Nedelovanje Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) pa ni nekaj, kar bi si želeli. V kolikor trditve iz poročila notranjega nadzora, ki so ga objavili na Ministrstvu za notranje zadeve držijo in ne delujejo zgolj v luči političnega marketinga, smo lahko vsi tukaj zaskrbljeni. Luigi Zingales z University of Chicago, je za ta portal izjavil, da se v Italiji ljudje ukvarjajo s kriminalom iz preprostega razloga: ker se splača.
Sporočilnost Zingalesa je jasna, če ukvarjanje s kriminalom nima svoje cene, pa tukaj ne mislim na delovanje kriminalnih tolp, kjer se lahko cena pokaže tudi v obliki umora, ampak recimo ukvarjanje z gospodarskim kriminalom, kjer tega ni, potem je za pričakovati, da se bodo posamezniki precej bolj zatekali k njemu. Recimo, če v podjetju korporativno upravljanje ne deluje, potem ne sme presenečati, če bodo vodilni sprejemali negospodarne ukrepe na škodo podjetja. Analogno nas tudi ne bi smelo presenečati, da bo kriminala takšne in drugačne vrste več v okolju, kjer se teh barabinov ne bo preganjalo in tudi kaznovalo.
Torej verjetnosti, da se posameznika, ki se vede v nasprotju z zakonom, dobi in tudi kaznuje in same velikosti kazni, ki je je tak posameznik deležen. Čisto ekonomsko bi lahko rekli, da mora biti pričakovana cena ukvarjanja s kriminalom strogo pozitivna številka. Za milijonske poneverbe izdajati opomine seveda ne zapade pod to zaželeno formo in bi bilo bolj v posmeh institutu pravne države, ki bi si sicer prizadevala omejiti kriminalno aktivnost.
Nedelovanje organov pregona, kot izhaja iz poročila, je to, čemur rečemo razlika med nominalnimi in efektivnimi institucijami. Postavitev instituta je stvar birokratskega postopka, delovanje pač precej več. Ob formiranju NPU-ja se je vanj polagalo velike upe. Da bo to slovenska inačica ameriškega FBI-ja, se je govorilo. Rekel bi, da preveč v zanosu, saj delo opravljajo ljudje in zgolj njihovo premetavanje iz enega v drug urad, ob tem pa računati na pozitivne učinke tega delovanja, se zdi kar malce naivno.
V kolikor se obtožbe o slabem delovanju urada izkažejo za točne, bodo zgolj pritrdile dikciji, da bi zgolj zamenjava institucije, torej zidovja, spremenila način delovanja ljudi, ki do sedaj svoje naloge niso opravili, pomenilo naivna pričakovanja. Kazenska zakonodaja je obstajala že pred oblikovanjem tega famoznega NPU-ja, pa so torej bili že pred njim postavljeni vsi pogoji za ustrezno delovanje.
Kaj pa poreči glede očitkov v ministrov poseg delovanja NPU-ja? Nadzor nad zaposlenimi ni prijetna stvar v nobeni organizaciji. Velja pa, da bo le-ta nujno potreben ob izgubi zaupanja v dobro delo zaposlenih. Takrat bo pač uporaba bolj rigoroznih nadzornih instrumentov zgolj logična posledica tega nedelovanja. Pri delu institucij organov pregona so razlogi seveda tudi drugi in to je igranje z ognjem. A morebiti niti ne nujno manjše kot v primeru prepričanja, da pa te institucije delujejo dobro.
V primeru nadzora je najboljši recept poročilo o delu, iz katerega jasno izhaja, da delo zaposlenih presega pričakovanja. Prekašati postavljena pričakovanja in v vsakem trenutku iskati možnost za napredovanje, ne pa se zanašati na politični kapital loči dobre od slabih. Takrat bo tudi sam nadzor precej trivialen, pa tudi vprašanje, ali aktivnosti služijo političnemu marketingu ali ne precej nepomembno. Glede na sklepe poročila, ki NPU-ju očita napake v delovanju, nizko storilnost in porazno učinkovitost, kar od delovanja tako pomembnega urada ne bi pričakovali, je razlog za preiskavo, kakršenkoli že bodi, očitno bil več kot upravičen. Neodvisnost delovanja, kot se rado izpostavi pri delovanju takšnih institucij, ni imperativ sam po sebi. To je dobro delo. Neodvisnost pa le instrument, ki bi naj vodil do dobrega dela. Te razlike ne gre spregledati. Sklicevati se na neodvisnost in zavračati vsakršno obliko nadzora zgolj podpihovalo delovanje moralnega hazarda.
Počakajmo na odgovor z druge strani. Želel bi si, da le-ta ne bi bil osredotočen na iskanje izgovorov, ker bi to pomenilo zgolj žebelj v lastno krsto. Kar pa za okolje, kjer sta korupcija in okoriščanje na račun državnega premoženja in proračuna razširjena kot gobe po dežju, ne bi bilo spodbudno. No, morebiti bi bilo spodbudno dobiti že to informacijo. Bi vsaj vedeli, kje začeti.
Steinbacher media 