Zmotne dogme o zunanjetrgovinskem presežku

Če bi ljudi vprašali, kakšno se jim je v primerjavi z letom 2008 zdelo lansko leto, bi težko našli koga, ki bi rekel, da je bil 2012 boljši letnik. 2008 je bil čas vrhunca, ko sta se cedila med in mleko, medtem ko je bilo 2012 še eno od let polno negativnih ekonomskih številk, propadanja podjetij, rasti brezposelnosti in obilice razočaranja. A, kot bi dejali privrženci keynesiancev in merkantilizma, v 2012 smo imeli zunanjetrgovinski presežek; v 2008 velik primanjkljaj.

Informacija, ki jo daje podatek o zunanjetrgovinski bilanci, nima enoznačnega pomena. Če se omejimo zgolj na blagovno menjavo, potem sama številka pravi, da smo vrednostno več izvozili kot uvozili. Države uvažajo tisto, česar nimajo in potrebujejo, izvažajo pa tisto, kjer so v primerjavi s konkurenco boljše in ugodnejše. Naftni derivati so tista dobrina, ki jo večina držav, recimo, uvaža.

Seveda tak agregatni podatek ne govori nič o sami kakovosti izvoza in uvoza. Z drugimi besedami, ničesar ne govori o tem, kaj smo izvažali/uvažali, po kakšnih cenah, kakšna je bila dodana vrednost, kakšna zaposlenost in produktivnost v samih proizvodnih sektorjih in podobnem. Ko pa ji dodamo še komponento dinamike, pa gola številka ničesar ne govori niti o razlogih, ki so privedli do preobrata v samih številkah. To pa je tisto, na podlagi česar se, v kolikor se ne bi lotili še analize kakšnih dodatnih dejavnikov, ne moremo opredeliti do tega, ali je sama sprememba iz trgovinskega minusa v plus dobra stvar ali ne.

Slovenska podjetja uvažajo predvsem surovine in naftne derivate, proizvode za vmesno porabo ter končne dobrine, kot so avtomobili in razni aparati in stroji. Tudi hrano uvažamo. Ko med seboj primerjamo te različne dobrine, ki jih uvažamo, je pomembno vprašanje, ali so le-te namenjene končni porabi, kot so to recimo avtomobili, ali je uvoz investicijske in proizvodne narave, recimo stroji in surovine. Uvoz slednjega ima potencial, da požene gospodarsko rast in v igri uvoz-proizvodnja-izvoz privede tudi do izvoza. Pa slednje sploh ni tako pomembno. Za podjetja so pomembne dosežene cene, ne pa narodnost kupca. Izvoz je pomemben, ker širi nabor kupcev, sicer je povsem brezpredmeten. Na strani izvoza najpogosteje najdemo predvsem polproizvode in tudi nekaj končnih proizvodov. Tudi sicer imajo prevladujoč delež v slovenskem izvozu blaga predvsem izdelki iz srednje visokih in srednje nizko tehnološko zahtevnih panog. V letu 2012 so bili po podatkih ankete, ki jo je izvedla časopisna hiša Delo največji slovenski izvozniki Gorenje, Krka, Revoz, SIJ, Impol, Cimos, Kolektor, BHS Hišni aparati, Helios in Hella Saturnus. Ob pogledu na ta seznam izvoznikov si lahko do neke mere odgovorimo na prej zastavljena vprašanja o dodani vrednosti našega izvoza, zaposlenosti v izvoznih podjetjih, plačah in podobnem. Tudi o povezanosti izvoza z uvozom. Velik del slovenskega izvoza in siceršnjega delovanja naših podjetij je pogojen s poprejšnjim uvozom vseh potrebnih (pol)proizvodov in proizvodnih dejavnikov. Nenazadnje pa je pri vrednostnem uvozu naftnih derivatov in drugih energentov ter surovin, ki pomenijo velik del našega uvoza, treba upoštevati še gibanje tečaja dolarja in dinamiko gibanja borznih cen teh dobrin.

Skratka, preden se lotimo ocenjevanja tega, kaj posamezne številke o zunanjetrgovinski bilanci pomenijo, je treba poznati strukturo uvoza in izvoza. ZDA, recimo, že vse od leta 1980 beležijo strahovit minus v zunanjetrgovinski bilanci, medtem ko je nemško gospodarstvo naravnano predvsem na izvoz. Tudi Rusija, ena največjih izvoznic energentov in surovin, beleži izjemne presežke v trgovinski bilanci. Ta je še posebej velik v času visokih cen energentov. Seveda bi bilo zelo zmotno govoriti, da ob teh negativnih številkah Američani ne premorejo svetovno konkurenčnih podjetij, da imajo siceršnje težave z brezposelnostjo, da imajo nizek standard in podobno ter da so Rusi, v nasprotju z njimi, presežek ekonomske in podjetniške učinkovitosti. Kitajski razvoj je dvignil potrebo po uvozu energentov in drugih (pol)proizvodov, na drugi strani bilance pa prispeval k izvozu izdelkov za široko potrošnjo. Z rastjo bogastva se je povečal tudi uvoz visokokakovostnih potrošnih dobrin; recimo dragih avtomobilov. Madžarska je še ena takšnih, ki je od krize dalje svoj trgovinski minus spremenila v presežek. Na drugi strani ima hitrorastoča Turčija že vse od leta 1957 ogromen zunanjetrgovinski minus, ki se je v času krize le še povečal. A država je rasla in ljudje so iz leta v leto postajali bogatejši! Ves čas je rasel njen izvoz, še bolj pa uvoz. In v krizi je, nič kaj presenetljivo, turški uvoz upadel mnogo bolj od izvoza države!

