Diplome: ko norost postane modrost!

»Če sem videl dlje od ostalih, je to zaradi tega, ker sem stal na ramenih velikanov!« je del pisma, ki ga je Sir Isaac Newton že davnega 5. februarja 1676 poslal svojemu prijatelju Robertu Hooku. Kaj reči o Newtonu. Bil je fizik, matematik, filozof, astronom in še kaj. Velik intelektualec, skratka!

Graditi na ramenih velikanov, pa tudi manj poznanih ljudi, konec koncev tudi otrok, je tisto, kar potiska meje napredka čedalje višje. Učenje je tisto, ki ljudem omogoča, da v času izpolnjujejo obstoječe metode dela, tiste, ki pa ne dajejo zadovoljivih rezultatov, pa zamenjujejo z novimi. Pri tem so še kako uporabna dejanja in izkušnje drugih. Ramena velikanov, v Newtonovem besednjaku. Ljudje morajo imeti zadosti intelektualnega poguma, da si priznajo, da metode dela, ki jih sami uporabljajo, kdaj tudi ne prinašajo najboljših rezultatov in da pri doseganju svojih ciljev uporabljajo znanje, ki so ga razvili drugi.

Če nadaljujem s citatom iz knjige Pot v hlapčevstvo, Friedricha Hayeka, bi dejal, da »ljudje ne postanemo modrejši vse dokler ne ugotovimo, da je bilo mnogo reči, ki smo jih storili, zelo nespametnih.« Življenje ljudi je torej čas pridobivanja izkušenj. In ljudje pri svojem delu v času uporabljajo, ali pa bi jih naj uporabljali, čedalje več tistih metod in sredstev, ki delujejo, in opuščajo tiste, nespametne v Hayekovem besednjaku, ki ne delujejo. Če pocitiram misel še enega Avstrijca, Josepha Schumpetra, gre za delovanje kreativne destrukcije, ki pomeni gonilo napredka.

Seveda, pri odkrivanju novega ne gre vedno za povsem nove stvari, ki bi jih nekdo ustvaril »iz ničle.« V času, ko je na voljo toliko vsega, je vprašanje, ali je kaj takšnega sploh mogoče. V veliki meri gre za nadgradnjo že obstoječega, pogosto pa kar za uporabo obstoječega. Četudi je tranzistor danes zelo redek eksponat, ki v primerjavi z vsem tem, kar imamo na voljo danes, izgleda precej smešno, pa je njegova vrednost v procesu ustvarjanja naprav za zabavo mnogo večja, kot bi si nekdo mislil. Pa čeprav se zdi, da z najnovejšim iPhonom in raznimi tablicami nima nobene zveze. Ima jo! Skratka, stati na ramenih velikanov. A ne samo stati na ramenih, ampak iz dosežkov velikih narediti vedno nove in boljše stvaritve.

Sedaj se lahko lotimo zadnje čase sila aktualnega vprašanja magistrskih in doktorskih nalog in še bolj aktualnega vprašanja citiranja. Četudi se utegne zdeti nekoliko naivno, sklepam, da študenti ne prepisujejo celotnih poglavij ali celo nalog.

Vsakdo, ki se je kadarkoli ukvarjal z raziskovalnim delom, ve, da vsega in vsakogar, ki se je na tak ali drugačen način znašel v nekem znanstveno-raziskovalnem delu, enostavno ni mogoče pocitirati. In kdorkoli je prebral kakšen raziskovalni prispevek, ve, da tega nihče ne počne. Praviloma postanejo določene stvari že splošno znane ali pa so v strukturi celotne naloge sila nepomembne. Zgodi se tudi, da nekdo »pozabi« pocitirati nekoga zaradi tega, ker prihaja iz nasprotnega ideološkega tabora. Že večkrat sem opazil, da na področju financ kak zagrizen Keynesianec praviloma pozabi citirati Hayeka, pa četudi uporablja njegove ideje. Ali pa se zgodi, da ostane »spregledan« tudi kak Krugmanov prispevek o koncentraciji in ekonomski geografiji, za kar je prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo. Pa tega nihče nikomur ne zameri. Kvečjemu mu zažuga v stilu: ti, ti, lisjak!

V bistvu je sama gonja proti plagiatstvu, na način, kot se dogaja, postala že prava obsesija in vse bolj spominja na lov na čarovnice. Pri vsem tem žalosti to, da pa se o najpomembnejši stvari, to je o kakovosti samih diplom, magistrskih nalog in doktorskih disertacij ne pogovarja nihče! To pa bistvo znanstvenih nalog zreducira na birokratske kupe papirja. Predvsem pa žalosti to, da trg dela ne selekcionira na podlagi dobrih in slabih nalog oziroma znanja, ki je ali pa bi naj bilo v ozadju samih izdelkov.

Pred leti se je profesorica iz dodiplomskega študija pritoževala nad slabo kakovostjo diplom študentov in se spraševala, ali sploh ima smisel od študentov zahtevati pisanje diplome, ki je ne znajo napisati, pa še nihče jih ne bere, ko pa bi bil diplomski izpit zadosten. Kaj šele bi taista profesorica dejala danes, ko študira že več kot polovica posamezne generacije, je zgolj retorično vprašanje. Povsem enako retorično je vprašanje, kako oceniti doktoranda, ki prihaja iz, recimo, Kragujevca, Kosova ali kakšne inštitucije iz kakšnega sorodno neatraktivnega mesta.

Pri tem so Nemci naredili še korak naprej v tej norosti! Gonja Nemcev odpira zelo občutljivo točko znanstvenega delovanja ljudi: retroaktivnost, in to za celih 30 let! Po današnjih standardih ocenjevati delo nekoga, ki datira v leto 1983 je, milo rečeno, absurdno! Samo vprašanje je, kdaj se bo poleg analize nepravilno citiranih odstavkov in nalog pojavil nekdo, ki ga bo zanimala kakovost nekdaj uspešno ubranjenih diplom, magisterijev in doktoratov! To bi bila šele nadaljevanka takšnega političnega obračunavanja z nasprotniki.

Če gre pri citiranju za šlamparijo avtorja, pa je prav katastrofalna ugotovitev, da se je znanstvena sfera ujela okrog tako birokratskega vprašanja, kot je citiranje. Univerze bi tukaj morale nastopiti odločneje v bran svojim doktorandom in znanstvenega ustvarjanja, ne pa da postajajo aktivni členi takšnega pogroma. Seveda si je treba nenehno prizadevati za izgrajevanje visokih znanstveno-raziskovalnih norm, ampak nekomu odvzeti doktorat, ker mu v 200 in nekaj straneh manjka en, morda nepomemben citat, je zelo nizkotno dejanje, ki je zelo žaljivo do samega avtorja.

Pa vendar. Vprašanje je, kaj bodo glavni protagonisti tega pogroma naredili potem, ko bodo ugotovili, da niti Adam Smith, Friedrich Hayek, John Maynard Keynes, Milton Friedman, Isaac Netwon, Albert Einstein in mnogi drugi niso pravilno pocitirali vsega znanja, ki so ga uporabili v svojih delih? Mogoče pa bodo končno ugotovili, da morda pač ne razumejo raziskovalnega delovanja in jih bo sram, da so se za namene političnega obračunavanja spustili na tako nizko raven! Konja je treba čim prej zaustaviti, dokler povsem ne ponori.

Da pa ob tem medijskega prepisovanja in prevajanja člankov sploh ne omenjam!