Ureditev zdravstva v nam ljubi Švici je precej drugačna kot pri nas

Ko debata nanese na življenjski standard, se kot tista idealna država praviloma izpostavi Švica. Ta alpska državica z nekje osmimi milijoni prebivalcev. Saj ne, da bi ljudje poznali, kaj je tisto, kar dela Švico za Švico, ampak njene številke se preprosto zdijo preveč mamljive, da jih ne bi vsaj malo povonjali, če ne kar prevzeli. Kdo pa ne bi bil rad bogat? Seveda je za potrebno analizo primerjave koristi in stroškov nujno poznati tudi stroškovni del tega njihovega standarda. Kajti šele na tej osnovi bi lahko vsak posameznik ocenil, ali je žrtev oziroma investicija časa in denarja vredna teh pričakovanih koristi. Pravim, da pričakovanih koristi, saj v današnjem svetu ni nič gotovo, pa nobena investicija kar apriori ne prinese rezultata.

Danes, ko se pri nas toliko govori o reformi zdravstva, poglejmo, recimo, kakšna je ureditev zdravstva v Švici. Zdravstveni sistem kateregakoli okolja se vrti okrog treh temeljnih stvari:

1. Je sistem pokritosti univerzalen, prostovoljen ali kombinacija obeh?

Podobno kot pri nas, tudi švicarski model temelji na univerzalni pokritosti prebivalstva z zdravstvenim zavarovanjem. Univerzalnost sistema posledično pomeni, da so do minimalnega nabora zdravstvene oskrbe upravičeni vsi ljudje.

Univerzalnost katerekoli sheme je odgovor na prisotnost t.i. negativne selekcije. Aplikacija delovanja negativne selekcije v primeru zdravstva pravi, da so za nakup zdravstvenega zavarovanja najbolj dovzetni tisti, ki so v prepričanju, da bodo to zavarovanje tudi najbolj koristili. Lep primer tega so, na eni strani starejši, in mladi, na drugi strani. Univerzalna shema, kot jo imajo uzakonjeno v Švici, posameznikom odvzema prosto odločitev, ali si bodo takšno zavarovanje kupili ali ne.

Ampak razlika od minimalnega paketa je stvar ponudbe zavarovalnic in odločitve posameznikov, ki tak paket kupujejo. S tega vidika sistem vsebuje elemente tako obveznega kot prostovoljnega dela.

2. Ali sistem financiranja temelji na zasebnih zavarovalnicah, državnem financiranju ali kombinaciji obeh?

Sistem zavarovalnic pomeni prvo temeljno razliko od našega ureditve. Za razliko od nas, kjer je glavni financer državna zavarovalnica, je v Švici ponudba zasebnih zavarovalnic pomemben element za financiranje zdravstva. Torej tistih, ki se jih pri nas toliko bojimo. Argumentacija je preprosta in stavi na moč delovanja tržnih zakonitosti: konkurenca med ponudniki zdravstvenega zavarovanja bi naj vplivala na dvig kvalitete in nižje cene zdravstvenega zavarovanja.

Pri nas državno financiranje, ki ne temelji na učinkovitosti, vodi bodisi do “prenapihnjenih” izdatkov ali “preskromno” kakovost storitev glede na finančni vložek. Birokrat je pač precej manj zainteresiran za učinkovitost. Seveda ostaja tudi v Švici država s 65 odstotnim deležem v vseh izdatkih precej prisotna. Veliko pristojnosti je prepuščeno posameznim kantonom, torej oblasti na nižji ravni.

Precej zanimiv je sistem, ki destimulira zavarovance h koriščenju zdravstvenih storitev. Moralni hazard pravi, da bo posameznik, ki bo predmet zdravstvenega zavarovanja, nagnjen k njegovemu (prekomernemu) koriščenju. V Švici so se problema moralnega hazarda lotili s finančnim nagrajevanjem, ki je podobno našemu sistemu bonusov pri avtomobilskem zavarovanju.

3. Je sistem ponudbe zgrajen na zasebnih, državnih ustanovah ali kombinaciji obeh.

V tem primeru gre za vprašanje, ali na področju bolnišnične organizacije dopustiti zasebno iniciativo ali pa naj bo celotna organizacija del javnega sektorja. V Švici te dileme ni, pa imajo tako zasebne kot javne bolnišnice. Glede na zavarovanje lahko bolnik določi bolnišnico, v kateri se bo zdravil. To je konkurenca za pacienta med bolnišnicami v pravem pomenu besede. Pacienti so denar in več pacientov pomeni več denarja za posamezno ustanovo. Posledično postane pacient v središču dogajanja.

A glej ga zlomka, miselnost pri nas je ponovno v velikem neskladju s toliko vzorčno Švico. Pri nas se na zasebne zdravstvene ustanove, na katere se v Švici gleda v luči večje učinkovitosti, gleda v prizmi instrumenta ustvarjanja razlik med ljudmi, pa negativen odnos do zasebne iniciative ne preseneča. Posledično glavnino zdravstvene oskrbe pri nas opravijo ustanove, ki so v državni lasti. In to velja tako za primarno, ambulantno oskrbo, kot za vse ostale ravni zdravstva. Tisto zasebništva, kar pa ga je prisotnega pri nas, pa se tudi zdi, da bolj prispeva k finančni potrati in sestavlja pomemben vidik za korupcijo. Novice iz medijev nas od časa do časa opozorijo na kaj takšnega.

Na koncu ne gre mimo sklepa, da obstaja neskladje med tem, kaj bi nekdo rad, in instrumenti oziroma potjo, ki bi privedla do tega. Biti izključno fokusiran na rezultate, torej posledice neke aktivnosti, pri tem pa spregledati oziroma prezirati dejavnike, ki pomenijo temelj za neko delovanje, je seveda napačno in lahko privede do rezultatov zgolj po naključju.

Advertisements
This entry was posted in Slovenija, Svet, Zdravstveno zavarovanje and tagged , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s