jasno, kako to, da so mnoga podjetja propadla. Razlog je preprost: ustavil se je dotok denarja, ki je pokrival izgube iz poslovanja podjetij. Seveda, ko govorimo o propadu podjetij, se nikakor ne moremo ogniti menedžerskim prevzemom, četudi imajo tudi ti veliko skupnega s samo jugoslovansko miselnostjo in nacionalnim interesom ter seveda edinstveno priložnostjo, da se posamezniki dokopljejo do bogastva kar preko noči in brez centa lastnega denarja. Ampak mnoga podjetja so propadala še preden je sploh prišlo do evforije menedžerskih prevzemov. S koncem Jugoslavije je prikrita brezposelnost postala odkrita. Nič kaj tako drugačna, le da se je spremenil status brezposelnega.

Poleg neposrednega in sprotnega zagotavljanja finančnih virov podjetjem, obstaja še več drugih načinov, s katerimi lahko država nekemu neučinkovitemu podjetju »pomaga« pri olepševanju njegovih poslovnih bilanc. Lahko jim podeli monopol na nekem področju ali jim panogo ustrezno zavaruje, njihove storitve pa zakonsko opredeli kot obvezne. Lahko jim zagotovi minimalne prodajne cene, ki so seveda višje kot bi jih podjetje doseglo na trgu. Država lahko podjetjem daje razne subvencije, kar je zelo podobno neposrednemu financiranju. V zadnjem času se pogosto dogaja, da države podjetja prikrito financirajo preko fotovoltaičnih modulov. Če se danes mnogi problemi podjetij »rešujejo« zelo glasno, se je včasih to delalo zelo potihoma. Ključna pri tem je bila suverenost nad tiskanjem denarja, ki je bil potreben za financiranje družbene neučinkovitosti.

Obsežno financiranje družbene neučinkovitosti se ne more končati drugače kot z inflacijo in bankrotom, še posebej takrat, ko se navidezna rast že kar vgradi v pričakovanja ljudi. Medtem ko jim država sproti pridno financira njihovo neučinkovitost, se pri njih namreč ustvarja občutek, da so v času vse boljši in na delovnem mestu vse bolj produktivni in zatorej tudi upravičeni do vedno višjih plač. Vse dokler jim državna zakladnica tekoče izpolnjuje te njihove želje, se občutek delovne uspešnosti pri zaposlenih še bolj utrjuje in inflacijska spirala je zgrajena. Podobno velja tudi za druge oblike državnega financiranja podjetij.

Do fundamentalnega preobrata v uspešnosti posameznega podjetja pride v trenutku, ko se pipica, ki podjetju dovaja denar, zapre. Ko dotok denarja usahne, podjetje propade. Pa nikakor ne zato, ker bi bilo kaj bistveno drugačno od prejšnjega, četudi financiranje neučinkovitosti dejansko spodbuja moralni hazard in neučinkovitost. Če si ustvarimo sistem, ki je navezan na neskončni vir, potem je v odnosu korenčka in palice prisoten le korenček. Neprisotnost palice je torej tista, ki naliva olje na ogenj podjetniške neučinkovitosti; še posebej v okolju zaprtih trgov ali lokalno monopolnih podjetij. Podjetje propade, ker ni sposobno poravnavati svojih obveznosti. Ker jih nikoli ni bilo sposobno in ker tisti, ki je to počel namesto samega podjetja, takšno sodelovanje zaradi različnih razlogov odkloni. Politika EU-ja o prepovedi »prekomernega pomaganja« podjetij pomeni pomemben korak k preprečevanju neposrednega financiranja propadajočih podjetij.

Danes je na ravni države ena takšnih prikrito bankrotiranih zadev tudi pokojninska blagajna. To, da še ni bankrotirala, je zgolj zasluga državnega proračuna, ki vsako leto vanjo nameni več kot milijardo evrov proračunskega denarja. Četudi liderji upokojencev skrb za pokojnine tako pogosto povezujejo z obstojem KAD-a, pa je njihov obstoj odvisen izključno od davkov. Ne prispevkov zaposlenih v pokojninsko blagajno, ampak davkov! Ko bo ta vir usahnil, se bo z njim potopila tudi pokojninska blagajna.

