Sramota za akademsko srenjo

“Ta tekst in te slike se pa zdijo od nekod poznane.” Tako nekako smo pred leti odreagirali med brskanjem po učbeniku enega slovenskega ekonomista. Sam tekst je bil na določenih delih sila podoben tekstu drugega, tujega učbenika in na določenih mestih je bilo med njima več podobnosti kot razlik. Želja po biti ovaduh je v nas samih bila očitno premajhna, pa sama akcija več kot zabavnega dela ni obrodila. No, morda še kakšno žuganje s prstom, v smislu ti, ti, ti.

Sam izdelek? Dober, kaj dober, odličen, na svojem področju brez primere najboljši pri nas, kar sem jih videl. Z njim si preprosto videl dlje in to precej dlje od siceršnje slovenske skromnosti. Za ekonomsko področje, ki ga poznam precej dobro, pač velja, da vsako resno poglabljanje v posamezno tematiko zahteva tujo literaturo, začenši s tujimi učbeniki. Plagiat ali avtorsko delo, avtor je s svojim prvovrstnim učbenikom študentom približal svet ekonomije, kot se je uči na Zahodu. Čeprav ostaja grenki priokus.

Drug resen sum akademskega plagiatorstva pri nas je povezan s strokovnim člankom. Podobnost s tujim originalom je bila tolikšna, da je že zaradi neke minimalne higiene tekst obstal “tam nekje”. Citat je seveda ostal nespornemu originalu.

Domnevno plagiatorstvo naših birokratov že lep čas zaseda vidno mesto medijskega prostora. Ja, politične žlehtnobe prinesejo na plano marsikaj. Ali imajo kaj več od dokončane osnovne šole, so goljufali pri tem in onem izpitu ali je končna naloga plod njihovega dela ali ne? Če predstavlja papir v žepu tisto informacijo, ki razlikuje usposobljenega od manj usposobljenega posameznika, potem bi moral biti trg oziroma zaposlovalci tista instanca, ki bi pomenil končno sito.

V enem izmed komentarjev na portalu je bil takšen pogrom nad (ne)pravilnim citiranjem najavljen kot prvi del dvodejanke, kjer bo prvemu delu sledilo preverjanje kakovosti teh sicer uspešno ubranjenih znanstveno-raziskovalnih del. Pa smo tukaj. Da to služi potrebam političnega obračunavanja z nasprotniki, je za pričakovati, ker je tukaj cena in motiviranost takšnega ravnanja najvišja.

Magistrsko delo Alenke Bratušek je zunaj. Ker je objavljeno na javnem strežniku, povezavo nanj  mirne vesti posredujem tudi sam. Politične žlehtnobe gor ali dol, delo samo odpira kar nekaj vprašanj. Ali je delo produkt delovanja zgolj linije najmanjšega napora ali pa izkazuje ves intelektualni potencial, je zame drugotnega pomena. V nobenem primeru pa človek ne more ostati ravnodušen do same izobraževalne institucije, ki je tak izdelek odobrila in na njegovi podlagi izdala izobraževalno listino. To pa skrbi.

Najslabši možni scenarij bi bil, če bi izdelek pomenil neke vrste vzorčni primer magistrskega dela na fakulteti. Takrat bi izredno nizka zahtevana kakovost bila sistemske narave, kar bi pomenilo, da si od naključno izbranega magistrskega dela iz te fakultete ne bi mogli obetati boljšega izdelka. To bi pomenil velik črni madež, ki bi od odgovornih zahteval takojšnje ukrepanje. Razen, seveda, če bi le-ti bili zadovoljni s takšnim nivojem. V nobenem primeru takšna ustanova ne bi rangirala visoko na lestvicah odličnosti.

Druga možnost je obstoj suma korupcije. Dobro se je spomniti definicije korupcije kot uporabe lastnega položaja za namen osebnega okoriščanja. V kolikor so vsi vpleteni s strani fakultete pri konkretnem primeru namenoma “zamežali na oko” in naredili izjemo, bi to zapadlo pod gornjo definicijo. Za samo fakulteto bi delovanje korupcije bilo boljše, saj vprašanje kakovosti nalog ne bi nujno bila sistemske narave, ampak zlorabe položaja v posameznih primerih. Seveda niti univerza ni imuna zoper kaj takšnega, pa bi zadostovalo že ustrezno ukrepanje zoper vse vpletene. Zloraba položaja mora imeti svojo ceno, da deluje destimulativno.

