Politične aktivnosti »kulturnikov«

Tu dileme ni, kultura je pomembna za razvoj ljudi. Pomembna je iz intelektualnega vidika, izgradnje posameznikove osebnosti, krepitve njegove splošne razgledanosti, izrazoslovja, za sprostitev, spodbujanje domišljije in še bi lahko naštevali. In ne samo to, raven kulture je tudi pokazatelj razvitosti v nekem okolju. Tudi intelektualno razvitost ljudi lahko razberemo iz razvitosti kulture! Skratka, kultura je zelo pomembna!

Če želimo vzpostaviti korekten odnos do tega, kar se pri nas v imenu kulture dogaja, je treba razumeti, o čem se pri kulturi sploh pogovarjamo. Zatorej, pojdimo h koreninam. Sam izvor besede kultura je v tesni povezavi s … poljedelstvom. Kultivirati je njen izvor, ali obdelovati zemljo. Presenečeni? Niti ne. Saj oboje kaže na plemenitost samega delovanja. Cicero kulturo pojmuje v duhu obdelovanja oziroma negovanja in razvijanja duha kot enega najvišjih idealov človekovega razvoja: cultura animi. Kultivacija duha in razuma! V angleškem izrazoslovju se kultura razširi na mentalni razvoj in izobraževanje, razvoj jezika in literature, ideje navade in na splošno na razvoj umetnosti. In to je tisto, kar dela kulturo tako pomembno.

Sama definicija kulture nakazuje, da kultura nista zgolj film in knjiga. Kultura je tudi glasba, arhitektura, slikarstvo, kulinarika, navade in običaji, tehnologija in še in še.

Ko smo si naredili podstat o tem, kaj kultura sploh je in čemu naj bi služila, se lahko posvetimo »kulturnemu« dogajanju pri nas. Nič kaj kulturno in v duhu človekovega intelektualnega delovanja ni bilo v zadnjem času.

Kultura je nekaj več. Ne samo film na platnu, gledališka igra, neka zgradba, slika ali nek roman. Kultura zahteva nekaj več. In tukaj sledi kup vprašanj. Koliko nacionalne identitete in kulture se skriva v romanu Čefurji raus, avtorja Gorana Vojnoviča, na eni strani in kakšna je kulturna vrednost samega romana v primerjavi s Shakespearovim Hamletom, ali kakšno drugo Shakespearovo stvaritvijo? Koliko ena in druga stvaritev izpolnjuje Cicerovi definiciji obdelovanja oziroma negovanja in razvijanja duha. Koliko ima Groharjev Sejalec veze s Slovenijo in slovensko identiteto in koliko bolj ta sejalec prispeva k zadovoljevanju posameznikovih potreb po umetniških slikah kot pa kakšna od umetnin Clauda Moneta, Vincenta van Gogha ali pa Stubbsov Konj? Kakšna je kulturna vrednost filma Kajmak in marmelada režiserja Branka Djuriča in kakšna je njegova filmska vrednost v primerjavi s konkurenco? Konec koncev, ali bi sploh kaj pogrešali, če slovenskega filma ne bi bilo? Seznam slovenskega filma si lahko ogledate tukaj.

Od novejše slovenske kulture bi izpostavil recimo Slavka Avsenika in Lojzeta Slaka. Omenjena avtorja sta nekaj tipično slovenskega širila po trgih Avstrije, Nemčije in Švice. Pa vendar s strani domače kulturne srenje bi bila pogosto označena kot avtorja »goveje« muzike in zaničevana. Pa dobro. S prodajo več kot 8 milijonov plošč je Slavko že zdavnaj postal nepogrešljivi del narodove identitete, image Slovenije pa prenesel daleč preko meja. Njegova referenca so prodane plošče na tujih trgih! A zanimivost. Kot pove, si je prvi denar zaslužil v službi v pletilstvu Tonosa!

Izpostaviti velja še našo bogato arhitekturo, gradove, cerkve in mestne trge. To je tisto, kar nas uvršča v skupino germanskih narodov. In to je tisto, kar govori o naši zgodovini in s čimer potrjujemo, da smo del razvitega kulturnega območja. Skrb za cerkve in gradove je del ohranjanja slovenske kulture, ki ima preko spodbujanja turizma celo sposobnost generiranja denarja. Potrošena sredstva se tako vsaj deloma povrnejo! Iz kulinarike so poznani štruklji, pa idrijski žlikrofi in še in še.

Vprašanje je, kaj je smisel kulture? Ali gre za to, da ljudje berejo dobre knjige, poslušajo dobro glasbo in gledajo dobre filme, ali pa, da berejo knjige slovenskih avtorjev, poslušajo glasbo slovenskih izvajalcev in gledajo filme slovenskih režiserjev. Seveda je vprašanje zgolj retorično, saj ima pojem kulture svojo podstat – krepitev in nega intelektualnega duha posameznika.

