Se mariborska alternativa skriva v “socializmu 21. stoletja”?

Ko je Barack Obama, takrat še v vlogi ameriškega predsedniškega kandidata, s svojim sloganom “change” oziroma “sprememba” osvojil ljudske množice, je po spletu zaokrožila smešnica s tem v zvezi, ki bi lahko bila njegov lapsus ali pa preprosto plod nagajivosti nasprotnikov. Brala se je nekako takole, češ, kako ponosen je, da je Američan in da živi v najbolj veličastni državi, kar jih je bilo ustanovljenih, ampak da bo on to sedaj spremenil. Niti ni pomembno, ali je šlo za lapsus ali zgolj nagajivost oponentov, sporočilnost ostaja: vsaka sprememba je lahko tudi na slabše.

Mariborski dogodki podobno kličejo po spremembi, kot sami pravijo skorumpirane in klientelistično naravnane mestne politike, ki bolj kot ne skrbi le za dobro izbranih posameznikov. Mestne vstaje si sledijo ena za drugo, s ciljem zrušiti mestno oblast in jo zamenjati z drugimi ljudmi. Že od samega začetka teh protestov je bila opazna ena stvar: že bežnemu spremljevalcu mariborskih dogodkov ni mogel uiti ta vakuum, ko se je vso to protestirajočo množico pustilo precej samo sebi, brez nekega, recimo mu, programa. Ta vakuum je prav klical po tem, da ga nekdo zasede. Da se pojavi kakšna oseba oziroma skupina, seveda ne strankarska, ki bo prišla in vsaj poizkusila usmeriti ta “revolucionarni” tok na svoj mlin.

Pa se je tudi to spremenilo. Za črni madež mariborskih protestov sem imenoval govorniški trio, ki si je predstavil tej množici, in to izključno na podlagi enega dejstva: vsi trije so namreč bili oziroma so še aktivno povezani s politiko, katere oblast je poosebljala točno tisto, proti čemur so vzklikala mariborska grla: ne klientelizmu in da za pravno državo. Imeti govorce, ki so bodisi bili sami aktivni del te politike oziroma sestavljali njene intelektualne možgane, kot je bilo to v primeru omenjene trojke, se mi zdi črni madež oziroma resna nekonsistentnost za proteste, katerih cilj je sprememba klientelistične politike.

Pa smo dočakali tudi nadgradnjo te trojke: neke vrste politični program. Da se razume, nadstrankarski. In njihov program: sam ga berem kot eno izmed inačic “socializma 21. stoletja”, ki ga predvsem v Latinski Ameriki toliko razširjata venezuelski Hugo Chavez in Bolivijec, Evo Morales.

Predlog neposredne demokracije za “odprta” vprašanja, kot se predlaga, v bistvu ne rešuje ničesar.

Prvič, še zmeraj bi morala biti oblikovana skupina ljudi, ki bi v posameznih primerih odločala in na koncu tudi odločila. In velja, da kjerkoli imajo posamezniki pristojnost prerazporejati sredstva, je prostor za korupcijo. Recimo, predlagatelji bi radi imeli prostore za delo različnih organizacij. Pa trčimo ob dileme: če je organizacij več kot ustreznih prostorov, kako postaviti preferenčno listo organizacij, in ker so posamezni prostori bolj zaželeni od drugih, kako opraviti razdelitev. Oseba, ki bi odločala in imela tudi pristojnost odločiti v takšnih primerih, bi bila zelo oblegana.

Drugič, ljudje niso zainteresirani in tudi niso poučeni, da bi se odločali o vsaki stvari. Zato pa imamo reprezentativno demokracijo, ki ima svoje prednosti in slabosti. Čeprav bi se tudi v primeru neposredne demokracije v končni instanci vse zreduciralo na štetje glasov. Sicer bi odločala množica, ki jo je težje podkupiti kot nekaj posameznikov-odposlancev, a vendar. Precej skromna ljudska udeležba na referendumih pritrjuje temu. Korupcijo se spodkoplje na način, da se zmanjša število področij, kjer je potreben glas politika, in s funkcionalnimi institucijami pregona, ki zmanjšajo vrednost oportunega vedenja.

