Kako se lotiti rebalansa proračuna

Verjetno se je že vsakomur kdaj zgodilo, da se je sredi zabave kar iznenada prižgala luč in zabave je bilo konec. In medtem ko eni s pogledom na uro ugotovijo, da se je noč že prelevila v jutro, bi drugi želeli samo še en komad, ko pa je bila zabava tako dobra (in še enega in še enega). Oboji utrujeni, eni za povrh še žalostni, nimajo druge izbire, kot pa, da se odpravijo domov.

Ko spremljamo proračunske debate po državah, lahko kaj hitro poiščemo analogijo s poplesavanjem pozno v noč. To, da države zaključijo leto z minusom, je že nekaj časa kar samo po sebi umevno! Zniževanje ogromnih minusov pa označeno kar kot državna tragedija par excellence. Pa četudi bi naj bilo jasno, da je zapitek pač treba poplačati.

Prva stvar, ki jo moramo dojeti, je, da je popivanja na kredo dovolj! Četudi se nam utegne zdeti, da postajamo bogatejši in boljši, medtem ko nadaljujemo z nekritim razsipništvom, se vseeno moramo zavedati, da zastonj kosil enostavno ni. Zaenkrat se zdi, da je ta ugotovitev še daleč od uresničitve. Kar neverjetno je, da po vsem skupaj in celotni izkušnji, ki smo jo videli pri nas in ki se še vedno dogaja, še vedno obstajajo takšni goreči verniki v moč državnega trošenja, še posebej za razne ad hoc projekte, katerih namen že v osnovi ni, da bi prinašali denar.

Misliti, da po pokrokani noči posledic ne bo, je seveda zmotno. Bodo! Tem nikakor ni mogoče ubežati. Njihova jakost je odvisna od začetne energije in intenzivnosti poplesavanja. Tisti najmanj vzdržljivi in najbolj motivirani padejo že na samem plesišču, spet drugi imajo vsaj možnost, da svoje rane pozdravijo v miru doma. Pa vendar, okrevanje nikoli ne pride preko noči. Mi pa očitno še kar mislimo, da je na zvoke, ki prihajajo iz ozadja, še kar treba plesati. In ne samo to. Eni, še posebej iz SD-ja in PS-ja, pa bi še bolj in več.

Konsolidacija javnih financ je nujna, prav tako pa tudi ureditev vloge države v družbi. Kritizirati slabe kreditne ocene agencij je povsem brezpredmetno, ker je dejstvo in okoliščina, ki je enostavno ne moremo zaobiti. Koncept, ki smo se ga šli vsa ta leta, je očitno stroškovno nevzdržen. Ves ta čas smo se šli vzdrževanja nevzdržnega. To pa ne more trajati v nedogled. Kriza je slabosti našega ekonomskega sistema le izpostavila in jih poudarila. Vprašanje pa je, ali bomo to spoznali sami ali pa bo za to potreben obisk trojke.

Govoriti o neoliberalizmu kot razlogu za krizo pri nas, kot lahko slišimo iz strani levice, pa je izjava brez kakršnekoli osnove. Žal smo še vedno vse preveč podobni združbi pajdašev in mešetarjev z izredno nizkim moralnim kodom, veliko naivnosti in pomanjkanjem odgovornosti v dejanjih. Še posebej skrbi, da je meja med tem, kaj je prav in kaj narobe, zelo nejasna tudi pri najbolj osnovnih stvareh. Pa tukaj ne gre samo za »šalabajzersko« delovanje politikov in njihovih strankarskih ter ideoloških pajdašev. Že res, da morala sama zase ne prinaša blaginje, a okolje brez nje praviloma tudi ni bogato, saj manjka tista nevidna karakteristika, brez katere nemoteno funkcioniranje med ljudi bodisi ni možno ali pa je vse preveč zbirokratizirano.

Skratka, imamo velika usta in sistemski problem. In to je problem!

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Slovenija and tagged , , , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s