Reševanje bank kot investicija, ne kot darilo!

Dogajanja okrog naših bank, NLB, NKBM in Abanke, je toliko, da je vse skupaj nemogoče spraviti v en komentar. V komentarju Prodaja bank je edina realna opcija sem razpravljal o tem, da je pred njihovo prodajo očiščenje bank nujno. Kajti na tak način se dvigne nabor interesentov, s tem pa tudi prodajna cena bank. Mogoče bi bilo smotrno razmisliti tudi o združevanju posameznih bank.

V tem komentarju se bom posvetil vprašanju, kako to storiti. Za državo, kot financerja, je pomembno, kaj ima od tega, da svoj denar namenja zasebnim inštitucijam. Na drugi strani je slabe lastnike treba kaznovati z izgubo lastništva. Dokapitalizacija na tak način pomeni delni bankrot bank, kar pomeni, da država poveča svoj delež za ta del oziroma postane lastnica banke.

Na investicijski način so se reševanja bank lotili v ZDA. Da bi zaščitili ameriške davkoplačevalce, so se prejemniki državnega denarja morali zavezati, da bodo prejeti denar spremenili v lastniški delež, po predhodno dogovorjeni ceni, oziroma, da bodo za prejeti znesek izdali nove delnice, oziroma, da bodo, v kolikor gre za zasebna podjetja, na državo izdali nadrejeni dolg. Od drugih omejitev velja izpostaviti, da je prejemnikom državnega denarja TARP (Troubled Asset Relief Program) program drastično omejil višino menedžerskih plač in bonusov.

S posojilom bankam ima država na voljo tri alternative: počaka, da banke (oziroma drugi prejemniki denarja) same odkupijo državni delež, prestrukturira svoje investicije ali, kot tretje, jih proda naprej. V vsakem primeru je cilj države, da s svojo akcijo na eni strani stabilizira finančni sistem, na drugi pa si skuša povrniti investirana sredstva. Na tak način bi bil tudi učinek na proračun zgolj začasen.

Ameriška praksa je pokazala, da so večje banke v celoti povrnile »državna« sredstva in tako izstopile iz programa, medtem ko jih manjše banke še niso v celoti. Od 707 finančnih inštitucij, ki so bile prejemnice državnega denarja, ga do 31. marca 2012 v celoti še niso vrnile 434. A zneski v te banke niso visoki.

Banke so večinoma odplačale svoj dolg do države bodisi z izdajami novih delnic oziroma z izdajanjem dolga brez državnega kritja. Kaj je pomembno, je to, da poslovanje njihovih bank sedaj poteka normalno.

Ameriški model seveda ni popoln, a vsebuje pomembno noto, kjer država s svojim denarjem ne nastopa kot dobrodelna inštitucija, ampak kot investitor, ki v slabih časih kupuje poceni. To je pomembno: kupuje!

Podobno strategijo so ubrali tudi v Švici. Oktobra 2008 so s posojilom 6 mrd švicarskih frankov pomagali njihovi največji banki, UBS. Svoj delež pa so že avgusta prihodnjega leta prodali zasebnemu investitorju za 7,2 mrd frankov. Švicarska država je tako ustvarila neto letni donos v višini 32 odstotkov, pri tem pa banko ohranila na trdnih temeljih. Tudi letni donos, ki ga je s posojilom Goldman Sachsu ustvarila ameriška država, je bil neverjetnih 23%. No, da ne bomo preveč lahkomiselni v moč državne akcije, saj ta ni povsod vseh svojih podobnih naložb prodajala z donosom.

Državno financiranje problematičnih podjetij in bank, ki v dogovorjenem času državi ne uspejo odplačati nastalega dolga, mora spremeniti lastniške deleže, in to v smeri večjega deleža države. Kot kaže praksa, takšen pristop ustvari pritisk na zasebne investitorje in lastnike, da se prestrukturiranja lotijo odgovorno in učinkovito. Tako pridobljeno premoženje se nato proda na javnih dražbah, z izkupičkom pa odplača dolg, ki je nastal za potrebe sanacije.

Alternativno se lahko že za samo sanacijo izdajo zamenljive obveznice, ki njihovim kupcem daje pravico oziroma možnost, da pod določenimi pogoji svoj dolg spremenijo v lastniški delež. Prednost takšnega ukrepa je v tem, da državi ni treba odplačati dolga, ki je nastal za potrebe sanacije, obenem pa je strateški kupec že aktiven. No, država še vedno lahko odplača svoj dolg iz obveznice in banko proda drugemu kupcu po, verjetno, višji ceni. Tukaj pa se skriva ena izmed slabosti, kajti zaradi omenjene specifike bi cena takšnega instrumenta prav gotovo utegnila biti nekoliko višja.

Nihče ne trdi, da je s prodajo posameznih bank možno zbrati zadostna sredstva, ki bodo potrebna za njihovo sanacijo. Prav gotovo tudi ni smiselno reševati vseh bank, še posebej ne majhnih in strogo lokalno pogojenih bank, ki nimajo kakšne perspektive. Takšne banke se lahko »rešijo« same, tako da si poiščejo kakšnega strateškega partnerja iz tujine. Reševanje bank mora biti, kot se je izrazila Angela Merkel, »za davkoplačevalce, kar se da najbolj opravičljivo in poceni.«

Na koncu pridemo do moralnega hazarda in korupcije. Oboje, bankrot bank, kot tudi njihovo reševanje, pomeni strošek. Izbor kandidatov za reševanje in postavitev pogojev odpre pomembno vprašanje moralnega hazarda in lobiranja ter korupcije. A pri nas je to, tako se zdi, cena, ki jo plačujemo ob praviloma vsakršni akciji, kjer je prisotna država. Pa vendar, brez bank ni gospodarske aktivnosti!

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Finance, Slovenija and tagged , . Bookmark the permalink.

2 Responses to Reševanje bank kot investicija, ne kot darilo!

  1. LEBAN pravi:

    Kaj pomaga sanacija če sproti VSE POKRADEJO ?

  2. Pingback: Pri postavitvi »slabe banke« vse bolj smrdi po korupciji! | Steinbacher media

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s