Po podobnem principu se je včasih ustvarjal povsem napačen občutek tudi o popolni zaposlenosti. In to ne zato, ker bi ljudje dejansko bili zaposleni in delo tudi opravljali. Ne pozabimo, da je bila v sistemu, ki temelji na delavstvu, brezposelnost strogo nezaželena, neskladna s samo idejo delavskega samoupravljanja in ponekod tudi prepovedana. Tako so ljudje pač sedeli po podjetjih in kjer pač ni bilo dela, se je ustvarjala brezposelnost v samih podjetjih. Namesto odkrite brezposelnosti smo pač imeli brezposelnost na delu, t. i. prikriti brezposelnosti, o čemer je pisal Jože Mencinger! Seveda ima takšna prikrita brezposelnost mnogo slabše učinke od odkrite. In to iz dveh vidikov. Najprej gre za vpliv takšne brezposelnosti na delovno vnemo v podjetjih. Kot drugo pa je problem v pritisku na plače in stroške dela podjetja. Posledično so podjetja mnogo manj učinkovita, kot bi bilo potrebno. Same anekdote o tem, kako so bili nekoč vsi zaposleni, medtem ko se ustvarilo ni kaj dosti, so v tem kontekstu zelo pomenske. Govorjenje o tem, kako težko v primerjavi z nekoč je treba danes delati, četudi so se vsaj tehnični pogoji dela bistveno spremenili, nakazuje na brezposelnost na delovnem mestu.

A smo potem sploh lahko presenečeni, da so bila podjetja finančno in tehnološko povsem izčrpana in da se je ekonomski sistem zrušil sam vase?

Dobri stari časi komunizma. Pa res?

Čas med 27. aprilom in 1. majem je že kot po pravilu namenjen nostalgičnemu obujanju časov iz rajnke Jugoslavije. Prvi datum pač simbolizira čas druge svetovne vojne, kjer so pri nas svoj triumf doživele komunistične sile. Dan upora proti okupatorju, čeprav se je na samem zasedanju le-ta slikal v podobi zahodnih sil, je pomenil enega izmed kamenčkov v mozaiku, ki je svojo nadgradnjo dobil na 2. zasedanju AVNOJa v Jajcu. Tam so partijski veljaki na podlagi neodtujljive pravice vsakega naroda do samoodločbe, kot so se sami izrazili, postavili formalno podlago novega ekonomsko-političnega sistema. Teheranska konferenca iz leta 1943, nato pogodba Šubašić-Tito iz leta 1944 in končno Jaltska konferenca iz leta 1945 so pomenile dokončno priznanje komunističnega režima s strani Zahoda.

S 1. majem se že od svojih korenin najbolj identificira delavsko ljudstvo, ki ga je komunistična parola “vsi enaki” vsaj na deklarativni ravni postavil v središče svoje biti, pa ne preseneča, da vsebina obeh praznikov sovpada. Pustimo zgodovino zgodovinarjem in poglejmo, kaj je na ekonomskem področju delalo komunistični režim tako zaželen. Podatki so iz publikacije OECD.

Leta 1985, ko je bil jugoslovanski duh še zmeraj živ, je znašal bruto domači proizvod na prebivalca vsega 2784 ameriških dolarjev. V istem času je znašal nemški BDP na prebivalca 10,198 ameriških dolarjev. To pomeni, da smo pri nas sredi 1980-ih let dosegli vsega 27.3% nemškega standarda. Če to razmerje prestavimo na današnji čas (leto 2012), bi to ob nemških 32,299 evra pomenilo 8,817 evra. (Ob takšni primerjavi implicitno upoštevam, da je vpliv bolj razvite Slovenije v okviru Jugoslavije in manj razvite nekdanje Vzhodne Nemčije v okviru Nemčije enak.) Številka 8.817 bi pomenila polovico standarda, kot ga dosegamo danes, dve tretjini standarda toliko zasmehovane Slovaške in Baltskih držav, manj od Madžarske in Poljske.

Čeprav velja prepričanje, da v Jugoslaviji ni bilo brezposelnosti, podatki kažejo drugače. Ob velikosti trga delovne sile na ravni 10 milijonov ljudi, je bilo leta 1985 brezposelnih 1.04 milijona ljudi oziroma 10.4%. Danes, ko se ta številka giblje na podobni osnovi, se nad samo situacijo zgražamo. Že res, da je imela Slovenija takrat precej nižjo brezposelnost, a vendarle je na ravni Jugoslavije le-ta predstavljala problem. Ob je treba upoštevati, da je bilo po evidencah več kot 700 tisoč ljudi zaposlenih v tujini. Emigracija je dejansko že vse od 1950-ih let pomenila manjši pritisk na trg dela. Dohodki teh emigrantov so pomenili pomemben vir dohodka (tuje valute) v državi.

