To naše kilavo zdravstvo

V finančnem smislu slovensko zdravstvo ne deluje. Na primer, bilance stanje v bolnišnicah kažejo porazno sliko in glede na zatrjevano je skorajda ni ustanove, ki se v kateri izmed sicer bolj uporabljeni pravno-organizacijski obliki ne bi znašla pred prisilno poravnavo, če že ne v stečaju. Tako bi naj po nekaterih ocenah kar 12 bolnišnic poslovalo z izgubo, 14 bolnišnic naj jih ne bi imelo izgube. Ker letos ni prvo leto v rdečem, se zdi, da se zdravstvo ni okužilo le s sezonskim prehladom, ampak je predmet precej resnejšega akutnega obolenja. Kot bomo videli v komentarju, tudi plus na računu ni nujno signal dobrega poslovanja preostalih bolnišnic. To pa predvsem zaradi (skoraj) popolne odsotnosti tržne komponente pri oblikovanju cen bolnišničnih storitev.

Dajmo se najprej ustaviti pri znesku, ki se ga zdravstvu namenja pri nas, in številko postaviti v mednarodni kontekst. Podatki so iz podatkovne baze OECD za leto 2010. Devet odstotkov v BDP, kolikor se je za zdravstvo namenilo pri nas, nas uvršča na samo povprečje držav EU27 in nekaj pod 9.5%, kolikor je bilo povprečje držav OECD. Sicer pa primerjava kaže, da se zdravstvu pri nas namenja več sredstev kot v ostalih post-socialističnih državah Srednje Evrope in manj kot v državah razvitega Zahoda. Izjema je Finska, kjer se zdravstvu namenja manjši delež BDP kot pri nas. Posebej izstopajoč je še znesek ZDA, kjer se za zdravstvo namenja debelih 17.6% BDP, kar je skoraj dvakratnik slovenskega deleža. Več podatkov v tabeli.

Health

Kakorkoli, mednarodna primerjava ne bo rešila finančne luknje v slovenskem zdravstvu.To je pri nas skoncentrirano okoli državnega zavoda ZZZS in zasebnih zdravstvenih zavarovalnic, ki ponujajo “dodatno” zdravstveno zavarovanje. En del k skupnemu znesku zdravstvenih evrov prispevajo še uporabniki sami kot samoplačniki.

Samoplačniški delež vpliva na koriščenje storitev. Tehnično bi lahko rekli, da manjši kot je, bolj bodo posamezniki nagnjeni k obisku zdravnika že za vsako spremembo v osebnem počutju. Kako naj posameznik zazna razliko med “resnim” in spremenjenim, a “običajnim” stanjem, velja že sicer, a ob nični samo-participaciji, kjer je edini strošek povezan s časom (no, tudi možnost bolnišnične okužbe pomeni strošek), bi lahko bila ta pripravljenost precej na strani takojšnjega obiska zdravnika.

Drug vidik, ki vpliva na samo količino potrebe po zdravstvenih storitvah, izhaja iz vedenja zdravnikov samih. Način zdravljenja je odvisen od odločitev zdravstvenega osebja, tako da je posledično en del povpraševanja po zdravstvenih storitvah povzročeno s strani samih zdravnikov. V ZDA so zaznali tendence, da se zdravniki pri tistih s polnim zavarovanjem poslužujejo najobsežnejših storitev, kar v veliko primerih vodi le do napihovanja računa, ki ga na koncu plača zavarovalnica.

Pri nas je takšno “zdravstveno povpraševanje” v enem delu povezano s prelaganjem odgovornosti od ambulantnih zdravnikov k specialistom, dohodkovno motiviranost, ki je tudi lahko razlog, bi morda lahko bila prisotna pri zasebnikih. To je tudi način za usmerjanje zdravstvenega denarja, v kolikor je sistem financiranja naravnan na način, da denar sledi pacientu.

Kaj pa cene zdravstvenih storitev? Te niso tržno nastavljene. So bolj odvisne od sposobnosti posameznih akterjev, da dobijo odobrene cene svojih storitev. Kolikšna naj bo cena zdravljenja rakavega bolnika ali pa nekoga, ki se zdravi v Rehabilitacijskem centru Soča, ki sicer izkazuje pozitivno bilanco?

Ali je strošek 200 in več evrov za dan zdravljenja tista vrednost, ki bi jo določil tudi “trg”, je predvsem vprašanje za samega plačnika računa. V vsakem primeru pa le-ta vpliva na bilanco dotične zdravstvene institucije. Monopolistično stanje vsekakor ne daje tiste nujne heterogenosti, ki bi lahko ponudilo kaj več informacij o sami stroškovni ceni posamezne zdravstvene storitve.

Če pri nas gre nekako razumeti vedenje ljudi, pa je politika delovanja še posebej državne zdravstvene zavarovalnice povsem nerazumljiva. Kot (skoraj) edini plačnik zdravstvenih računov ima ZZZS praktično celoten vpogled v cene zdravstvenih storitev. In to od zdravil do najtežjih operacij. V ekonomiji bi takšno stanje, kjer bi ena stranka razpolagala s celotnim vedenjem o cenah in količinah, imenovali za trivialno, z eno samo rešitvijo. Javno se zgražati nad razlikah v cenah, ki jih za svoje storitve obračunavajo v posameznih zdravstvenih institucijah, lahko pomeni zgolj lastno kritiko za slabo delovanje.

Različne cene lahko izhajajo iz motivacije po dvigu lastnega proračuna, temu je lahko vzrok tudi različna učinkovitost med posameznimi institucijami. A ne eno ne drugo naj ne bi bil razlog za to, da se na ZZZS odrečejo svojemu statusu “poučenega” partnerja, ki ima popoln vpogled v cene.

V prejšnjem komentarju sem se spraševal, koliko so naši politiki usposobljeni za delo, ki ga opravljajo. To isto vprašanje bi se nemara bilo nujno vprašati tudi v tem primeru. Seveda pa to ne bi rešilo siceršnjih dilem ureditve zdravstvenega sistema, o katerih sem že pisal tukaj.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Slovenija, Zdravstveno zavarovanje and tagged , . Bookmark the permalink.

One Response to To naše kilavo zdravstvo

  1. Pingback: V ljubljanskem kliničnem centru se ponovno obeta izguba | Steinbacher media

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s