Tudi sicer sta kriza in upad uvoza zelo tesno povezana, mnogo bolj od krize in upada izvoza. To seveda nikakor ne preseneča. Uvoz, ki ga praviloma sestavljajo avtomobili in aparati višje vrednosti, skratka manj nujne in drage dobrine, je povezan z bogastvom ljudi v posameznih državah. Ko države rastejo in ljudje postajajo bogatejši, se njihov uvoz povišuje. Seveda velja na drugi strani splošna ugotovitev, da se v času ekonomskega zastoja najprej zniža potrošnja teh nenujnih, ali luksuznih, dobrin. To, da te dobrine prihajajo iz uvoza, je zgolj naključje vsega skupaj. Za revnejše in gospodarsko manj razvite države dejstvo. Na ta način je uvoz, predvsem njegova dinamika, mnogo bolj pokazatelj ekonomskega stanja v posamezni državi.

To pa velja tudi za Slovenijo. In pri nas je plus v bilanci posledica upada uvoza, kot lahko razberemo iz podatkov Umarja!

Govoriti o trgovinski bilanci kot celoti, pri tem pa spregledati njene elemente, je z vidika razlage ekonomske učinkovitosti države povsem brezpredmetno. Surova številka ne pove praktično ničesar. Še posebej, če spregledamo celotno dinamiko v sami mikrostrukturi. In to tako na strani izvoza, kot tudi uvoza. Vedno je pomembno vprašanje, kaj poganja spremembe. Četudi bi si sami želeli več visokotehnološkega izvoza, kot posledice tehnološke razvitosti naših podjetij, pa je plus v slovenski trgovinski bilanci, kot posledica upada uvoza, indikator krize, ne pa kot del rešitve, kot se je izrazil nekdanji finančni minister France Križanič, ki je eden izmed osrednjih ekonomistov vlade Alenke Bratušek. Če poenostavim, manj zanimanja za tuje avtomobile je posledica propadanja naših podjetij, visoke brezposelnosti, slabih obetov in strahu pred nadaljnjim zniževanjem standarda ljudi. To pa so razlogi, ki nikomur ne morejo dati razlogov za veselje. Nižji uvoz je pokazatelj naših težav! Vključno s tistimi podjetniškimi, da je izvozna naravnanost podjetij ključna za njihovo preživetje podjetij. Izvozna naravnanost majhne države je pomembna z vidika zaposlenosti in konkurenčnosti podjetij, ki jim ekonomije obsega znižujejo stroške na enoto proizvodnje. Nobeno slovensko večje podjetje brez izvoza ne more obstajati.

Pa vendar, ob poslušanju ekonomistov nove vlade, kako smo brez problemov, vse dokler imamo zunanjetrgovinski presežek, pa se tudi zdi, kot da si ti implicitno kar lastijo denar izvoznih podjetij. Z vidika obstoja podjetij in z njim povezane zaposlenosti je izvoz za državno blagajno dobra stvar. Ampak izključno z vidika plačanih prispevkov, davkov na dobiček in drugih davkov. Nikakor pa ne z vidika ustvarjenega dohodka kot takšnega. Izvozni evri Krke so denar Krke, ne države!

Z dnem, ko se bodo te številke v Nemčiji spremenile, se bomo lahko upravičeno vprašali o razlogih. Struktura nemškega gospodarstva je pač takšna, da se v času, ko vsem gre dobro, povpraševanje po njihovih avtomobilih in drugih tehničnih aparatih in strojih pač naraste. Manjši izvoz bi pomenil, da moč njihovih podjetij upada, bodisi da država v posameznih izvozno naravnanih panogah postaja sila nekonkurenčna v primerjavi s tujino, zaradi česar vse več nemških podjetij seli proizvodnjo izven države. Ali bi bilo to za Nemce dobro ali ne, bi bilo odvisno od alternativ, ki bi to praznino zapolnile.

Skratka, France Križanič je ponudil povsem napačno razlago podatka o našem zunanjetrgovinskem presežku v letu 2012, ob tem pa dejstvo, da postajamo vse revnejši in si privoščimo vse manj dobrin izpostavil kot dobro stvar!

Advertisements
Objavljeno v Ekonomija, Finance, Slovenija | Tagged , , , | 2 komentarja

Plehkost in nezmožnost uresničevanja ustavnih določb

Izvajanje varčevalne politike slovenske oblasti bo pripeljalo do kršenja ustavnih pravic je še ena v nizu bojazni, ki jih je mogoče slišati ob spoznanju, da je država v stanju oziroma se približuje stanju, kjer preprosto ne bo več zmožna izpolnjevati v preteklosti danih obljub. Zgolj uteleša pripoznanje, da je politika nenehnega zadolževanja nevzdržna, ta ranljivost pa pride še posebej do izraza v času gospodarske kontrakcije, ki je povezan s povišanimi potrebami po izdatkih in manjšim davčnim izplenom.

Živimo v ustavno-pravnem okolju. Ustavo, najvišji pravni dokument države, bi lahko definirali kot neke vrste temeljno podstat organizacije in organiziranosti delovanja družbe. Pojav ustave v obliki zapisanega dokumenta se zdi, da je pomenil velik napredek v delovanju družbe, če ga primerjamo s sistemom nepisanega koda pravil, ki so se ga posluževali v starodavnih plemenskih skupnostih, pojav ustave je delno omejil možnost tiranije vladarjev.