Torej. Bralcu ponuditi prevod Shakespeara pomeni mnogo večji doprinos k njegovi osebnostni rasti, kot pa, če bere recimo roman Čefurji raus. Pa nikakor ne želim polemizirati z Vojnovičevim romanom, ampak ga jemljem le kot primer.

Pa seveda ne gre zgolj za to, da bi prevajali nekaj iz tujega jezika in namerno zanemarjali nekaj, kar je domačega. Gre za to, da se krepi kultura, medtem ko so avtorska dela ali pa prevodi kakšnega tujega dela le sredstva za krepitev kulture in kulturnega udejstvovanja ljudi. Nikakor se ne smemo sprijazniti s tem, da je kultura ekskluzivno omejena na nekaj, kar prihaja iz AGRFT. Kaj šele, da je to nekaj, kar krepi narodno identiteto in samozavest, zaradi česar bi bila za Slovence nujno potrebna do te mere, da bi si zaslužila proračunsko financiranje. Že res, da velja tista de gustibus non est disputandum, da se o okusih ne razpravlja, pa vendar. Favoriziranje domačega samo zato, ker je domače, pomeni oropati državljane za kulturne stvaritve svetovnih mojstrov; ropati jih za kulturo! Tudi sicer je prevod tujega dela tisto, kar obogati domačo ponudbo in, kar je še pomembneje, bralcu približa dognanja iz okolja, katerega jezika ne razumejo. Na ta način se kultura nekega naroda obogati.

A poglejmo širše. Znani slovenski ekonomist je recimo napisal zbirko aforizmov. Reči, da izvirnost in duhovitost njegovih misli ne dosega ravni kulture bi bilo seveda zelo žaljivo do same izvirnosti napisanega in intelektualnega napora, ki ga branje tega spodbudi. Konec koncev so tudi rime in verzi Franceta Prešerna delo pravnika, vrstice Otona Župančiča pa delo zgodovinarja in geografa. Morda še bolj zanimivo je ozadje zgodbe avtorice Harryja Potterja, Joanne Rowling, ki jo je prodala že v več kot 400 milijonih izvodov.

Kakorkoli, delovanje AGRFT-jevskega dela kulturnikov je že zdavnaj prešlo v politično delovanje. S tem seveda ni povsem nič narobe. Marsikdo si prizadeva za marsikaj in mnogi bi želeli živeti na račun države. Frederic Bastiat je bistvo države lepo opisal z besedami, da je država velika izmišljotina, kjer si vsakdo prizadeva, da bi živel na račun vseh ostalih. No, to pa je narobe! Kulturniki tukaj niso nikakršna izjema. Na nek način so postali žrtve celotnega ustroja družbe in svoje slabše kakovosti, tako da je njihov status v veliki meri odvisen od državnega proračuna. Pa vendar, v skrbi po kulturi se seveda skriva povsem egoističen interes »šolanih« kulturnikov, da si ohranijo status. Seveda niso oni edini, ki soustvarjajo kulturo na Slovenskem! Morda pozabljamo, da je kultura mnogo več, kot obsegajo področja, ki jih »pokriva« AGRFT. A, če kaj, potem so pred dobrim letom dni, ko so psovali v ministra Žigo Turka, pokazali, da jim kultura v prenesenem pomenu besede ni domača. No, tisti bolj kritični bi z nekaj cinizma pripomnili, da tisto vedenje zgolj ustreza kakovosti njihovih siceršnjih stvaritev.

Kaj torej reči? Namesto da bi se obrnili proti trgu in si preko izboljšanja kakovosti in spremenjenim marketinškim pristopom poskusili pridobiti kak evro, so se kulturniki zatekli k politikantstvu in ožemanju državnega proračuna. Nič kaj presenetljivo! Ob tem ne morem ubežati misli, da si eni financiranje kulture razlagajo kot financiranje točno določenih posameznikov. Pa pustimo ob strani sila pomembno vprašanje, ali in v koliko je, ob sami redkosti resursov, sploh smisel državnega financiranja kulture. Kakorkoli, z državnim denarjem financiramo razne »kulturnike«, ki jih nihče ne pozna, nihče ne bere, nihče ne gleda, niti posluša. Ni kaj, zelo čuden sistem financiranja interesnih skupin in njihovih posameznikov imamo pri nas!

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Slovenija and tagged , , , . Bookmark the permalink.

One Response to Politične aktivnosti »kulturnikov«

  1. mirodel pravi:

    Res zanimiv in poučen prispevek, če ne zaradi drugega, pa vsaj za osebno obnovo razumevanja pojma kultura. Me prav zanima, kako dandanes razlagajo učitelji svojim osnovnošelcem pojem kulture.
    P.S. – šele sedaj sem iz vašega navajanja izvora besede “kultura” doumel, kaj je imel v petdesetih letih prejšnjega stoletja v mislih moj pokojni oče, ko dejal, da gredo s kosami in žagami čistiti “kulturo” – zarasline ob cesti namreč.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s