Inflacija je bila problematična skozi celotno obdobje socialističnega eksperimenta, 1980ta niso bila nobena izjema. Današnji čas skoraj nične inflacije je za obdobje, ko se je že letni porast cen za 30% zdel za izjemen dosežek, neprimerljiv. Pa vendar, v drugi polovici 1980ih se je letna raven inflacije zelo približala 100%, kar pomeni, da so se cene v košarici praktično podvojile v letu. Kaj takšnega je danes nepredstavljivo. Za umiritev rasti cen se je država v 1980-ih zavezala k vodenju bolj restriktivne denarne politike, a so likvidnostne potrebe v podjetjih bile preprosto prevelike, pa se je nadaljevalo s “staro prakso” tiskanja denarja za potrebe vzdrževanja finančnega položaja podjetij. Brez ukrepov centralne banke podjetja ne bi bila v stanju poravnavanja svojih obveznosti do zaposlenih in ostalih, saj prihodki od prodaje niso zadoščali vse večjim potrebam. Podjetja so poslovala z izgubo, a ker so banke defacto financirale plače ljudi, ne preseneča občutek ljudi po sila delujočem sistemu, ki se je dejansko sesuval sam vase. Izgube so se v končni instanci pokazale v bančni luknji, kot posledica odpisov, in višini inflacije kot posledica denarne ekspanzije. Realno stanje v podjetjih je prišlo na plan šele z zaprtjem teh bančnih tranš, ko se je tudi porušilo to navidezno stabilno stanje in uspešnost poslovanja. Mnoga podjetja so propadla.

Danes, ko se toliko omenja pomoč zadolženim državam s strani mednarodnih finančnih ustanov, bi bilo zmotno misliti, da je bilo v “starih časih” kaj drugače. Se je pač delalo vse skupaj bolj na tiho, stran od oči javnosti, ki je lahko uživala brezskrbne dni. Pa vendar, leta 1981 je Mednarodni denarni sklad (IMF) Jugoslaviji odobril kredit v višini 2.1 milijarde dolarjev, kot indikator, da je bila tudi stara Jugoslavija finančno zelo ranljiva. Dolga, nominiranega v tuji valuti, ni mogoče poravnati s tiskanjem lastnega denarja, pa je bil reprogram dolga jugoslovanska realnost. Ponovno primerjava s Slovenijo: v kolikor bo država morala zaprositi za pomoč, bo prišlo do stanja, ki bo navzven podobno staro-jugoslovanskemu. Misliti, da so finančne krize stvar Zahoda, tako ne zdrži.

Kljub zasledovanju politike uvozne nadomestitve, je jugoslovansko gospodarstvo bilo vpeto v zunanje-trgovinske tokove. Še posebej po Informbiroju, leta 1948, se je okrepilo sodelovanje z Zahodom. Osnovna ugotovitev pravi, da se je uvažalo predvsem iz Zahoda (razen energentov), izvažalo na Vzhod. Trgovinski režim s Sovjetsko zvezo je bil sila zanimiv. Medsebojna trgovina je temeljila na količinskih kvotah, za katere so bile administrativno določene cene. Klirinški dolg, ki je samo do Slovenije znašal 129 milijonov dolarjev, je bil posledica presežka jugoslovanske trgovine s sovjetsko, je svoj epilog dobil z dobavo vojaške ladje. Tako je bila država vseeno vpeta v zunanjetrgovinske tokove, čeprav je temeljila na ideji samozadostnosti (koncepta, kjer se namesto stroškovno učinkovitega uvoza proizvode proizvaja, in to ne glede na stroškovno ceno).

Celotni jugoslovanski eksperiment je privedel do skovanke čudežev komunizma, ki morda še najlepše slika delovanje takratnega gospodarstva, teh “dobrih, starih časov”:

1. V komunizmu so bili vsi zaposleni.

2. Čeprav so bili vsi zaposleni, ni nihče nič delal.

3. Čeprav ni nihče nič delal, so bili vsi plani 100% izpolnjeni.

4. Čeprav so bili vsi plani 100% izpolnjeni, so bile trgovine prazne.

5. Čeprav so bile trgovine prazne, so vsi imeli vse.

6. Čeprav so vsi imeli vse, nihče ni bil zadovoljen.