Če je verjeti Wikipediji, potem imajo najobsežnejšo ustavo v Indiji, kjer je je za pošteno knjigo. Na podlagi obsega bi lahko sklepali, da je v Indiji “podstat delovanja organizacije” natančno opredeljena. Za najkrajši dokument bi naj veljala ameriška ustava, katere obseg je bolj podoben beležnici. V kolikšni meri služi ustava kot dejanski garant pravic ljudi, je odvisno od njene vsebine, možnosti spreminjanja vsebine in možnosti interpretacije te vsebine s strani samih sodnikov. Primer Indije in ZDA kaže, da sam obseg dokumenta ni povezan z višjo ravnjo svobode ljudi oziroma ne pomeni garanta temeljnih pravic ljudi. Branje teksta praviloma odkrije, da daljši kot je tekst, več je v njem stvari, ki jih v takšnem temeljnem dokumentu ne bi pričakovali. Pri nas je recimo eden takšnih 75. člen Ustave, ki pravi, da delavci sodelujejo pri upravljanju v gospodarskih organizacijah.

Potem so tukaj še ustavni sodniki, modreci, ki jim je v konkretnih primerih podeljen mandat interpretatorjev ustavnih določil. Pri nas se zanašamo na razum, moralni kod in integriteto petih akademikov, dveh magistrov in dveh diplomantov, ki skupaj tvorijo to najvišje ustavno-pravno telo. Sodbe so subjektivna stvar in so odvisne od (politične, osebne in še kakšne) motiviranosti posameznega sodnika in v kolikšni meri služijo ustava in zakoni zgolj kot instrumenti upravičenja vsakršnega ravnanja, je odvisno od posameznega okolja. Korak naprej v tej svoji vlogi “pravičnežev” so naredili na Portugalskem, kjer so ocenili za ustavno dopustno zgolj enoletno neizplačila dodatkov k plačam javnim uslužbencev. Ustava je pač narejena za ljudi z moralnimi načeli, zaradi možnosti zlorab in uporab za potrebe posameznih interesnih skupin je za ostale neprimerna. Tudi pri nas nismo imuni proti uporabi instituta ustavnega sodišča kot poskusa manjšine, da večini naprti plačilo stroškov za svoje privilegije. Oplojevanje zdravih, samskih žensk, ki bi ga financirala država, je samo eden zadnjih v nizu, referendum o tem vprašanju pa več kot na mestu. In to predvsem zato, ker so se ljudje izjasnili, ali želijo financirati interese ozke skupine posameznikov, ki sicer ne vpliva na občo korist, medtem ko ženskam oploditve z biomedicinsko pomočjo v ničemer niso onemogočili. Svobodna iniciativa torej še vedno ostaja.

Velik del ustavnih določil ni napisanih v duhu logičnih izjav, katerih veljavnost je bodisi pravilna ali napačna. Takšen je že 2. člen Ustave, ki govori, da je Slovenija pravna in socialna država, kar je nemogoče preveriti, saj termina pravna in socialna država preprosto nista definirana. Posledično je veljavnost takšnega člena precej malo vredna, uporaba člena bo pa prej služila za potrebe zlorab kot uporab.

Zagotavljanje in uresničevanje posameznih ustavnih določil, ki vključujejo finančni vidik, je odvisno od sposobnosti njihovega financiranja. Imeti ustavno določilo, ki bi govorilo, da v Sloveniji nihče ne sme imeti rednega mesečnega dohodka pod 10 tisoč evrov, bi bilo nič vredno, saj ga ne bi bili v stanju izpolniti. Podobno je stanje ob prazni blagajni. Tudi v tem primeru se bo sklicevanje na “kršenje” ustavnih določil, ki niti niso jasno definirana, izkazalo za jalovo početje, brez dejanske vrednosti. Takrat ne gre iskati niti zavetja mnenja pravnih modrecev, kakršnokoli že bodi. Čeprav se strinjam, da ob 50% davkih ljudje od države upravičeno pričakujejo “koristi”.

Objavljeno v Ekonomija, Pravo, Slovenija | Tagged , , | Komentiraj

Čista lopata – čista kazen?

Vseh sedem obsojenih v zadevi čista lopata je na ljubljansko okrožno sodišče podalo predlog za izvršitev zaporne kazni na alternativen način, kot je opravljanje družbeno-koristnega dela. Spomnimo, da so bili omenjeni spoznani za krive podkupovanja. Ali je pri omenjenih izvajanje alternativne oblike kazni smiselno ali ne, bo odločilo sodišče, kljub temu pa zadeva odpira vprašanje kaznovalne politike kot instrumenta nespoštovanja pravil.

Začnimo na začetku. Delovanje katerekoli skupnosti zajema tako neformalne omejitve, kot so sankcije, tabuje, navade, običaje, kot tudi formalna pravila, kot so ustava, zakoni in podobno. Zmotno je mišljenje, da zgolj država za ljudi predstavlja omejitev. Nikakor. Družina, cerkev in vera, soseska. No, v mnogih religijah, kjer cerkev nastopa kot defacto država, je kršenje cerkvenih norm isto kot kršitev državnega prava, temu primerne pa tudi posledice. Vse to so, poleg »ujetosti« v lastnih prepričanjih, za posameznika omejitve, katerih nespoštovanje prinaša posledice. Kazen!

Tehnično gledano je sporočilnost kazni jasna; kršitelju povedati, da se ne vede skladno z dogovorjenimi pravili. To je tisti vzgojni moment, ki ljudem govori, česar se v nekem okolju ne sme početi. V tem kontekstu gre za odvračanje ljudi, da se vedejo na način, ki ga okolica smatra kot odklonskega. Seveda, kazen bi naj služila tudi povrnitvi škode, v kolikor je ta pri nekem dejanju nastala. Na drugi strani pa višina same kazni kaže na jakost deviatnega dejanja. Na postni dan se pregrešiti z mesom ali se peljati 52 km/h namesto predpisanih 50 seveda ni isto kot nekomu odvzeti življenje. Z višino kazni rangiramo različna deviatna dejanja v družbi.