Tretjič, k tem procesom bi pristopili tisti, ki bi v tem videli svojo priložnost. Večina bi po nekaj začetega navdušenja verjetno izgubila interes, glede na to, da je večina stvari nerelevantnih za življenje posameznikov, verjetno bi pa ostala skupina, ki bi pod parolo zasledovanja skupnega dobrega iskala priložnost, da nekaj malega primakne v svoj žep.

Četrtič, kako med heterogenimi predlogi, ki so si lahko tudi nasprotujoči, izbrati tistega, ki bo vsem povšeči? Lobiranju za svoj prav se ne bi mogli izogniti.

Petič, ljudje so praviloma bolj zainteresirani za koristi, za ceno oziroma strošek, ki pri tem nastaja, pa precej manj. Kakršenkoli politični sistem odločanja neogibno trči ob problem financiranja oziroma finančne zmožnosti. Finančna in ekonomska kriza se je dotaknila tako bogatih kot tudi revnih držav. Tudi držav, ki so jim vrednote “socializma 21. stoletja” zelo blizu. Če se o njihovih težavah ne govori ravno vsak dan, to še ne pomeni, da jih nimajo. Imajo jih, in to precej hujše plačilno-bilančne kot mi.

Predlagatelji omenjajo tudi grajenje prihodnosti na tako imenovani samooskrbi. Medčloveška pomoč je pohvalna stvar, ki pa se že odvija leta in leta. Recimo, v obliki prispevkov za Karitas in Rdeči križ, čeprav so tudi tukaj zaznani elementi uvajanja “prostovoljstva na silo” – obvezni prispevek za Rdeči križ v okviru plačila poštnih storitev. Sicer se pa ideje samooskrbe v ekonomiji imenujejo kot sistem uvozne nadomestitve. Logika je preprosta, od ostalih ne kupuj stvari in jih namesto tega raje proizvajaj sam. Uvozna nadomestitev je sistem, ki je vsa okolja, ki so ga izvajala, pahnil v globoko bedo, za majhna okolja je pa kaj takšnega dan danes itak povsem neizvedljivo. Trgovanje z drugimi omogoča bolj pestro ponudbo in niža cene. To velja tako za lokalne trgovce, velike centre, storitve, frizerje, mehanike. Kjer ni konkurence, tam ljudje plačujejo višje cene.

Če so nameni predlagateljev več bogastva v okolju, je to dobro, vendar izbor instrumentov, ki jih ponujajo in ki bi naj pripeljali do tega, ni na nivoju, da bi to lahko dosegel. Napredek se ne skriva v vračanju k (industrijskim) koreninam in samozadostnosti, lokalne zaplankanosti je itak že preveč v mestu, ampak v iskanju priložnosti na globalni ravni. Na koncu pa si je tudi treba priznati, da prepotenciramo vlogo politike na vsakdanje življenje ljudi. Saj ne, da si ti te ambicije ne bi želeli, ampak dejstvo je, da je kaj takšnega precej stran od njihovega dosega.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Slovenija and tagged , , . Bookmark the permalink.

3 Responses to Se mariborska alternativa skriva v “socializmu 21. stoletja”?

  1. danilo pravi:

    Preprosto odlično!
    Le dokončno se moramo otresti vezi na stari sistem, kot so storili v vseh normalnih postsocialističnih državah. Poglejte, kje so že Češka, Poljska, Balti, pri bistveno nižjem startnem izhodišču, Čehi nas že prehitevajo!
    Neosocializem= Neonacinalsocializem= fašizem!

  2. Pingback: Bednost protestov | Steinbacher media

  3. Pingback: Kaj prinaša smrt samodržca Huga Chaveza? | Steinbacher media

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s