Zmotne dogme o zunanjetrgovinskem presežku

Če bi ljudi vprašali, kakšno se jim je v primerjavi z letom 2008 zdelo lansko leto, bi težko našli koga, ki bi rekel, da je bil 2012 boljši letnik. 2008 je bil čas vrhunca, ko sta se cedila med in mleko, medtem ko je bilo 2012 še eno od let polno negativnih ekonomskih številk, propadanja podjetij, rasti brezposelnosti in obilice razočaranja. A, kot bi dejali privrženci keynesiancev in merkantilizma, v 2012 smo imeli zunanjetrgovinski presežek; v 2008 velik primanjkljaj.

Informacija, ki jo daje podatek o zunanjetrgovinski bilanci, nima enoznačnega pomena. Če se omejimo zgolj na blagovno menjavo, potem sama številka pravi, da smo vrednostno več izvozili kot uvozili. Države uvažajo tisto, česar nimajo in potrebujejo, izvažajo pa tisto, kjer so v primerjavi s konkurenco boljše in ugodnejše. Naftni derivati so tista dobrina, ki jo večina držav, recimo, uvaža.

Seveda tak agregatni podatek ne govori nič o sami kakovosti izvoza in uvoza. Z drugimi besedami, ničesar ne govori o tem, kaj smo izvažali/uvažali, po kakšnih cenah, kakšna je bila dodana vrednost, kakšna zaposlenost in produktivnost v samih proizvodnih sektorjih in podobnem. Ko pa ji dodamo še komponento dinamike, pa gola številka ničesar ne govori niti o razlogih, ki so privedli do preobrata v samih številkah. To pa je tisto, na podlagi česar se, v kolikor se ne bi lotili še analize kakšnih dodatnih dejavnikov, ne moremo opredeliti do tega, ali je sama sprememba iz trgovinskega minusa v plus dobra stvar ali ne.

Slovenska podjetja uvažajo predvsem surovine in naftne derivate, proizvode za vmesno porabo ter končne dobrine, kot so avtomobili in razni aparati in stroji. Tudi hrano uvažamo. Ko med seboj primerjamo te različne dobrine, ki jih uvažamo, je pomembno vprašanje, ali so le-te namenjene končni porabi, kot so to recimo avtomobili, ali je uvoz investicijske in proizvodne narave, recimo stroji in surovine. Uvoz slednjega ima potencial, da požene gospodarsko rast in v igri uvoz-proizvodnja-izvoz privede tudi do izvoza. Pa slednje sploh ni tako pomembno. Za podjetja so pomembne dosežene cene, ne pa narodnost kupca. Izvoz je pomemben, ker širi nabor kupcev, sicer je povsem brezpredmeten. Na strani izvoza najpogosteje najdemo predvsem polproizvode in tudi nekaj končnih proizvodov. Tudi sicer imajo prevladujoč delež v slovenskem izvozu blaga predvsem izdelki iz srednje visokih in srednje nizko tehnološko zahtevnih panog. V letu 2012 so bili po podatkih ankete, ki jo je izvedla časopisna hiša Delo največji slovenski izvozniki Gorenje, Krka, Revoz, SIJ, Impol, Cimos, Kolektor, BHS Hišni aparati, Helios in Hella Saturnus. Ob pogledu na ta seznam izvoznikov si lahko do neke mere odgovorimo na prej zastavljena vprašanja o dodani vrednosti našega izvoza, zaposlenosti v izvoznih podjetjih, plačah in podobnem. Tudi o povezanosti izvoza z uvozom. Velik del slovenskega izvoza in siceršnjega delovanja naših podjetij je pogojen s poprejšnjim uvozom vseh potrebnih (pol)proizvodov in proizvodnih dejavnikov. Nenazadnje pa je pri vrednostnem uvozu naftnih derivatov in drugih energentov ter surovin, ki pomenijo velik del našega uvoza, treba upoštevati še gibanje tečaja dolarja in dinamiko gibanja borznih cen teh dobrin.

