Pisana druščina utapljajoče se EU

Kot celota je Evropska unija, združba nekaj manj kot 504 milijona ljudi, največja ekonomska sila na svetu. V letu 2011 bi naj po podatkih Mednarodnega denarnega sklada proizvedli za več kot 12.630 milijard evrov različnih proizvodov in storitev. V času, ko se zdi, da se v Evropski uniji vse karte prevračajo na napačno stran, si lahko pogledamo, kakšna druščina držav to sploh je.

Nemčija, država s približno 82 milijoni prebivalcev, predstavlja kar petino ekonomske moči EUja. Za Kitajsko in ZDA je Nemčija tretja po vrsti svetovnih izvoznikov, v kolikor seveda ne upoštevamo izvoza EU v tretje države. Moč Nemčije izhaja iz zgodovinsko gledano močnega industrijskega sektorja, ki že desetletja velja za pojem tehnične dovršenosti in inovativnosti. Podjetja, kot so Mercedes, Daimler, Siemens, Bayer, Volkswagen, Porsche, BMW, Bosch, ThyssenKrupp, Henkel, Adidas ter banke Deutsche Bank in Commerzbank in druge pa to veličastnost zgolj potrjujejo.

Država, kjer sta se rodila sodobni socializem in socialna država, pa navkljub tej svoji »črni« zgodovinski lisi še vedno stavi na svoj opevani Rechtstaat – pravno državo, o kateri se pri nas toliko govori. Ekonomske številke so dobre; standard visok, brezposelnost nizka, le javni dolg države je visok! Pa vendar, od leta 2005 do 2011 je Nemčija zrasla za 10,5%. Vse to daje tudi vsem ostalim vedeti, da Nemčija ostaja srce in možgani evropskega gospodarskega, ekonomskega in političnega okolja, Angela Merkel pa z naskokom »prva dama«.

Ob bok bi Nemčiji lahko postavili naslednje tri po velikosti, Francijo, Veliko Britanijo in Italijo. A podrobnejši pogled po številkah pokaže, da je takšna trditev pretirana. Že res, da je s 332% povprečja EU27 Inner London daleč »najbogatejši« predel EUja, a zdi se, da je to tudi vse, kar pionirji industrializacije premorejo. Že v preteklosti je britanski funt na veliko sopihal nasproti nemški marki; spomnimo se leta 1992. A se ob pogledu na stolpec, kjer so navedeni deleži javnih dolgov držav v BDP, morda kdo še spomni konvergenčnih (maastrichtskih) kriterijev za uvedbo evra in maksimalnih 60% javnega dolga?!?

Med večjimi državami se zdi zanimiva Poljska. Država z nekaj več kot 38 milijonov prebivalcev in približno 2,9 odstotnim deležem v gospodarstvu EU navkljub padcu v gospodarski rasti v letu 2009 uradno nikoli ni bila v recesiji. Četudi ne smemo zanemariti, da Poljska na leto prejme evropske pomoči v vrednosti približno 3,3 odstotka njenega BDPja, brez česar bi se tudi njena rast v 2009 znašla v minusu, pa je to država, ki je od leta 2005 do 2011 dosegla drugo najvišjo rast, 36%! Takoj za Slovaško, ki je zrasla še za 2,3 odstotne točke več. Navkljub rasti, sta to državi, katerih stopnje brezposelnosti so še vedno visoke, kar še posebej velja za Slovaško. A brezposelnost se zdi kot vseevropski problem. Španija in Grčija pri tem še posebej izstopata, nedaleč za njima pa se nahajajo še Latvija, Portugalska, Irska, Litva in Slovaška.

Zanimivo je to, da je od leta 2005 do 2011 Slovenija (13,5%) zrasla za manj kot Švedska (15,9%) in za pičli dve desetinki odstotka več od Avstrijcev, četudi sta Švedska in Avstrija eni najbogatejših držav na svetu! Treba je reči, da je tak rezultat izključna posledica gospodarske krize, ki se pri nas še kar vleče. Razkorak se torej veča.

Skratka, ekonomska slika držav EUja pokaže (vsaj) na štiri tabore držav. V enem najdemo velike in bogate države, ki svojo moč gradijo na znanju in inovativnosti. V drugem so majhne in inovativne države, kot so Avstrija, Finska, Švedska in Nizozemska. V tretjem najdemo majhne birokratske države, Belgija in Luksemburg, ki se predvsem napajajo iz neproduktivnih aktivnosti. Vse to so države, kjer povprečni mesečni stroški dela krepko presegajo 3000 evrov! V četrtem pa so novonastale države, majhne po ekonomski moči in skromne po inovativnosti. Tukaj najdemo tudi Slovenijo, ki se zdi preslaba za to, da bi vskočila v avstrijski bazen bogatih držav, na drugi strani pa bistveno predraga, da bi lahko konkurirala Slovakom, Čehom, Poljakom, kaj šele Bolgarom in Romunom, kjer povprečni mesečni stroški dela komaj presegajo 450 evrov.

Heterogenost med bogatimi in revnimi je očitna. Problematična je predvsem zaradi tega, ker ni razpršena po vsej EU, ampak je skoncentrirana po posameznih regijah in državah. Najrevnejše regije Bolgarije in Romunije dosegajo manj kot 30% povprečja EU27! Tudi zadolženost držav je sila različna. Različna pa je tudi razvitost podjetij. Ostalo so posledice.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, EU, Razno, Slovenija and tagged , , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s