7. Čeprav ni bil nihče ni zadovoljen, so vsi volili sistem.

Posamezni elementi te anekdote lahko pomenijo pretiravanje, a vendar se v njej slika duh  delovanja komunizma. Drži, da so ljudje lahko dajali občutek lastne zadostnosti, a množični nakupovalni obiski obmejnih krajev vendarle kažejo na to, da pa so kljub tej svoji “skromnosti” le-ti imeli večje potrebe in pričakovanja, kot jim jih je lahko ponudil sicer hvaljen sistem. Milton Friedman se je nekoč vprašal: “Ali stare zablode sploh kdaj zamrejo?“

Bliža se prvomajski sprevržen manifest komunizma

Manifestacije in hotenja po nasilnem rušenju oblasti, ki so se kot virus razširila po Sloveniji, so najprej podrle Franca Kanglerja, potem pa še vlado Janeza Janše. Če se mnogi, ki so podlegli celotni evforiji, verjetno niti niso zavedali, za koga in kaj so skandirali, pa se je ustvarjal občutek, da je v državi mogoče ukazovati in jo voditi kar z ulice. Kako takšno prikrito vodenje države poteka, še kako dobro vedo sindikati.

Protestiranje se je komaj poleglo, že je pred nami prvi maj, ena bednejših manifestacij sodobnega časa, ki je že po tradiciji priložnost za politične, predvsem pa protikapitalistične govore sindikalnih vodij, hvaljenje marksizma ter huronsko odobravanje in ploskanja množic, ki se navdušujejo nad idejami sistema, ki jih je pahnil v brezno bede, brezposelnosti in brezperspektivnosti. Prvomajski govorniški piedestal je praviloma rezerviran za recitiranje neskončnih političnih ekspozejev v prid socializma.

Od njegovih korenin v drugi polovici devetnajstega stoletja do danes se je pomen prvega maja zelo spremenil, njegova preobrazba pa sovpada s spremenjeno vlogo sindikatov kot glavnih delavskih združenj. Njihovo delovanje ima dva različna obraza, pozitivnega in negativnega. Medtem ko so bile njihove aktivnosti sprva, ko je bil gospodarski proces sila nerazvit, temu primerna pa tudi organiziranost podjetij in delovnega procesa, mnogo bolj usmerjene v izboljšanje delovnih razmer delavcev, postajajo sindikati v času splošne blaginje predvsem politične in kvazi-strankarske organizacije. V bistvu so sindikati danes zelo regresivne družbene celice, ki jim z lahkoto pripišemo velik del odgovornost za ekonomsko ureditev, ki napredek mnogo bolj zavira, kot pa ga spodbuja.

Na tej točki se v vsej svoji milini pokažeta sprevrženost sindikatov in njihov negativni obraz, ki ob prvomajskih manifestacijah postane še toliko bolj bizaren in ko je za podkrepitev groženj treba zbrati zadostne množice navideznih, predvsem pa neukih podpornikov, ki takšnemu manifestiranju dajejo politično veljavo, njenim promotorjem pa potreben politični kapital.

Ob vsej polemičnosti se sindikalisti namerno izogibajo razpravi o tem, kdo je resnični promotor gospodarske rasti in splošne blaginje v družbi in kdo je tisti, ki trg delovne sile ustvarja tako okoren. Podjetja so tista, kjer se ustvarja, zato bi morali na praznik dela v bistvu med njimi iskati osrednje kandidate za govorniško mesto. Seveda ne bom sedaj preveč prehvaljeval samih podjetij, saj si mnoga med njimi zaslužijo resno kritiko. A ne pozabimo, da so tudi aktivnosti sindikalistov prav tako pridodala v lonec slovenskega nacionalnega interesa, katero nadaljevanko pomenijo propadi nekoč poznanih podjetij. Glede na to, da pri vsakem ukrepu najdemo njihov podpis in da že kar nekaj časa prav zahtevajo svoje soglasje k ukrepom, bodisi se pogovarjamo o davkih, prodajah državnega premoženja, ekonomskih reform, vprašanja bank, …, se bodo svoje odgovornosti za nastali položaj zelo težko ognili. A to še ni vse. Medtem ko so pogosto tako glasno in nastrojeno kritizirali delovanje podjetij in uprav, pa so, kot pravi socialistični kulaki, na drugi strani, v mnogih prevzemnih zgodbah zelo aktivno tudi sami sodelovali.