Za ljudi so pravila in z njimi povezane kazni pomembne zato, ker jim povzročajo stroške. Pa s tem ne mislim oportunitetnih stroškov izgubljenih priložnosti, do katerih prihaja, ker posameznih stvari, ki bi jih ljudje sicer počeli, pač ne smejo. Pač pa stroške, ki posameznike zadenejo, če se lotijo prepovedane stvari. Ti pa so odvisni tako od višine same kazni, kot tudi verjetnosti, da se posameznika dobi in tudi kaznuje. Ne preseneča torej, da so za najbolj deviatna dejanja predvidene najhujše kazni. Z vidika cost-benefit analize storitve kaznivega dejanja so kazni, ob neki verjetnosti, da bodo storilca tudi dobili in ga kaznovali, tiste, ki nagrado zaradi deviatnega dejanja postavljajo v strogo podrejen odnos v primerjavi s samo kaznijo in stroškom dejanja.

Umor, kot skrajna oblika deviatnega vedenja, ne more imeti druge kazni kot dolgoletno zaporno ali celo smrtno. V tem primeru je sporočilnost kazni jasno: umor je nekaj, kar nikakor ni sprejemljivo, saj posledic dejanja ni mogoče spraviti v prvotno stanje, in dolgoletne zaporne kazni, ali celo smrtne kazni, to tudi ilustrirajo. Cena storitve takšnega dejanja mora biti takšna, da na noben način ne more odtehtati same koristi izvršitve takšnega dejanja. V tem primeru je zaporna kazen tudi tista, ki potencialno nevarnega posameznika izloči iz okolice in mu tako prepreči ponovitev dejanj.

Na drugi strani imamo razne prometne prekrškarje, ki se v zaporu znajdejo zgolj zaradi spleta za njih izredno neugodnih dejavnikov: visokih kazni, praktično nične tolerance in njihovega slabega ekonomskega stanja. Zaradi narave prekrška, s katerim ne ogrožajo nikogar, in svojega slabega gmotnega stanja v zapor seveda ne sodijo. S tem, ko takšne posameznike sistem pošilja v zapor, jih šikanira in iz povsem navadnih in »poštenih« državljanov ustvarja kriminalce. Smisel same zaporne kazni v tem primeru nikakor ne najde potrebne utemeljitve. Z vidika sporočilnosti do samega prekrškarja bi bila v tem primeru kakšna od oblik javnega dela mnogo primernejša oblika kazni. Še posebej glede na zelo šibko povezavo med zaporno kaznijo in naravo deviatnega vedenja, kot tudi med samim deviatnim vedenjem in samo koristjo, ali pa nevarnostjo, ki je iz takšnega vedenja nastala.

Po istem principu je kazen v obliki družbeno-koristnega dela primernejša tudi za kakšnega športnika ali posameznika sorodnega ranga, ki bi ga zalotili pri kakšnem manj pomembnem prekršku. Korist, ki bi iz opravljanja takšnega dela nastala in škoda, ki bi se je ognili, če ga ne pošljemo v zapor, dajeta zadostne argumente v tej smeri. Tudi v tem primeru delujemo v duhu cost-benefit analize, četudi v tem primeru z vidika tistega, ki kaznuje, pri čemer ohranjamo sporočilnost samega pravila, deviatnega vedenja pa ne povzročamo mikavnejšega. Skladno s tem milejše kaznovanje skrajnih oblik moralnega hazarda seveda ne zapade pod to kategorijo.

Sedaj pridemo do vprašanja kaznovanja skrajnih oblik moralnega hazarda v poslu, poslovnih in političnih goljufij in podobnih dejanj. Z vidika osnovne logike kaznovanja je jasno, da je pozitivna vrednost, ki izhaja iz poslovne goljufije praviloma zelo visoka. Ker gre za zelo posebno naravo biznisa, ki obema stranema prinaša koristi, je odkrivanje poslovnih goljufij izredno težko, tako da je verjetnost kaznovanja dokaj nizka. Glede na vse to bi, v kolikor bi želeli korupcijo dejansko odpraviti, kazen morala biti toliko višja. Ko je marca 2012 Rod Blagojevich, takrat guverner ameriške zvezne države Illinois, zaradi politične korupcije, ki je vsebovala tudi prodajanje senatorskega sedeža takrat novoizvoljenega predsednika ZDA, Baracka Obame, začel prestajati 14-letno zaporno kazen, je bilo v obrazložitvi zapisano, da dejanja Blagojevicha pomenijo novo dno v moralnih standardih ZDA. Z višino kazni so jasno dali vedeti, da podobna dejanja ne sodijo v kulturo delovanja države. V tem primeru bi kazen v obliki družbeno-koristnega dela sicer prinesla kakšne koristi, bila pa bi oropana za celotno sporočilnost glede narave prekrška znotraj same cost-benefit enačbe odločanja, ali se politične korupcije iti ali ne. Vse razen zaporna kazen bi bila zelo slaba popotnica za vse potencialne politične in poslovne koruptivneže.

Seveda pa se ne smemo zagnati nad direktorje do te mere, da bi jim prepovedali v njihovih odločitvah biti samostojni ali da bi jim odrekli pravico do sprejemanja tudi slabih odločitev. Pa ne samo z vidika same negotovosti v poslu in z njo povezanega tveganja, ampak tudi z vidika zaščite posameznikove svobode, da deluje po lastnem prepričanju.

Objavljeno v Pravo | Tagged , , | Komentiraj

Cena državne potrošnje

Eno je gotovo, državno potrošnjo je treba na nek način financirati. To je truizem, ki je relevanten za vsakršno raven, najsi bo to pri 10% BDPja, 50%, 60%. Kjerkoli nastanejo stroški, ga “ni zastonj kosila”, pa ostaja edino odprto vprašanje, kdo ga bo financiral. Ob zadnjih izdajah obveznic se vsaj zdi, da se je pri Slovencih okrepilo zavedanje o pomenu ne-zastojnkarstva. Plačati samo za obresti 1.2 milijarde dolarjev, ob tem pa še 2.25 milijarde glavnice, pomeni skupen strošek 3.5 milijarde dolarjev. To je primer Šušteršičeve obveznice od lani.

