Pri postavitvi »slabe banke« vse bolj smrdi po korupciji!

Zdaj je jasno, da se bo na podlagi zakona ustanovila posebna družba za upravljanje slabih bančnih terjatev, ki bo te terjatve prevzela od bank; t. i. slaba banka. V torek se pričakuje, da bo sprejet še zakon, s katerim bo država od bank prevzela te ničvredne terjatve v zameno za obveznice z njenim poroštvom. Če sem v komentarju z naslovom Reševanje bank kot investicija, ne kot darilo govoril, da je sanacijo bank potrebno izvajati na investicijski način in ne kot darilo, je s sprejetim zakonom postalo jasno, da bo izvedba darilna! Izmed mnogih možnih načinov izvedbe, se je država odločila za najslabšega možnega.

Naj na kratko predstavim bilanco banke, da bomo lažje razumeli, o čem se pogovarjamo. Bilanca je sestavljena iz pasivne in aktivne strani, ki sta po definiciji vedno enaki. Aktivna stran prikazuje stvari, ki jih banka financira, pasivna pa, s čim jih financira oziroma, od kod ji sredstva. Svoje operacije lahko banka financira bodisi s svojimi sredstvi – kapitalom – ali pa s sredstvi, ki si jih sposodi od drugih. Tukaj najpogosteje najdemo vloge prebivalstva, gospodarstva in države in medbančne vloge. Na strani aktive, kjer se nahajajo pozicije, kamor banka nalaga denar iz pasive, se najdejo različni tipi kreditov ljudem, podjetjem in državi, kot tudi razne kapitalske naložbe. Za delovanje banke je kapital banke še toliko pomembnejši, ker gre za edino postavko na strani pasive, ki se lahko tudi znižuje. Ostalim postavkam banka jamči nek donos. Z vidika varnosti poslovanja banke pa je kapital banke, četudi znaša zgolj 8-15 odstotkov bilance (redko kaj več), pomemben zato, ker služi kot blažilo za pokrivanje izgub, ki jih banka utrpi pri upravljanju svojih naložb. Vsakršna izguba najeda kapital banke! Ko kapitala zmanjka, ostanejo samo še dolgovi, to pa pomeni bankrot.

Iz revidiranega poročila je razvidno, da je na dan 31.12.2011 NLB imela za slabo milijardo evrov lastniškega kapitala, druga največja državna banka NKBM pa za dobrih 435 milijonov. Seveda, pred pridelano izgubo v prvih mesecih leta 2012 in predvidenimi odpisi slabih terjatev. Abanka, tretja v skupini državnih bank, je imela na zadnji dan leta 2011 za dobrih 230 milijonov evrov kapitala, ki pa se je do polletja znižal na dobrih 220 milijonov. Tako na prvo bi rekel, da z dobro milijardo in pol postaneš lastnik vseh treh državnih bank, če seveda imaš interes. Glede na višino predvidenih odpisov in potrebne dokapitalizacije pa bi lastnik lahko postal že za tri evre – evro za banko!

Višina sklada slabe banke pove, da so vse tri banke, ki bodo prejele največji delež sredstev, bankrotirane banke, ki jim bodo odpisi vrednost kapitala pahnili globoko v minus. Ne na ničlo, ampak v minus, in to globoko v minus!

Če se pogovarjamo, da bi banko prodali za en evro, če bi kupca sploh uspeli najti, kot je na pogovoru o aktualnem gospodarskem položaju izjavil Jože P. Damijan, potem se postavi resno vprašanje, zakaj država bankam namenja milijardne zneske, sama pa ne postane niti lastnica! Če so politiki obsojali dejanja bančnikov, ko so mnogim podjetjem kredite dajali kar na »dobro ime« njihovih lastnikov in direktorjev, četudi je v času dajanja kreditov obstajala računica, da se bodo posli dobro iztekli, pa se bodo milijarde tukaj delile celo na slabo ime, ničvrednost kupljenih terjatev pa v nobenem primeru ni sporna.

Izguba lastništva je ena izmed najpomembnejših palic, ki bi naj lastnike spodbujala k skrbnemu in učinkovitemu delovanju. Izguba lastništva je skrajna posledica slabega delovanja, do katerega pride takrat, ko akumulirana izguba pobere celoten kapital in na strani pasive ostanejo le še dolgovi. Z zamenjavo ničvrednih terjatev z državnimi obveznicami se umetno ustvarja dobiček iz poslovanja in se vrača kapital lastnikov.

Investicijski način reševanja bank so uporabili tako v ZDA, kot tudi v Švici. Pri nas pa se zdi, da se prakse delovanja na neekonomski in netržni način nadaljujejo.

Način, na katerega se oblikuje slaba banka, pomeni sila neskrbno upravljanje s sredstvi države, saj bi se isti učinek lahko dosegel tudi tako, da bi država za izdane obveznice povečala svoj lastniški delež v bankah, ki bodo potrebovale pomoč. V bankah ni država izključna lastnica, so še drugi. Tega nikakor ne smemo zanemariti! In če je samo država sposobna zagotoviti potrebna sredstva, bi to, po pravilih skrbnega gospodarjenja, morala pretopiti v lastniški delež. Ne sme se zgoditi, da bodo ljudje sanirali banke, kupnino od morebitne kasnejše prodaje pa bodo dobili zasebni lastniki, ki so banke spravili na kolena.

Torej, je takšno darilo lahko zadosten razlog za interpelacijo ministra za finance, morda celo za kaj več? Da gre za sila negospodarno dejanje, je gotovo. Gre namreč za uporabo (oškodovanje) državnega premoženja za koristi točno določenih posameznikov, kar bi celo lahko imelo tudi znake koruptivnega dejanja.

Advertisements
This entry was posted in Finance, Slovenija and tagged , , , , . Bookmark the permalink.

2 Responses to Pri postavitvi »slabe banke« vse bolj smrdi po korupciji!

  1. Ma pravi:

    NPU tega očitno ne bo preiskoval. Je že na strani teh posameznikov.

  2. Pingback: Kakšne posledice prinaša odločitev Ustavnega sodišča? | Steinbacher media

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s