Pa vendar, spremljanje nastopov sindikalistov pri neukem poslušalcu kaj hitro vzbudi občutek, da je njegova blaginja posledica praznega govorjenja prvih, ne pa ustvarjene dodane vrednosti, na drugi pa, da je brezposelnost v družbi posledica vseh drugih samo sindikatov ne. V družbi se pogosto celo ustvarja občutek, da je delovanje sindikatov usmerjeno v zagotavljanje družbenega dobra, moralnosti in socialne pravičnosti.

Če ljudem, ki jim je jugoslovanski eksperiment v veliki meri predstavil povsem napačno sliko o tem, kakšno naj bo gospodarsko okolje in jim vcepil povsem neke druge ideale, ne moremo zameriti, da naivno sledijo ekonomsko uničujočim in v veliki meri kontradiktornim idejam, katerih promotorji so tudi sindikalisti, še posebej glede na grenko izkušnjo v obliki pajdaškega kapitalizma balkanskega tipa in splošnega razočaranja nad nedelovanjem državnih organov, pa je odgovornost protagonistov teh akcij, ki v imenu boja za pravičnost ščitijo zgolj svoje privilegije in svojo korist, toliko večja. Še toliko bolj, ker gre velik del odgovornosti za pajdaštvo pripisati tudi delovanju sindikatov in stavkovnim grožnjam, ki so se pojavile vsakokrat, ko je beseda nanesla na prodaje državnega premoženja, ali pa, ko smo debatirali o davčni politiki in podobnem. Pri vsem tem je šokantno, da se enoumje sindikatov kot neustavljiv virus prenaša na prihajajoče generacije, ki se udeležujejo teh manifestacij, namesto da bi s kritičnim odnosom do sindikatov in ekonomskega sistema, ki je v veliki meri njihov sovražnik, prispevali k ureditvi gospodarskega procesa, ki bi jim omogočil, da se izvlečejo iz primeža brezposelnosti.

Skrajni čas je, da prekinemo s prodajanjem »gnilih jajc« in se lotimo oblikovanja ekonomsko napredne države, ki si bo prizadevala za učinkovitost in napredek! To je dolgoročno opravilo. Tisti, ki pa se nameravajo odpraviti na kakšno od prvomajskih kresovanj, pa lahko že danes resno razmislijo o vseh stvareh okrog sindikatov, njihove vloge v družbi ter ekonomsko-finančnega stanja v družbi in svojega statusa.

Se Slovenijo smatra za testnega zajca?

Kako to, da se investitorji toliko otepajo vrednostnih papirjev naše države in jih ne vključujejo v svoje portfelje, vsaj ne do višine, kot bi si to želeli na finančnem ministrstvu oziroma na vladi? Likvidnosti na finančnih trgih ne manjka. Odločitev japonske centralne banke, da poizkuša z denarno ekspanzijo pospešiti gospodarstvo, je eden zadnjih v nizu. No, če Japoncem več denarja v obtoku ni prineslo višjo gospodarsko rast, morda bi bilo računati na kaj takšnega precej poceni trik, pa je eno gotovo: cilj doseči dvoodstotno inflacijo je povezan z izredno denarno emisijo. In to investicijskega denarja! Sam denar pač ne generira dohodka.

Zaželenost vsake investicije je v osnovi pogojena z dvema dejavnikoma: (i) donosom in (ii) tveganjem. Teorija sugerira, da je učinkovito upravljanje z investicijskim portfeljem povezano z upravljanjem obeh faktorjev, kjer velja preprosto pravilo: ob danem donosu si prizadevati za čim nižje tveganje oziroma ob danem tveganju si prizadevati za maksimalen možen donos. to pomeni, za dan donos si oblikovati portfelj, ki je kar se da stabilen, oziroma ob danem tveganju si oblikovati portfelj, ki obeta najvišji donos. Če je definicija donosa precej samo po sebi umevna, je tveganje definirano kot možnost spremembe vrednosti portfelja kot posledica nastanka nepričakovanega dogodka.

Nazadnje je slovenska država uspela prodati za 1.1 milijarde evrov dolga po ceni 4.15%. Primerjalno gledano je takšna cena visoka za 18-mesečni papir. Če upoštevamo, da ima 30-letna nemška obveznica zahtevani donos 2.11%, vidimo, da je cena našega zadolževanja visoka. Francozi, ki z vidika stanja javnih financ vsaj trenutno niso v boljšem stanju kot mi, so pred kratkim uspeli prodati 10-letno obveznico, njena trenutna donosnost pa znaša “vsega” 1.74%.