Popolne nezainteresiranosti akademskega kadra tudi ne gre izključiti. Pri tem niti nujno ne gre za nepoznavanje, kar je četrta točka, ker odobriti znanstveno delo, kar bi magistrska naloga naj bila, brez enega relevantnega vira, ni stvar poznavanja. Vsak profesor, četudi brez poglobljenega vedenja o delovanju javnih zavodov, ne bi smel spregledati manjka vsaj petdesetih virov iz najvišje-rangiranih znanstvenih revij. Tega manjka ne gre zlahka spregledati.

In končno, kolikšno je sploh poznavanje profesorjev glede posameznih raziskovalnih področij. Je morebiti tudi njihov “papir” plod delovanja katerega izmed zgoraj naštetih dejavnikov? Vprašanje, koliko so sami profesorji usposobljeni za opravljanje svojega poklica, je zelo na mestu.

Advertisements
This entry was posted in Slovenija, Trg dela, Znanost in izobraževanje and tagged , . Bookmark the permalink.

5 Responses to Sramota za akademsko srenjo

  1. lojze pravi:

    Več ali manj se strinjam z napisanim. Kljub temu se mi zdi, da je največji problem magistrske naloge Bratovškove izjemno nizek strokovni in intelektualni nivo. Če fakulteta dopušča takšen nivo, kaj lahko pričakujemo od tako izobraženih strokovnjakov. Tam kjer kandidatka prepisuje je slovnica in sintaksa solidna, tam, kjer sama analizira, opisuje in sklepa je na nivoju osnovnošolskega (niti ne!) znanja.Od tu naprej je razumevanje v coni somraka izobraževanja in podeljevanja strokovnih nazivov. In seveda sistemske izobraževalne korupcije. Sistemska korupcija slovenskega visokošolskega in akademskega izobraževanje je toliko večja, ker na nekaterih fakultetah kljub temu poteka dober, celo odličen izobraževalni proces. Temu primerni so na teh fakultetah rezultati (nekatere tehnične fakultete, pravna, medicina, ljubljanska ekonomska itd) . Ker je izobraževalni proces individualiziran, je tam, kjer so profesorji strokovnjaki tudi diplomant strokovnjak.

  2. mirodel pravi:

    Spoštovani Matej, tudi po mojem mnenju je bistvo kakovostnega nivoja diplom in diplomantov ravno v tem, da večina pač stremi samo k formalni izpolnitvi predpisane vsebine in procesnih postopkov. Ko sem sam pisal svojo diplomo na višji šoli, mi jo je mentor dvakrat vrnil z opombo, da sem z diplomsko nalogo pri njem sicer že uspel, a je zaradi aktualne teme in svoje uporabnosti za podjetje vredno nalogo še razširiti. In res so se kasneje v podjetju zaradi poslovanja po obravnavani metodi in postopkih poznali njeni učinki tako na področju povečanja prihodkov, zmanjšanju stroškov, kakovosti in izpolnjevanju dobavnih rokov do kupcev. Naloga je bila sicer tudi ocenjena z desetico.

  3. klemen pravi:

    Sam nimam niti diplome, znam pa razmerja med števili malo bolj spretno (vsaj pravilno) pretvarjati v %. Ugodno lektoriram matematične “podvige” v diplomskih, magistrskih in doktorskih nalogah FDV-jevcev, da bodo potem res TOP.

  4. Chrom pravi:

    Lep zapis.

    Dajte recimo analizirati še diplomsko delo zdajšnjega predsednika vlade v odhodu, da lahko malo primerjamo intelektualne kapacitete….

  5. Vegan pravi:

    Sem pogledal nalogo in mislim, da je za naziv Magister pa le treba narediti nalogo na višjem nivoju. Vsebina bi morala biti res plod lastnega raziskovalnega dela. Tako je vsaj bilo včasih.
    Plagiatorstvo je pa sploh zavržno dejanje, nepošteno do tistih, ki nalogo naredijo pošteno in do bodočega delodajalca.
    Na podlagi magisterskega naslova se potem pridobi določena materialna korist (višja plača).
    Ustvarjajoča se koalicija bo na tem primeru pokazala standard, zato je zelo pomembno, kako se bo stvar razpletla.
    Kaj je že rekel Virant, da je načelen? Da ga vidimo.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s