Skratka, preden se lotimo ocenjevanja tega, kaj posamezne številke o zunanjetrgovinski bilanci pomenijo, je treba poznati strukturo uvoza in izvoza. ZDA, recimo, že vse od leta 1980 beležijo strahovit minus v zunanjetrgovinski bilanci, medtem ko je nemško gospodarstvo naravnano predvsem na izvoz. Tudi Rusija, ena največjih izvoznic energentov in surovin, beleži izjemne presežke v trgovinski bilanci. Ta je še posebej velik v času visokih cen energentov. Seveda bi bilo zelo zmotno govoriti, da ob teh negativnih številkah Američani ne premorejo svetovno konkurenčnih podjetij, da imajo siceršnje težave z brezposelnostjo, da imajo nizek standard in podobno ter da so Rusi, v nasprotju z njimi, presežek ekonomske in podjetniške učinkovitosti. Kitajski razvoj je dvignil potrebo po uvozu energentov in drugih (pol)proizvodov, na drugi strani bilance pa prispeval k izvozu izdelkov za široko potrošnjo. Z rastjo bogastva se je povečal tudi uvoz visokokakovostnih potrošnih dobrin; recimo dragih avtomobilov. Madžarska je še ena takšnih, ki je od krize dalje svoj trgovinski minus spremenila v presežek. Na drugi strani ima hitrorastoča Turčija že vse od leta 1957 ogromen zunanjetrgovinski minus, ki se je v času krize le še povečal. A država je rasla in ljudje so iz leta v leto postajali bogatejši! Ves čas je rasel njen izvoz, še bolj pa uvoz. In v krizi je, nič kaj presenetljivo, turški uvoz upadel mnogo bolj od izvoza države!

Tudi sicer sta kriza in upad uvoza zelo tesno povezana, mnogo bolj od krize in upada izvoza. To seveda nikakor ne preseneča. Uvoz, ki ga praviloma sestavljajo avtomobili in aparati višje vrednosti, skratka manj nujne in drage dobrine, je povezan z bogastvom ljudi v posameznih državah. Ko države rastejo in ljudje postajajo bogatejši, se njihov uvoz povišuje. Seveda velja na drugi strani splošna ugotovitev, da se v času ekonomskega zastoja najprej zniža potrošnja teh nenujnih, ali luksuznih, dobrin. To, da te dobrine prihajajo iz uvoza, je zgolj naključje vsega skupaj. Za revnejše in gospodarsko manj razvite države dejstvo. Na ta način je uvoz, predvsem njegova dinamika, mnogo bolj pokazatelj ekonomskega stanja v posamezni državi.

To pa velja tudi za Slovenijo. In pri nas je plus v bilanci posledica upada uvoza, kot lahko razberemo iz podatkov Umarja!

Govoriti o trgovinski bilanci kot celoti, pri tem pa spregledati njene elemente, je z vidika razlage ekonomske učinkovitosti države povsem brezpredmetno. Surova številka ne pove praktično ničesar. Še posebej, če spregledamo celotno dinamiko v sami mikrostrukturi. In to tako na strani izvoza, kot tudi uvoza. Vedno je pomembno vprašanje, kaj poganja spremembe. Četudi bi si sami želeli več visokotehnološkega izvoza, kot posledice tehnološke razvitosti naših podjetij, pa je plus v slovenski trgovinski bilanci, kot posledica upada uvoza, indikator krize, ne pa kot del rešitve, kot se je izrazil nekdanji finančni minister France Križanič, ki je eden izmed osrednjih ekonomistov vlade Alenke Bratušek. Če poenostavim, manj zanimanja za tuje avtomobile je posledica propadanja naših podjetij, visoke brezposelnosti, slabih obetov in strahu pred nadaljnjim zniževanjem standarda ljudi. To pa so razlogi, ki nikomur ne morejo dati razlogov za veselje. Nižji uvoz je pokazatelj naših težav! Vključno s tistimi podjetniškimi, da je izvozna naravnanost podjetij ključna za njihovo preživetje podjetij. Izvozna naravnanost majhne države je pomembna z vidika zaposlenosti in konkurenčnosti podjetij, ki jim ekonomije obsega znižujejo stroške na enoto proizvodnje. Nobeno slovensko večje podjetje brez izvoza ne more obstajati.

Pa vendar, ob poslušanju ekonomistov nove vlade, kako smo brez problemov, vse dokler imamo zunanjetrgovinski presežek, pa se tudi zdi, kot da si ti implicitno kar lastijo denar izvoznih podjetij. Z vidika obstoja podjetij in z njim povezane zaposlenosti je izvoz za državno blagajno dobra stvar. Ampak izključno z vidika plačanih prispevkov, davkov na dobiček in drugih davkov. Nikakor pa ne z vidika ustvarjenega dohodka kot takšnega. Izvozni evri Krke so denar Krke, ne države!