Ne preseneča, da so pri izdajah državnih vrednostnih papirjev zalet dobile tudi države, ki so bile do pred kratkim praktično odrezane od mednarodnih finančnih centrov. V ta koš bi z lahkoto dali Vietnam, Ruando, Novo Gvinejo, Bangladeš, Šrilanko oziroma Mongolijo, ki so izdale oziroma so v fazi izdaje takšnih papirjev. Za primerjavo: cena 10-letnega vietnamskega dolga se giblje okrog štirih odstotkov.

Seveda bo šele čas pokazal, koliko cena teh papirjev dejansko slika obseg tveganj, ki so mu ti papirji izpostavljeni. Dokler katera izmed omenjenih držav ne bo več v stanju izpolnjevanja svojih obveznosti, toliko časa ni pričakovati pretresov. V nasprotnem bi lahko nastala panika. A vsaj zaenkrat se investitorji v teh obveznicah počutijo sila varne. Je pa takšna politika skladna s politiko PIMCA, največjega obvezniškega sklada, da bo vse večji pomen začel dajati t.i. novo industrializiranim državam. Koliko lahko takšno (kratkoročno) razmišljanje privede do prevelike finančne izpostavljenosti do problematičnih držav, je drugo vprašanje.

V vsakem primeru je pomenljivo, da si pa navkljub temu nam ne uspe pridobiti potrebnih finančnih sredstev. Nizka cena francoskega dolga indicira, da investitorji verjamejo v besede “za vsako ceno”. Ob trdnosti zaveze reševanja problematičnih držav odtehta že majhen pribitek na, na primer, nemške papirje, ki veljajo za najbolj varne. Ne gre pozabiti, da francoski dolg že presega 90% BDPja, podobno kot mi pa se tudi oni ubadajo s sila neugodnim ekonomskim stanjem.

Za območje evra ne obstaja enotne prakse pomoči bankrotiranim državam. Ciprska zgodba je še zelo sveža. Težavnost pridobivanja finančnih sredstev v času precejšne likvidnosti in nizkih obrestnih mer lahko kaže na možno prisotnost verjetnosti, ne le na našo nezmožnost poplačila obveznosti, ampak tudi na nepripravljenost ostalih po servisiranju našega dolga v primeru plačilne nesposobnosti. trdna zaveza bi sicer pomenila možnost realizacije “netveganega” donosa. Tako da je vprašanje, ali se špekulira na kakšen test, več kot na mestu.

Dolg, gospodarstvo, brezposelnost in Nemčija?

Vprašanje gospodarske rasti in z njo povezane brezposelnosti je tisto, ki tare ekonomiste že dolgo časa. Pri tem se zdi, da se osnovno vprašanje glasi: kako postati bogat! Izbor samega vprašanja seveda ne preseneča. Uspešen gospodarski proces prinaša bogastvo, to zaposlenost, to pa visoke plače in visok standard. Ameriški ekonomist Robert Solow je že davnega 1956 in 1957 leta dejal, da za bogastvo države sama akumulacija kapitala ne zadošča, saj se tisto bistveno skriva v misteriju, ki ga je poimenoval tehnični napredek. Samo poimenovanje tega misterija se zdi nekoliko nenavadno, glede na to, da mu je to, 90% celotne enačbe, ostalo kot tisto, česar preko faktorjev surovega dela in kapitala pač ni mogel pojasniti. Torej, tehnični napredek, znanje! Celotna teorija je v 1990ih dobila nov zagon, ko so ekonomisti začeli brskati po teh 90% in se spraševati, kaj jih povzroča. Veliko Nobelovih nagrad je bilo podeljenih za proučevanje gospodarske rasti.

