Je “tehnična” vlada dober odgovor?

Kot nadomestek trenutni vladi Janeza Janše, se omenja oblikovanje neke vrste tehnične vlade. Po vzoru Italije, pri katerih so namesto Silvia Berlusconija ustoličili tako imenovano ekipo tehnokratov, pod vodstvom Maria Montija. Sedaj, koliko je takšna ekipa nestrankarska, je stvar debate. Če pogledamo le Montija samega, prvega izmed italijanskih tehnokratov. Najprej je sodeloval v Santerjevi ekipi evropskih komisarjev, kjer je bil zadolžen za notranjo trgovino in carine, kasneje, v Prodijevi ekipi, je bil komisar za konkurenčnost. Predvsem v vlogi komisarja za konkurenčnost je bil Monti deležen precejšnje kritike, evropsko sodišče mu je spreminjalo njegove odločitve pri prevzemih in združitvah podjetij, pod njegovim okriljem pa se je zgodila tudi kazen za Microsoft, to je plačilo 497 milijonov evrov in zahteva po odprtju izvorne kode za Windowse. Skratka, zelo kontroverzno.

Pa vendar, kdo je tehnokrat? Očitno nekdo, ki javno ne izkazuje svojih političnih prepričanj. Takšnega bi se že poimenovalo za strankarskega človeka. Seveda to ne pomeni, da taka oseba nima nobenih političnih prepričanj, jih pač ne izkazuje. Dihotomija med prikritimi in odkritimi preferencami, kjer ni nobenega razloga, da v primeru prikritih le-te ne bi bile enako jasno in enoznačno definirane kot v primeru odkritih preferenc. Primer Italije in primerjava trenutnega premierja Maria Montija z nekdanjim Romanom Prodijem je precej slikovit. Oba sta pridobila doktorat ekonomskih znanosti in glede na akademske pozicije, ki sta jih zasedala, bi lahko celo rekli, da ima Prodi “močnejšo” akademsko kariero od Montija. Pa vendar, medtem ko velja Monti za tehnokrata, se Prodi drugega kot politične etikete ne more znebiti. Da je politika iskanje potrebnih glasov in “kupčkanja”, sta verjetno spoznala oba. Skratka, prikrite proti odkritim preferencam.

Ko pa je govora o tako imenovani tehnični vladi, ki bi naj presegla strankarstvo, pa je morda še pomembnejša naslednja stvar: kateri tehnokrati. Zelo neučeno in naivno bi bilo misliti, da je ekonomska srenja enotna glede posameznih ekonomskih vprašanj. Ne le, da ni enotna, v posameznih primerih so njihova mnenja diametralno nasprotna. Tudi glede ukrepov za blažitev trenutne krize. Recimo, ali naj centralne banke odkupujejo dolg posameznih držav, ki so v finančni stiski, ali naj le-te prilagodijo raven svoje potrošnje zmožnostim refinanciranja, je vprašanje, na katerega ne boste dobili enoznačnega odgovora. Ker so ideološke razlike med posamezniki precejšnje, in to ne tiste, kjer je kdo bil leta 1945, ampak ideologija v smislu dihotomije med vlogo trga in vlogo države, postane tudi oblikovanje takšne ekipe tehnokratov, v kolikor so ti brez strankarskih preferenc, v sklepni točki politično vprašanje.

Slovenska zgodba. Kdor se spomni privatizacijskih razprav v začetku devetdesetih let, ve, da je šlo tudi takrat za neke vrste akademski spopad med predlogom ekipe okrog Jožeta Mencingerja in alternativo, ki jo je predlagal Jeffrey Sachs. Vprašanje postopne privatizacije (gradualizem) ali privatizacije naenkrat (big-bang) ni imelo enoznančnega odgovora niti na “globalni” akademski ravni. Na akademski ravni bi lahko to poimenovali za tekmo med različnimi akademskimi programi. Kateri izmed njih pa pridobi v času več oziroma manj podpornikov, pa je odvisno od več dejavnikov. Po McCloskeyu tudi od retoričnih sposobnosti protagonistov in antagonistov.

Govoriti o oblikovanju tehnične vlade se tako zdi kot bodisi instrument za ad hoc menjavo trenutne oblasti, ki bi v tem primeru naj bila zgrajena na nadstrankarstvu, oziroma v primeru, ko nobena izmed političnih strank ne bi želela zagristi v kislo jabolko reform – to je prilagajanja ravni izdatkov prihodkom, kar je praktično zmeraj povezano s proračunskimi rezi. Odgovor, da je to delo neodvisnih strokovnjakov, praviloma pridobi na legitimnosti pri ljudeh.

Zgodovina uči, da je možno pojem tehnokracije razlagati tudi v smislu poskusa monopolizacije izvršilne veje oblasti stran od demokratičnega procesa. Recimo, bivša Sovjetska oblast bi naj veljala za tehnokratsko.

A kakorkoli obračamo, vprašanje ostaja: imeti “levega” ali “desnega” tehnokrata?

Advertisements
This entry was posted in Razno, Slovenija and tagged , , . Bookmark the permalink.

2 Responses to Je “tehnična” vlada dober odgovor?

  1. Pingback: Očitki poročila KPK so zarezali v politični prostor | Steinbacher media

  2. Pingback: Miro Cerar za mandatarja? Hm | Steinbacher media

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s