Kaj prinaša omejevanje nagrad direktorjev?

V nedeljo so švicarski volivci na referendumu z dvema tretjinama potrdili predlagani paket, ki daje lastnikom podjetij odločujoč nadzor nad izplačevanjem nagrad (odhajajočim) direktorjem švicarskih podjetij. Ne čudi, da se je zavoljo izjemnih odpravnin uveljavil pojem zlata padala, v angleškem jeziku golden parachutes.

Vprašanje, kdo dejansko upravlja s podjetji, ali so to uprave podjetij ali lastniki, morda banke kot kreditorji podjetja, je eno osrednjih v svetu korporativnega upravljanja. Predvsem v luči nepopolnih informacij in s tem povezane principal-agent dileme.

Na kratko o principal-agentovi dilemi. Zaposliti nekoga, da za vas opravlja neko delo, vedno sproži vprašanje, kako delavca motivirati, da bo delo opravljal za dobro vas kot lastnika podjetja (principala) in ne zgolj za sebe (agenta). Interes principala vsekakor je, da je delo dobro in učinkovito opravljeno, interes agenta, da je njegova korist kar se da velika, iz česar izhaja, da je konflikt med njima praktično neizbežen. Kot odgovori na rešitev problema se ponujajo visoka plača, kazni, inšpekcijski nadzori, …, kar principalu vse povzroča stroške. Morda največji strošek zanj je, da delo opravlja slab agent, četudi za nizko plačo. Kajti v tem primeru je principalova celotna korist še manjša od te, ki bi mu jo zagotovil visoko plačan agent. Nekompetentni ljudje na odgovornih mestih so največje gorje vsakega podjetja! Pa vendar, že dolgo se zdi, da podjetij ne vodijo več nadzorniki in lastniki, pač pa kar uprave.

In tako pridemo do pregrešno visokih nagrad direktorjev podjetij in še višjih odpravnin. Pred kratkim je v Švici odjeknila novica, da je odhajajoči direktor Novartisa Daniel Vasella upravičen do nagrade v višini 72 milijonov švicarskih frankov. No, kasneje se je Vasella omenjenemu znesku odrekel. Seveda to nikakor ni osamljeni primer. Še višje nagrade so v ZDA. Ob svojem odhodu z mesta direktorja IBM-a je Sam Palmisano pobral kar 170 milijonov dolarjev. Pa tudi pri nas na nagrade nismo imuni. Direktor Krke, Jože Colarič, na leto pospravi v žep nekje 659 tisočakov bruto. In to le redne plače. Še toliko bolj pa imamo v spominu »zgodovinski« milijon odpravnine Marjanu Kramarju iz NLB.

Kakorkoli. Direktorji očitno znajo za sebe več ko dobro poskrbeti. Vprašanje pa je, ali je ob teh bajnih nagradah tudi njihovo delovanje za dobro podjetij. Zgodba NLB-ja nikakor ni tista s srečnim koncem, zaradi česar ima tudi Kramarjeva nagrada nekaj grenkega priokusa. Enako velja, recimo, za nagrade direktorjem mnogih finančnih korporacij, ki so v luči finančne krize prejele ogromne zneske državnega denarja.

Na drugi strani je nagrada za direktorja Novartisa mnogo lažje opravičljiva. Vprašanje je, recimo, kakšno pogodbo ponuditi direktorju kakšnega naftnega podjetja, katerega prihodki so v lepi meri odvisni od gibanja cene nafte na trgu. Torej, v veliki meri izven dometa delovanja uprave.

Pa vendar. Trg direktorjev ima pač svojo karakteristiko in bitka za dobre in najboljše posameznike pač dvigne njihove plače in odpravnine v nebo. Z visokimi benefiti se pritegne dobre kandidate, ti pa so potrebni za to, da je delo dobro opravljeno. Slabo plačan direktor bo v mnogo večji meri zainteresiran, da si del prihodka na račun podjetja ustvari tudi z raznimi koruptivnimi posli, oziroma s posli, katerih škoda utegne bistveno preseči vrednost »poštene« nagrade. Mnogo tega smo lahko videli pri nas; še posebej v državnih podjetjih.

Vprašanje je, kakšni bodo učinki švicarskega zakona, ki bo, tako strokovnjaki, v veljavo stopil šele leta 2014, zaradi mnogih pravnih vprašanj, ki jih potegne njegova uveljavitev, pa zagotovo mnogo kasneje. Strah mnogih je več kot upravičen! Četudi v nekoliko milejših obrisih podobna zakonodaja velja tudi na Švedskem, Norveškem in v Veliki Britaniji.

Če kaj, potem je nenavadno to, da se o povsem poslovnih stvareh odloča na najbolj ljudskem glasovanju. Podjetja so organizacije, v katere zasebniki investirajo milijarde svojega denarja. Na drugi strani je konkurenca za kadre, ki so potrebni za delovanje švicarskih podjetij, mednarodna! Nobenega od obeh dejstev ne gre spregledati. In od tod tudi del (upravičenih) razlogov za nejevoljo v švicarskem poslovnem svetu.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Trg dela and tagged , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s