Med empiričnimi prispevki je še posebno pozornost dobil prispevek Roberta Halla in Charlesa Jonesa iz leta 1999 z naslovom Why Do Some Countries Produce So Much More Output per Worker Than Others? Hall in Jones trdita, da so razlike v ustvarjenem proizvodu med državami posledica razlik v družbeni infrastrukturi. Kaj mislita s tem? Predvsem ustroj družbenega in političnega sistema, ki spodbuja podjetniško investiranje, izobraževanje, inoviranje in poslovanje. O čem govorita? Nizki davki, malo pravil in omejitev, delovanje pravne države, stabilen denar, nevpletanje države v ekonomsko dogajanje ipd. Sam bi k temu dodal še sposobnosti ljudi. Gospodarstvu prijazna država na kratek rok ne more biti uspešna, v kolikor so sposobnosti ljudi skromne. Pridobivanje znanja s produktivno vrednostjo, ne zgolj štancanje diplom, je dolgoročni proces. Kot v prispevku z naslovom Do Institutions Cause Growth? ugotavljajo Glaeser in druščina, je znanje ljudi v okolju zelo temeljni dejavnik za doseganje napredka, ki pa ima bore malo vrednosti, kadar trči ob problem nedelujočega institucionalnega okvirja. Tudi norm in vrednot ljudi, ne samo tistih, ki jih povežemo z državo! Še posebej, v kolikor se nesposobnost zarije v odločevalske funkcije.

Danes se postavlja nekoliko drugačno vprašanje. In sicer, na kakšen način sta med seboj povezana javni dolg in gospodarska rast. V 1970ih letih je Robert Barro postavil tezo, da dolg države na dolgi rok ne privede do pozitivnega učinka na gospodarsko rast, saj dvigne potrebo po višjih davkih, bodisi deluje inflacijsko, v kolikor se državna potrošnja financira s tiskanjem denarja. Kot dopolnitev postavi še trditev, da zaradi negativnih pričakovanj učinki niti na kratek rok niso pozitivni, medtem ko z rastjo države prihaja do izrinjanja zasebnega sektorja iz ekonomskega dogajanja.

Poglejmo nekaj primerov. Analiziral bom BDP po kupni moči (2005 dolarji), javni dolg (DEBT) in brezposelnost (U). Pri samem izboru sem se namenoma ognil letoma 2011 in 2012, saj bi lahko preveč pokvarila siceršnjo sliko. Naj še dodam, da je v nekaterih primerih zaradi pomanjkanja podatkov, časovna serija pri posameznih dejavnikih zelo skromna, dobljeni rezultati pa zato pod vprašajem! Podatki so dobljeni iz baze Indexmundi.com. Analiza je statistična in temelji na korelacijskih koeficientih in Grangerjevih testih korelacije, kot dodatek pa uporabim tudi metodo OLS. Seveda analiza nikakor ni poglobljena, ampak uporablja omejene kriterije. Pa vendar je dovolj dobra za to, da iz nje izluščimo posamezne zaključke.

Začnimo z Grčijo. Najprej poglejmo odnos med javnim dolgom (desna skala) in BDP-jem (leva skala). Kot lahko vidimo, je bila rast grškega javnega dolga mnogo večja od rasti BDP-ja, kar še posebej velja za obdobje do leta 1994. V tem času je dolg države rasel izjemno hitro in ni bil pospremljen s kakšno pretirano gospodarsko aktivnostjo. Gospodarstvo je začelo rasti šele takrat, ko se je zadolževanje Grčije ustavilo. Gospodarska kriza je še dodatno dvignila dolg in znižala gospodarske številke. Grangerjev test korelacije pokaže, da grško zadolževanje ni prispevalo h gospodarski rasti (časovni zamik dveh let), medtem ko je gospodarska rast vplivala na večje zadolževanje grške države. Zanimivo, v času rasti grške brezposelnosti v 1990ih letih, ko je ta skočila iz dobrih 7% na 12.13% v letu 1999, se grška zadolženost ni povišala, pa je vendar prišlo do znižanja brezposelnosti na 7.68% v letu 2008. Grangerjev test korelacije celo pokaže na pozitivno povezanost med javnim dolgom in brezposelnostjo, medtem ko je povezava v nasprotno smer neznačilna. Torej, zadolževanje države v roku dveh let je v obdobju 1980-2010 celo povišalo stopnjo brezposelnosti v Grčiji! Glede na vse skupaj Grki tudi evra ne morejo kar tako kriviti.

Poglejmo Španijo. Tudi za Španijo imamo podatke v obdobju 1980-2010. Če jo primerjamo z Grčijo, najprej opazimo nižje ravno javnega dolga. Še posebej je opaziti zniževanje dolga v letih od 1996-2007. Grangerjev test pokaže pozitivno povezanost med dolgom in gospodarsko rastjo in neznačilno povratno povezavo, kar je drugače kot pri Grčiji. Povezava med dolgom in brezposelnostjo je s časovnim zamikom enega leta pozitivna in značilna v obe smeri. Povezava med BDP-jem in brezposelnostjo je pičla. Medtem ko je gospodarstvo vse do krize raslo, je raven brezposelnosti do leta 1994 nihala. Tudi za Španijo velja, da visoke stopnje brezposelnosti, s katerimi se srečuje tudi danes, niso nekaj tako zelo novega. Še leta 1994 je španska brezposelnost znašala 24.12%.

