Napeto ozračje v evru se bliža vrelišču

Po tem, ko je šef Evropske centralne banke (ECB), Italijan Mario Draghi, že pred meseci finančne trge presenetil z besedno zvezo, »za vsako ceno«, so iz dneva v dan oči finančne Evrope in sveta uprte vanj. Približuje se namreč čas, ko se bo moralo pokazati, kaj se skriva v ozadju skrivnostnega Draghijevega stavka.

Pod predpostavko, da bo 12. septembra nemško ustavno sodišče prižgalo rdečo luč nadaljnjemu širjenju EFSF sklada za pomoč obubožanim državam, se zdita realni možnosti ECBja zgolj dve: znižanje obrestnih mer (OM), ki so pri 0,75% že itak na zelo nizkih ravneh, ali pa odkup državnih obveznic obubožanih držav. No, opcija so tudi razna jamstva pri izdajah, ampak to je podobno kot odkup obveznic. Ali pa mehčanje kakovosti zastavljenih papirjev bank pri pridobitvi posojila ECB.

Znižanje obrestnih mer se ne zdi kot prispevek za »pomoč« obubožanim državam, saj interesa za papirje, ki bi sledili scenariju grškega odpisa, ne želi nihče, četudi so ključne obrestne mere ECB še nekoliko nižje; mnogo nižje itak ne morejo več biti. Torej, če ni interesa ob 0,75%, kolikor trenutno znaša ključna obrestna mera ECB, tudi ni pričakovati toliko večje erupcije interesa pri 0,5% ali 0,25%! Ob predpostavki linearnega znižanja obrestnih mer, bi to pomenilo, da bi se zahtevana donosnost iz, recimo, 7% znižala na 6,75% ali kvečjemu 6,5%. To pa ne bi bilo kakšno posebno znižanje, od katerega bi si lahko obetali drastične padce na trgu državnih obveznic. V kolikor so pribitki na tveganost visoki, je treba pozornost posvečati njim!

V luči visokih pribitkov pa se dodatno znižanje OM zdi še toliko manj verjetno, saj bi to pomenilo negativne obrestne mere za depozite bank pri ECB, v kolikor ECB želi ohranjati 0,75% razliko do ključne OM, po kateri ona financira poslovne banke. Banke bi torej morale plačati ECB, v kolikor bi pri njej želele shraniti svoj denar. No, v kolikor se to pravilo »0,75%« ne spremeni.

Tako se zdi, da ECBju ostane na voljo druga alternativa, tj. odkupovanje obveznic obubožanih držav; tudi slovenskih! Po padcu v donosnostih španskih dvoletnih obveznic iz 7,15%, kolikor je bilo 25. julija, na včerajšnjih 3,04% se lahko vprašamo, ali so brokerji na finančnih trgih že anticipirali prihodnjo akcijo ECBja, ali pa se bodo njihove špekulacije pokazale kot napačne.

Ko je govora o odkupovanju državnega dolga s strani ECBja, je padec cene dolga pričakovan. Pri takšnih nakupih gre namreč za stvar dogovora med obubožanimi državami in ECBjem kot velikim kupcem takšnega dolga, ali celo edinim kupcem. V fazi pridobivanja (cenejšega) denarja bi to vsekakor bila poteza, ki bi jo obubožane države, tudi Slovenija, podprle. No, pogoj za kaj takšnega, kot vseskozi poudarja Draghi, so pogoji vzajemnosti, po domače povedano, strukturne reforme! Izvajanje teh pa, kot smo lahko videli v Grčiji in Španiji, tudi v Italiji, ni tako enostavno, kot se zdi na prvi pogled.

A bodimo previdni! Morda smo na inflacijske zgodbe iz časov Jugoslavije že pozabili. Pa vendar. Kako za posojilodajalca, tj. banko, deluje nakupovanje slabih papirjev, smo lepo videli v Grčiji, kako pa na posojilodajalca deluje mehčanje kakovosti zastavljenih papirjev za pridobitev posojila, pa lahko spremljamo v zgodbah, povezanih s slovenskimi bankami. Ob slabem kritju kreditov kaj drugega kot odpisov ni za pričakovati, in to velja za oba primera! V primeru ECBja in evro-območja bi to pomenilo tiskanje denarja in povečane pritiske na inflacijo. Rast denarne mase brez adekvatne rasti proizvodnje, kar bi takšne akcije ECBja zagotovo pomenile, so se že na srednji rok še vedno pokazale v višji inflaciji!

Tukaj pa nastopi ostra nemška opozicija, oziroma, bolje rečeno, nemško nasprotovanje! Nemci poudarjajo, da kaj takšnega presega mandat ECBja. Kot je za Bloomberg dejal šef nemške Commerzbank, druge največje banke v Nemčiji, Martin Blessing, »neomejena in tako obsežna intervencija centralne banke, kot bi jo predstavljalo odkupovanje dolga posameznih držav, presega mandat ECBja.« Glede na skromne zmožnosti poplačila dolgov, bi to bil prikriti bailout bankrotiranih proračunov posameznih držav. Skladno s pogodbo o ustanovitvi je primarni mandat ECBja skrbeti za cenovno stabilnost in nizko inflacijo v evro-območju, kar reševanje strukturnih težav posameznih držav vsekakor ni. Cilj je ohranjanje inflacije v območju dveh odstotkovTudi Erik Nielsen iz UniCredit banke poudarja, da ECB z odkupi državnih obveznic ne more rešiti bankrotiranih in strukturno neurejenih držav, ki so se znašle na robu prepada. Četudi sta oba bančnika, ki jima visoke obrestne mere prinašajo boljše poslovne rezultate, pa je njuna trditev vsekakor pravilna in na mestu.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, EU, Finance, Slovenija and tagged , , , , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s