4.75% kupon na milijardni znesek, ki se praviloma izplačuje polletno, pomeni znesek tega polletnega obroka v višini 23.75 milijona dolarjev oziroma letno 47.5 milijona, 5.85 kupon za 10-letno obveznico v izdaji 2.5 milijarde dolarjev pomeni polletni obrok v višini 73.125 milijona dolarjev oziroma letno 146.25 milijonov. Tako bo celotni strošek obresti v primeru Čuferjeve obveznice znašal 1.7 milijarde dolarjev, ob zapadlima glavnicama pa 5.2 milijarde dolarjev.

Zadolževanje je realnost države, ki s svojimi siceršnjimi prihodki ne zmore pokriti svoje potrošnje. Država, ki na sistematični ravni ne zmore pokrivati svojih stroškov, kopiči stopnjo zadolženosti. Dolg ni nič drugega kot znesek prihodnje finančne obremenitve oziroma če vse skupaj zreduciramo na davke, potem pomeni dolg današnjo vrednost v prihodnosti pobranih davkov.

Slovenija je z vstopom v območje evra predala žezlo nad vodenjem monetarne politike v roke finančnikom ECBja v Frankfurtu, pa monetizacija dolga, kar je bila praksa v preteklosti, ni več mehanizem, ki bi se ga lahko posluževali  Mehanizem monetizacije dolga je neuporaben še v primeru dolga v tuji valuti. Tujega denarja pač ne gre natisniti.

Davki pomenijo, da državno potrošnjo financira živeča generacija, ki ustvarja dohodek. Davki obremenjujejo dohodek ljudi in jim s tem znižujejo njihovo kupno moč dohodka. V kolikor je v sistemu prisotna tako imenovana “mrtva izguba”, potem to pomeni, da se kupna moč ljudi zniža bolj, kot se na drugi strani poviša kupna moč državnega proračuna. Končna davčna obremenitev ljudi bo v sklepni fazi odvisna od same strukture davkov, od katere bo odvisna davčna obremenitev posameznih skupin rezidentov.

Vprašanje, ali izdatke pokrivati z davki ali se ob tem tudi zadolževati, ostaja tema, in to ne le pri nas. Delno dolžniško financiranje ni problematično. En del tega itak služi kot način uravnavanja likvidnosti. Sistemski minus na računu, ki vodi v kopičenje dolga, ima svoje omejitve in je povsem druga zgodba. Vsako podjetje v okviru finančnega načrta financiranja svojih operacij, le-tega delno izvaja dolžniško. Financiranje večletnega projekta iz tekočih prihodkov bi bilo neizvedljivo. Pokrivanje ročnosti projekta in virov financiranja velja za osnovno vodilo.

Kolikšno tveganje za okolje predstavlja dolg, je odvisno od zmožnosti njegovega poplačila. V primeru visokih ravni obrestnih mer ima akademsko vprašanje, ali je dolg povezan z upadom gospodarske aktivnosti, pritrdilen odgovor, saj je njegovo servisiranje neizogibno povezano z izrinjanjem zasebnih investicij. Zaenkrat kaže, da nas bosta Šušteršičev in Čuferjev eksperiment stala 2.9 milijarde dolarjev, z glavnicama vred pa debelih 8.7 milijarde dolarjev davkoplačevalskega denarja. Dolg je pač obveznost, ki jo mora nekdo poravnati. In kaj bomo za to dobili?

Objavljeno v Ekonomija, Finance, Slovenija | Tagged , , | 2 komentarja

Market za limone in slovenska ekonomska politika!

Market za limone je članek iz leta 1970, ki je ameriškemu ekonomistu Georgu Akerlofu, otroku nemških in švedskih imigrantov, 2001. leta prinesel Nobelovo nagrado za ekonomijo. Kot v prvem stavku pravi avtor, članek govori o povezavi med kakovostjo in negotovostjo ter, kot nadaljuje, tudi s samo strukturo posameznih trgov in cenami na posameznih trgih. Vse seveda v povezavi z negotovostjo in kakovostjo.

Četudi je trg rabljenih avtomobilov uporabljen kot benchmark, je to zgolj zaradi same nazornosti primera. Sam primer namreč zajame bistvo vprašanja, prav tako pa je še kako dobro poznan pri mnogih kupcih rabljenih avtov. Poglejmo na kratko, za kaj gre. Na trgu rabljenih avtomobilov imamo dve vrsti avtov, dobre in slabe. Slabi avti so limone. Seveda kupec ob samem nakupu ne more vedeti, kakšna je dejanska kakovost samega avta, saj ima prodajalec na voljo zadosti sredstev, da prikrije vse njegove slabosti. Če prodajalec želi prodajati limone za ceno dobrih avtov, nikakor pa ne dobrih po neki povprečni ceni, se kupec želi predvsem izogniti limoni, medtem ko rabljenega avta tudi ne želi preplačati. Glede na splošno nezaupanje v kakovost rabljenih avtomobilov in trgovcev morajo biti cene avtov nekje skupaj. To posledično pomeni, da se dobri avti prodajajo pod ceno, medtem ko se limone preplačuje. Kar je v tej ilustraciji dobro za kupca, ni dobro za prodajalca, medtem ko moč prodajalca privede do končnega rezultata, da se na trgu rabljenih avtov prodajajo zgolj limone in to po nadpovprečno visokih cenah.