Poglejmo sedaj Nemčijo. Za nemški dolg imamo podatke od leta 1991 dalje. Zaradi kratke serije je relevantnost statističnih rezultatov lahko predmet diskusije! Povezava med nemškim dolgom in gospodarsko aktivnostjo je izjemno močna in pozitivna, Grangerjevi testi pa značilni v obe smeri (zamik 2 let). Glede na Grangerjeve teste bi lahko rekli, da nemška brezposelnost vpliva na zadolževanje države (zamik 1 leta in 2 let), medtem ko nasprotne povezave ne moremo potrditi. Pa vendar metoda OLS pod vprašaj postavi tudi prvo povezavo. Nazadnje se pokaže, da rast nemške brezposelnosti pozitivno vpliva na BDP na prebivalca! To bi lahko pomenilo, da je zaposlenost mnogo bolj variabilna kategorija kot pa standard, ki v času konstantno raste. Nemčija je vrh v brezposelnosti dosegla v letu 2005, 11.21%, od takrat pa je številka obrnjena navzdol!

Kaj pa Slovenija? Upoštevati je treba izredno kratko časovno serijo. Če pogledamo v dolg in brezposelnost, vidimo inverzno povezavo do leta 2002 in izjemno pozitivno povezavo od krize naprej. Kakorkoli, gospodarska rast je bila vseskozi tista, ki je zniževala brezposelnost. Korelacija med spremenljivkama je izjemno močna. Še leta 2008 je bilo brezposelnih vsega 4.4% Slovencev.

Ko pogledamo primerjane države, vidimo, da isti ukrepi nikakor ne privedejo do enakih učinkov. Seveda, pregled je makroekonomski in ne vsebuje vseh specifik posameznih gospodarstev. Ena pomembnejših je, recimo ta, ali so podjetja proizvajalci končnih dobrin ali polizdelkov. Kot majhno gospodarstvo z dodelavno strukturo gospodarstva je moč pomaganja slovenske države našemu gospodarstvu pičla. Nična! To se je nenazadnje pokazalo tudi v primeru vlade Boruta Pahorja, katerega politika bojevanja s krizo je temeljila na subvencioniranju delovnega časa, pomočeh in drugih ukrepih, ki pa, razen izjemnega dolga, niso prinesli (skoraj) nikakršnega pozitivnega učinka. Do sedaj se je pokazalo, da je slovenska zgodba o uspehu v veliki meri odvisna od moči nemškega gospodarstva, tudi avstrijskega. To govori tudi povezava med slovensko brezposelnostjo in nemškim BDP-jem, ki je strogo negativna in izjemno visoka (-0.81). Pa vendar, v krizi se je nemško gospodarstvo že postavilo na noge, medtem ko mu slovenska zaposlenost ni sledila, kot bi bilo pričakovati. Celo več, nemški gospodarski rasti je sledila rast slovenske brezposelnosti. Koliko pri tem kriviti menedžerske prevzeme in nacionalni interes, je drugo vprašanje. O tem smo govorili že veliko. Kakorkoli, ali se bomo s tako slabimi gospodarskimi številkami sprijaznili ali ne, je prav tako drugo vprašanje. V kolikor ne bo prišlo do kakšnih bistvenih sprememb na področju delovanja ekonomskega procesa, pa tudi delovanja ljudi, bodo slabi ekonomski kazalci pač naše dejstvo. Mi nismo Nemčija. Ukrepi v smeri povečanja ekonomske svobode in manj države v gospodarstvu so nujni. Glede na našo odvisnost od razvite tujine pa je nujno potrebno tudi izboljšati rating države; nahajati se na meji bankrota ni ravno tista deviza, ki bi tuje investitorje kaj posebej motivirala za poslovanje z našimi podjetji! Vprašanje pa je, kolikšen čas bo potreben, da se slovensko gospodarsko kolesje ponovno požene. Čez noč ne bo šlo nič! A ne pozabimo, najprej smo na vrsti mi, da se lotimo reform.