Luigi Zingales: »Kapitalizem brez nevarnosti za bankrot je kot vera brez greha.«

Luigi Zingales je Robert C. McCormack profesor podjetništva in financ na Booth School of Business, University of Chicago. Je soavtor knjige Saving Capitalism from the Capitalists. E-razpravo z Luigijem Zingalesom sta pripravila in uredila Matej in Matjaž Steinbacher.

MS: Prof. Zingales, slovenska policija je pred dnevi pričela s preiskavo domnevno goljufivih praks članov uprave večje banke, ki je v pretežni državni lasti. Ali nas naj takšni dogodki sploh še presenečajo, ko pa se zdi, da ne mine dan, da takšne zgodbe ne bi bile v medijih?

LZ: Včasih sta bili korupcija in gospodarski kriminal predvsem značilni za državne banke. Na žalost pa nedavni dogodki iz Zahodne Evrope in ZDA kažejo na to, da je ta rakavost mnogo bolj razširjena. S citiranjem lorda Actona trdim, da »moč kvari, absolutna moč pa kvari absolutno«. Težava je tako prevelika moč, ki jo imajo te inštitucije.

MS: Britanski časnik The Independent vas je poimenoval za “borca proti pajdaškemu kapitalizmu”. Tudi vaš članek “Crony capitalism and the crisis of the West”, ki ste ga objavili v Wall Street Journal, je bil deležen precejšnje publicitete. Ali so obtožbe, v kolikor se izkažejo za resnične, utelešenje tistega, kar vi pojmujete kot pajdaški kapitalizem?

LZ: Osebno ne poznam, kakšne so razmere v Sloveniji. Kot sem že dejal, korupcija v državnih podjetjih ni nič novega. Pajdaški kapitalizem predstavlja degeneracijo zasebnih podjetij, ki svojo politično moč uporabljajo za zmanjšanje konkurence in za sesanje državnega denarja.

MS: Naslonimo se nekoliko na vašo knjigo “Saving Capitalism from the Capitalists”. Nedavni dogodki v ZDA in Evropi niso ravno izboljšali podobe finančnih trgov v javnosti, saj so bile finance predmet precejšnje kritike. Ali lahko takšne zgodbe o poslovnih goljufijah pokvarijo podobo “kapitalizma”?

LZ: Rekel bi, da so vse te zgodbe o poslovnih goljufijah in zlorabah že uničile podobo kapitalizma v javnosti. Globoka kriza, ki je prizadela Evropo, vse to le še poslabšuje.

MS: Sami ste precej kritični nad zaposlovanjem nekompetentnih oseb na odgovorne položaje. To, da se vodilnim v podjetjih dovoli izvajati goljufije v škodo podjetij samih, se ne zdi, da bi bila ravno praksa, ki bi jo bilo moč zaslediti v kakšnem od učbenikov korporativnega upravljanja.

LZ: Poslovne goljufije niso škodljive zgolj za današnjo, trenutno uspešnost podjetij, ampak tudi za prihodnjo. Za izvajanje goljufivih praks v podjetjih potrebujejo vodilni posameznike v podjetju, ki so jim podrejeni in jim pri tem pomagajo. Zatorej, izberejo tiste podrejene, ki so jim lojalni. Najbolj lojalni posamezniki pa niso tudi najboljši. Na tak način goljufive prakse uničujejo tudi meritokratski sistem.

MS: In v kolikor se izvajanje takšnih zlorab dovoljuje in se izkažejo usodne za podjetje ali banko, bi naj le-ta propadla. V prispevku z naslovom Stop Subsidizing the Street ste zelo kritični do državnih pomoči, ki so bila še posebej značilna za finančni sektor. Ali gre pri državnih pomočeh podjetjem le za moralni hazard?

LZ: Kapitalizem brez nevarnosti za bankrot je kot vera brez greha. Državne pomoči na eni strani uničujejo spodbude, da bi se v podjetjih investiralo na ustrezen način, poleg tega pa spodjedajo moralna upravičenja za bajne nagrade, ki jih prejemajo zaposleni v podjetjih. Skratka, državne pomoči spodkopavajo delovanje tržnega gospodarstva.

MS: Četudi bi naj bila primarna odgovornost tistih, ki podjetjem priskrbijo sredstva, da se v podjetjih deluje na učinkovit način, pa bi naj učinkovita pravna zaščita delovala na drugi strani, in sicer v znižanju pričakovanega donosa izvajanja goljufij v podjetjih. Sami ste bolj poučeni o italijanski zgodbi.

LZ: V kolikor želimo zmanjšati obseg poslovnih goljufij, je prvi korak ta, da zagotovimo, da je vsakdo, ki stori goljufijo, tudi kaznovan. Na žalost se v Italiji kriminal splača. Nihče namreč ne gre v zapor.

MS: Ko že govorimo o Italiji. A se vam ne zdi ironično, da izvor modernega bančništva datira v obdobje srednjeveške Italije, medtem ko se danes zdijo ravno finance kot tista stvar, ki je Italijani nikakor ne morejo obvladati? Človek bi pomislil, da se je v tem času marsikaj spremenilo.

LZ: V Italiji ne gre za pomanjkanje znanja o tem, kako prakticirati bančništvo, ampak za pomanjkanje politične volje o tem, kako na pameten način potrošiti denar davkoplačevalcev.