Seveda bi se lahko prodajalec zaščitil tako, da bi tudi na rabljena vozila ponudil neko garancijo. S tem bi kupcu dal jamstva, da v nekem dogovorjenem času z avtomobilom ne bo imel nepričakovanih stroškov. A tudi to ne bi bila rešitev, v kolikor ta garancija ne bi zadevala ključnih elementov in v kolikor je prodajalec, ko bi se kupec zglasil pri njem, ne bi želel izpolniti.

Tudi na trgu držav imamo celo paleto njih. Od bankrotiranih pa vse tja do ekonomsko močnih in stabilnih. Ob poplavi finančnih papirjev je ocena bonitetnih agencij tisto sito, nikakor ne povsem objektivno, ki ločuje dobre od slabih.

Seveda se postavi vprašanje, kako iz te množice izskočiti in zavzeti svoj položaj. Analogija s trgom rabljenih avtov nam ponuja vsaj splošen odgovor. Treba je biti kakovosten, to svojo kakovost pa sproti potrjevati z ustreznim vedenjem! V primeru problemov pa je treba zastaviti ustrezno rešitev, jo z vsemi ukrepi predstaviti zainteresirani javnosti in se je držati! Besede pri tem služijo kot pomemben instrument, glede na to, da ekonomsko-politični ukrepi praviloma zahtevajo svoj čas. A beseda mora biti kredibilna, njej pa slediti izrečena akcija. V kolikor temu ni tako, se izgubi še zaupanje v izrečene besede in samo vprašanje časa je, kdaj država pristane na listi nezaupanja vrednih in povsem nekredibilnih držav. V tem kontekstu je eno izmed vprašanj, ki si jih postavi Akerlof, tudi, zakaj je poslovanje z nerazvitimi državami toliko težje in zgolj omejeno na par rudnih bogastev. Kredibilnost!

Kredibilnost je najpomembnejša deviza za vsakogar in v vsakem trenutku. Pa vendar je še toliko bolj pomembna v času težav, ko ljudje že itak pričakujejo le najslabše. Naši politiki, in še kdo drug tudi, so se s kredibilnostjo igrali kot otroci s svojimi peščenimi gradovi na peskovniku, (ne)zavedajoč se vseh posledic takšnega početja. In to se dogaja v času, ko je ekonomska slika naše države zelo slaba, prav tako pa obeti. Trenutek torej zahteva največjo mero resnosti in strokovnosti, eni pa se vedejo povsem nasprotno.

Če je v poplavi obveznic in drugih investicijskih alternativ naša država želela pokazati, da nismo limone, ji je to bolj slabo uspevalo. V bistvu se je pri investitorjih, pa tudi ljudeh, iz nastopa v nastop vse bolj krepilo prepričanje, da smo brezidejne in povsem nemotivirane limone in pribitki, ki našo državo postavljajo ob bok eksotom, so rezultat vsega skupaj. Sreča v nesreči za nas je, da je na trgu ogromno ameriških dolarjev. V poplavi dolarjev na trgu bi moralo biti zmagoslavje nad izdajo izredno klavrno, vse dokler plačujemo 6 odstotne obresti. To je sila žalosten del te sreče v nesreči. Del tega stroška gre na račun naše slabe kakovosti in nejasne vizije, kako izplavati iz tega, del pa tudi na račun naše neiskrenosti in slabe argumentacije. Predvsem slednje je velik problem nerazvitih držav, kamor, vsaj glede moralnih standardov, hodimo tudi mi. In to je dolgoročna škoda, ki jo ustvarja slovenska politika!

Objavljeno v Ekonomija, Slovenija | Tagged , , | Komentiraj

Ob bok izdaji dolarske obveznice

Že lep čas praktično ne mine dan, da v medijih ne bi vsaj beseda, dve nanesla na državno zadolževanje z izdajo obveznic. Količina prelitega črnila na temo pač slika aktivnosti naše države na mednarodnih finančnih trgih, da si uspe zagotoviti ustrezna finančna sredstva, s katerimi bi financirala svoje tekoče obveznosti. Sicer obstaja več načinov, s katerimi si država polni svojo malho: (i) davki, (ii) ostali prihodki, (iii) zadolževanje (doma oziroma v tujini), (iv) tiskanje denarja.

Davki predstavljajo glavnino prihodkov državnega proračuna. Če samo pogledamo državni proračun za leto 2012. Od vseh prihodkov v višini 7.942 milijarde evrov, je bilo po podatkih Ministrstva za finance davčnih prihodkov za 6.559 milijarde evrov oziroma kar 82.6%. Najpomembnejši med temi so dohodnina in DDV. Prispevki za socialno varnost niso prihodek državnega proračuna, ampak ZPIZa oziroma ZZZS in tako niso vključeni zraven. Davčni prihodki skupaj z delom ostalih prihodkov pod drugo točko, ki jih plačujejo rezidenti, pomenijo odvzem dela likvidnosti ljudi in s tem pomenijo transfer dohodka od ljudi k državi. Prihodki z evropskih skladov v višini 888 milijonov evrov pomenijo tak isti transfer dohodka od rezidentov Evropske unije k nam. Ker tudi mi prispevamo v evropsko blagajno, je neto učinek odvisen razmerja izplačil z vplačili. Zagotavljanje finančnih potreb države preko mehanizma tiskanja denarja se je z vstopom Slovenije v območje evra in s predajo monetarne oblasti na ECB ustavilo.

Zadolževanje lahko poteka tako na domačem kot na tujem trgu. Zadolževanje države pri domačih finančnih institucijah pomeni, da se del kreditnega potenciala, recimo bank, nameni državnemu proračunu, ki tega tako vezana sredstva ne morejo plasirati zasebnim kreditojemalcem. Pravimo, da deluje učinek izrinjanja zasebnih investicij z državnimi. Če pride zasebni sektor težje do tujih virov financiranja, majhna podjetja so že ena takšnih, ima lahko takšno zniževanje kreditnega potenciala, ki izhaja iz intenzivnega financiranja državne potrošnje, negativne posledice na razvoj in gospodarsko rast.