Z dnem, ko se bodo te številke v Nemčiji spremenile, se bomo lahko upravičeno vprašali o razlogih. Struktura nemškega gospodarstva je pač takšna, da se v času, ko vsem gre dobro, povpraševanje po njihovih avtomobilih in drugih tehničnih aparatih in strojih pač naraste. Manjši izvoz bi pomenil, da moč njihovih podjetij upada, bodisi da država v posameznih izvozno naravnanih panogah postaja sila nekonkurenčna v primerjavi s tujino, zaradi česar vse več nemških podjetij seli proizvodnjo izven države. Ali bi bilo to za Nemce dobro ali ne, bi bilo odvisno od alternativ, ki bi to praznino zapolnile.

Skratka, France Križanič je ponudil povsem napačno razlago podatka o našem zunanjetrgovinskem presežku v letu 2012, ob tem pa dejstvo, da postajamo vse revnejši in si privoščimo vse manj dobrin izpostavil kot dobro stvar!

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Finance, Slovenija and tagged , , , . Bookmark the permalink.

2 Responses to Zmotne dogme o zunanjetrgovinskem presežku

  1. Igor Karlić pravi:

    Te debate o trgovini s sosedom, so mi vedno bile čudne in jih je vedno treba jemati z rezervo. Vzemimo dva podjetnika v državah A in B, ki med seboj trgujeta. Na koncu se vedno vsa ekonomija konča pri blagu in storitvah, saj denarja ne moreš jesti. Podjetnik A, vidi v trgovanju s podjetnikom B neko dobrobit in obratno. Torej kako je možen “negativni trend” v zunaj trgovinski menjavi, saj sta oba na dobičku? Drugače sploh nebi bilo trgovanja. Drugi misterij, ki je še bolj paradoksalen, je, da se meri količino uvoza in izvoza iz države. In če se izvozi več blaga, kakor se uvozi, je to obravnavano za pozitiven trend ter če se uvozi več blaga, kakor se ga izvozi iz države, se to smatra kakor negativen trend. Ta logika je močno paradoksalna, saj če nekdo več blaga dobi kakor ga da, potem kako se to lahko smatra kakor negativen trend? A ni logično, dobiti več, kakor dati? A ni to bistvo vsake dobre trgovine? In če je že to tako negativno, pomeni da trgovci zavestno poslujejo z izgubo, kar pa me nekdo težko prepriča, da je res. Kaj pa trgovinski presežki in primanjkljaji na lokalni ravni? Zakaj se vedno tu stvari izenačijo in na koncu nihče ne ostane brez denarja? Paradoksalno mar ne? Drugače pa omejitev trgovine s sosedom bazira na nacionalsocialističnih čustvih in jo je zato treba smatrati kakor iracionalno in bi jo morali ukiniti. Razen v primeru Severne Koreje, kajti trgovanje s sužnji je slabo za človeka in ekonomijo. Ekonomija, ki bazira na suženjski sili, je obsojena na propad in nazadovanje, saj poleg velikih notranjih konfliktov ni nikoli tako močna kakor svobodna družba. Suženj je zanič kupec. In kar me najbolj žalosti, je to moja domovina Slovenija, ki si tako močno želi socializma a na koncu vedno pristane v okovih. Zapustimo EU, ogradimo se s kitajskim zidom, imperializem. Takoj se vidi, kam pes taco moli. Demokratični socializem za lasten obstoj nujno potrebuje prisilo, saj suženj drugače vedno pobegne. Zato je ideja svobode tako osovražena. A tiha voda bregove lomi. Medtem, ko so eni tako glasni, je najbolj zabavno gledati to, kako jim reka svobode spodjeda breg in kako se niti ne zavedajo, da stojijo na spodjedenem blatnem previsu, ki bo kmalu štrbunknil v vodo. Svoboda bo zmagala in nič jo ne more ustaviti 🙂

  2. Igor Karlić pravi:

    http://www.finance.si/8339969/Marca-Slovenija-mo%C4%8Dno-zmanj%C5%A1ala-uvoz

    Če smo že pri temi uvoza in izvoza, je tu povezava na članek iz Financ. Slovenija je Marca močno zmanjšala uvoz in ima zunanjetrgovinski presežek. Upam da ekomomisti ne vriskajo pri tem podatku. Da se je zmanjšal uvoz, pomeni, da si lahko manj privoščimo in da se je povečala revščina, navkljub navideznemu zunanjetrgovinskemu presežku. Kot ste napisali, surovi ekonomski podatki so eno in realno življenje je pa drugo.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s