Dogodki okrog izdaje dolarske obveznice, v katere so bile nekaj dni uprte oči celotne mednarodne javnosti, so poskrbeli, da so pojmi, kot so obveznica, bonitetna ocena, investicijska banka, mnogo bližje povprečnemu Slovencu, ki še pred letom ali dvema o njih ni niti slišal.

Torej, obveznica je dolžniški vrednostni papir, s katerim se izdajatelj zavezuje k periodičnemu izplačilu vnaprej določenih zneskov, s čimer daje imetniku upravičenje na del njegovega prihodnjega prihodka oziroma premoženja. Amortizacijski načrt lanske “Šušteršičeve” dolarske obveznice kaže, da bodo ta periodična izplačila znašala 20 × 61.875 milijonov dolarjev oziroma skupaj 1.2375 milijarde dolarjev. Skupaj z glavnico bo strošek izdaje 2.25 milijarde dolarjev znašal skoraj 3.5 milijarde dolarjev. Koliko bo to pomenilo v evrih, bo odvisno od gibanja tečaja, v kolikor se na ministrstvu niso zavarovali pred tečajnim tveganjem. (Tukaj so še sami stroški izdaje, ki kljub milijonskim zneskom pomenijo manjši pribitek.) Vidimo, da ima obveznica v tem kontekstu podobno naravo kot najem in kasnejše odplačilo bančnega kredita ter da to ni kak sveti gral.

Šušteršičeva obveznica plačuje obresti dvakrat letno, prvič bo to 26. aprila letos, pomeni teh 61.875 milijona polovico 5.5% odstotne letne obrestne mere. Sicer mediji večkrat poročajo o spremembi cene zadolžitve. Takrat je govora o gibanju njene cene na sekundarnem trgu, kjer se trguje z že izdanimi papirji. V primeru Slovenije ti podatki niso najbolj merodajni, saj gre za trgovanje z zelo nelikvidnimi papirji, posledično pa tudi njihova cena ne daje prave sporočilnosti. Tako je pomembnejši primarni trg, kjer se te obveznice izdajajo na novo.

Teh 5.5% oziroma 6% pri zadnji izdaji je precej več kot bi za isti papir morala plačati Nemčija (1.16%), na primer. Teorija pravi, da bo takšna struktura tveganja obrestnih mer (različne obrestne mere za iste ročnosti papirjev) primarno odvisna od (i) kreditnega tveganja neplačila obveznosti in (ii) likvidnosti papirja, kar pomeni, da se s papirjem trguje, pa je možno papirno terjatev hitro spremeniti v denar. Bonitetna ocena bi naj na nek način slikala velikost kreditnega tveganja.

Vlada Alenke Bratušek se je odločila izdati dve obveznici, petletno in desetletno. Cena zadolžitve prve je nižja od druge. V teoriji za to, tako imenovano časovno strukturo obrestnih mer, ni enotnega pogleda, pač pa ostajajo parcialni koncepti. Morebiti bi slovenski primer še najlažje pojasnili s konceptom likvidnostne premije, ki govori, da bodo investitorji od dolgoročnih papirjev zahtevali višji donos, kot neke vrste ceno za držanje dolgoročnejšega papirja. Ko je govora o obveznicah in njihovih kotacijah, je dobro omeniti še razliko med navedeno ceno in ceno, ki jo ob nakupu na sekundarnem trgu plača kupec. Za interesente prilagam poučno prilogo.

Sloveniji je z zadnjo prodajo obveznic uspelo zbrati 3.5 milijarde dolarjev. In obljubljeni kuponi, 4.75% za petletno obveznico in 5.85% za desetletno. Uspeh?  Če je mera uspešnosti postavljena na samo pridobitev sredstev, ne glede na ceno, potem ga ni dvoma, da si lahko vladni možje ob vseh kolobocijah, ki so spremljale to izdajo, privoščijo velik nasmeh na licih. Ob prazni blagajni bo svež denar na računu olajšal samo vladanje. Upoštevanje celotnega stroška te izdaje zna razpoloženje hitro spremeniti, pa se lahko tudi ta nasmešek zadovoljstva hitro prikaže v svoji bolj bridki obliki.

A ukvarjanje s tem zelo verjetno ne bo stvar ljudi, ki so sodelovali pri njeni izdaji, ampak tistih, ki bodo izvajali svoj mandat leta 2018 oziroma 2023, ko pride v izplačilo glavnina te zadolžitve. Podobno se mora tudi trenutna vladna garnizija ukvarjati s posledicami odločitev njenih predhodnikov. V politiki pač velja, da vsakdo razmišlja kvečjemu za dogodke v okviru svojega 4-letnega mandata, vse pogosteje pa še bolj kratkoročno.

Objavljeno v Ekonomija, Finance, Slovenija | Tagged , , | 3 komentarji

Slovenija pristala v smeteh!

Moody’s je znižal bonitetno oceno Slovenije na junk, našo državo pa postavil v središče finančnega dogajanja v svetu.

V torek je bonitetna hiša Moody’s znižala oceno Slovenije za dve stopnji, iz Baa2 na Ba1, k oceni pa dodala še negativne obete, kar pomeni, da se ocena v prihodnje utegne še dodatno znižati. Bonitetni oceni drugih dveh bonitetnih hiš, Standard&Poor’s in Fitch, Slovenije še nista poslali na smetišče. Ocena uvršča slovenski dolg med špekulativne naložbe! Kot so zapisali v obrazložitvi znižanja, gre glavne razloge iskati v bančnem sektorju, razpadajočem državnem proračunu in negotovosti glede pridobivanja finančnih sredstev v prihodnje, ki bodo potrebna za financiranje prej omenjenih problemov bank in proračunskega primanjkljaja.

Da že samo znižanje ocene ne bi bilo zadostno, se je to zgodilo sredi izdajanja pet in desetletne obveznice na ameriškem trgu in to v trenutku, ko se je knjiga naročil že povsem napolnila in bi jo bilo treba le še zapreti! Zaradi novice se je izdaja v trenutku ustavila. »To je zelo nenavadno. Že zelo dolgo časa se ukvarjam s temi stvarmi in ne spomnim se, da bi se to zgodilo že kdaj prej,« je za Wall Street Journal dejal Paul McNamara, eden izmed direktorjev v londonskem skladu GAM, ki ima v upravljanju približno 53 milijard dolarjev. Skratka, fiasko brez primere! In to še eden v vrsti nove vlade.

A pojdimo po vrsti. 12. februarja 2013 je Standard&Poor’s znižal oceno Slovenije iz A na A-, pri tem pa dodal, da je to posledica slabih obetov v zvezi z reševanjem bankrotiranih bank, proračunskega primanjkljaja, slabih obetov glede gospodarske rasti in naraščajočega tveganja glede izvajanja samih reform. To je bil čas vlade Janeza Janše v razpadanju in množičnih protestov, ki so se odvijali, kako ironično, pod sloganom »gotov si«. Iz današnje perspektive je bilo takratno znižanje zadnji opozorilni signal pred odhodom na smetišče in tablo z napisom: Slovenija, gotova si!

Zaprisega premierke Alenke Bratušek 27. februarja 2013, je postregla z marsičem. Praviloma s tistim, česar ljudje in finančni trgi nismo želeli slišati. Tudi njeni nastopi in nastopi njenih kolegov so bili polni brezidejnosti in nekonsistentnosti. V mnogih pogledih bi bilo bolje, v kolikor se ne bi zgodili.  Pogosto smo lahko slišali oguljene fraze, kako naša država ne potrebuje pomoči in da bomo probleme rešili sami, pa vendar trgi in državljani nismo dobili odgovora na vprašanje kako! Če so se mnogi državljani z večnim zatrjevanjem, da pomoči ne potrebujemo, sprijaznili, se trgi niso. »Slovenija ima resne težave in trgi na to niso slepi,« je za Bloomberg dejal Jonathan Lemco iz skupine Vanguard. Kot je še dejal, znižanje bonitete sploh ni nikakršno presenečenje in je bilo pričakovano.

Kot rečeno, je problem padle bonitete ta, da se je zgodil v času izdajanja obveznice, pri čemer so sodelovale zelo ugledne hiše JP Morgan, BNP Paribas in Deutsche Bank. Namigovanja, da je šlo za golo naključje, niti niso toliko pomembna – razen v primeru, ko bi kdo izmed vpletenih sprožil kak postopek glede morebitne prevare; naglica samega izdajanja in visoka ponujena obrestna mera bi že lahko nakazovali na kaj takšnega –, saj je ugled države strmo padel. In to v finančnih krogih, kjer sta ugled in kredibilnost dve izmed najpomembnejših stvari. S to zadnjo potezo smo oboje zelo zakockali, s tem pa naše nadaljnje aktivnosti na tujih finančnih trgih, kjer že itak nismo bili kaj prida uspešni, še dodatno poslabšali. Posledice v obliki še višjih pribitkov bodo zagotovo neizbežne, pa četudi sta že predlagana 5.5% na 5-letno in kar 6.124% na 10-letno obveznico enormna. Mnogim skladom je nakupovanje »smeti« prepovedano, spet drugi se jih načrtno izogibajo. To pa utegne našo državo postaviti ob bok eksotom. Oziroma, kot pravi komentator na Wall Street Journala, v času izjemne likvidnosti po svetu je celo Ruanda zmožna izdati 10-letno obveznico po 6.875%, tako da ni vrag, da je ne bi uspelo tudi Sloveniji, pa četudi po nekoliko višji obrestni meri!

Kot ekonomist in državljan se tudi sprašujem, po kakšni ekonomski logiki so se na finančnem ministrstvu odločili za izdajo 5 in 10 letne obveznice po tako enormno visokih obrestnih merah, ko pa osnovna logika govori, da se v času visokih obrestnih mer preferira zadolževanje na krajše ročnosti, zadolžuje pa zgolj takrat, ko so izčrpane vse druge možnosti! 10 let po letni obrestni meri 6 in nekaj odstotkov je brez vsakršne ekonomske logike in samomor države. Katastrofa!

Pristanek med smetmi pa ne omejuje zgolj prihodnjega zadolževanja države, ampak odpira resno vprašanje uporabnosti zakladnih menic, ki so jih naše banke sredi aprila tako množično kupovale. Sedaj je vprašanje, kdaj se bodo oglasili iz ECB-ja in našim bankam sporočili, da ne bodo več sprejemali papirjev slovenske države, še toliko bližje. Če bi se to zgodilo, bi bil propad naših bank še toliko bližji, saj bi banke ostale brez potrebne likvidnosti. Ta se v prihodnje utegne še dodatno znižati, saj bodo tuji upniki pri naših bankah želeli svoj denar čim prej spraviti na varno. V strahu pred bankrotom so tuji poslovni subjekti že v preteklosti pospešeno zapirali pozicije s slovenskimi bankami, to pa se utegne še pospešiti.

Neurejeno stanje v državi, velika finančna luknja in brezidejnost odgovornih, kako se sploh lotiti dela so razlogi, zaradi katerih se zdi bankrot edina stabilna rešitev.

Objavljeno v Ekonomija, Finance, Slovenija | Tagged , , , , | Komentiraj