Kaj je narobe v slovenski politiki?

V svojem komentarju v Financah Janez Šušteršič poziva k vnovičnim predčasnim volitvam. Poziv k predčasnim volitvam s strani nekoga, ki je bil integralni del vladne ekipe in celo finančni minister ter podpredsednik koalicijske stranke, odpira, vsaj na videz, mnogo več vprašanj, kot daje odgovorov. Še toliko bolj, ker se zdi, da je šlo, z izjemo DeSUSa, za vladno ekipo ideoloških prijateljev. In še toliko bolj, ker je minilo šele dobro leto odkar smo že imeli predčasne volitve! In nenazadnje, to še toliko bolj, ker so te zadnje volitve privedle do spremembe oblasti.

Zakaj bi torej ponovno volili? Zato, da ponovno izvolimo tiste, ki so nas zapufali za prazen nič in so odleteli, ali zato, da se potrdi mandat tistim, ki v letu dni niso naredili praktično ničesar in se jih sedaj meče na cesto? Morda zato, da bomo v parlament spustili razne populistične pridigarje chavizma, ideologije, ki nekdaj bogato Venezuelo spreminja v novo Kubo, in novodobnega komunizma, kar je še večja groza od obojega prejšnjega?

A kar je pri vsem skupaj še toliko bolj zanimivo, volitve pa toliko manj smiselne, je to, da so stranke, četudi ideološko na videz tako različne, z vidika ekonomske podstati vse po vrsti v bistvu složne. A je kdo nasprotoval državnemu lastništvu v podjetjih? Nihče! A je kdo nasprotoval nacionalnemu interesu, kot smo se ga šli pri nas? Nihče! Kdo je nasprotoval prodaji Pivovarne Union belgijskemu Interbrew-ju? Vsi! Aja, pokojni Janez Drnovšek je bil proti! A je bil kdo za večjo prožnost trga delovne sile? Nihče! A je kdo prodal državne banke? Nihče! A je kdo … Skratka, to, da v poslanskih klopeh sedijo sami socialisti z različnimi pridevniki, eni so bolj ortodoksni od drugih, in z različnimi strankarskimi emblemi, se vidi vsakič, ko se glasuje o davkih, trgu dela, vlogi države v družbi, državnem premoženju, urejenosti šolstva, zdravstva, dokapitalizacijah, ali ko se pogovarjamo o zaposlovanju, o čemer sem pisal v komentarju z naslovom Strankarski boji na eni in drugi strani.

Torej vprašanje: kaj je torej narobe v slovenski politiki? Predvsem bi rekel, da to, da se jo gredo ljudje s pošvedranimi čevlji, ki sploh ne vedo, kaj je njihovo delo; ki ne razumejo stvari, o katerih odločajo, odločali pa bi radi o vsem; ki so brez kritičnega mišljenja; ki so ujeti verniki v neka dogmatska prepričanja svojih vodij; ali pa so strankarske žlehtnobe, nezreli revanšisti in neučakani birokratski karieristi. Manjka znanje, manjka vizija, manjka odločnost! Mastenov klic po višjih plačah v parlamentu bi lahko nekaj od tega spremenil, a močno dvomim, da kaj bistvenega. Negativna selekcija je izjemna in to po celotni strukturi politično-strankarskega ustroja. V bistvu imajo sveti strank mnogo večji vpliv na vodenje parlamentarne politike kot sami poslanci, ki zgolj dvigujejo roke. Slednje je ob svojem odstopu poudaril tudi Janez Šušteršič, ki je dejal, da živimo v strankarski demokraciji. Kaj reči o tem, da nihče od strankarskih veljakov po izobrazbi ni ekonomist, kaj šele finančnik, četudi so vprašanja, o katerih razpravljajo in odločajo, ekonomske in finančne narave?

Ali so predčasne volitve rešitev? Bom vprašanje zastavil nekoliko drugače: ali so predčasne volitve leta 2011 bile rešitev? Je morda rešitev večinski volilni sistem? Četudi bi verjetnost nastajanja koalicijskih konfliktov bistveno omilil, pa je vprašanje, kakšen bi bil njegov vpliv na samo kakovost sprejetih ukrepov. Glede na to, da so Pahorjevo levo vlado zrušili levičarji sami, Janševo »desno« pa »desničarji«, je tudi vprašanje, ali bi se konflikti dejansko odpravili, ali pa, tako kot smo videli pri Pahorju in tudi DL-ju, zgolj prenesli med velike stranke.

Avstrijski ekonomist in ekonomski filozof, Friedrich Hayek, je nekoč dejal, da glede na to, da so milijoni ljudi po vsem svetu sebi že tolikokrat izvolili tirana, lahko počasi dojamemo, da dejstvo, da imamo volitve, kjer posamezniki med množico imen izbirajo svoje kandidate, še ne zagotavlja, da glas za posameznega kandidata pomeni tudi glas za napredek v družbi. Na nek način so volitve ena izmed najbolj zahrbtnih demonstracij, ki ljudem sicer ponudi nove obraze, a nič več od tega.

A so se ljudje na predlanskih predčasnih volitvah zmotili, ker so odslovili »kriplavo« Pahorjevo vlado, izvolili neko novo vlado, ki se je izkazala za skoraj enako kriplavo, ki jo je po dobrem letu dni treba vreči? Morda. A to pomeni, da je spet nastopil čas za ostanke tiste prejšnje kriplave vlade, ki so jo volivci nedolgo nazaj odslovili? Reči volivcem, da so bili pred dobrim letom dni v zmoti, ob tem pa s političnim kalkulatorčkom v roki že preigravati druge scenarije, je do njih žaljivo. Pa ne samo zato, ker so ti dejansko vedno v zmoti in ker se imajo tudi pravico zmotiti, ampak zato, ker poraženci volitev zmoto razlagajo na način, da so dejansko bili oni tisti, ki so bili spregledani in so torej žrtev volilne zmote. Kaj pa če boste ponovno del zmote?

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Slovenija and tagged , , , . Bookmark the permalink.

One Response to Kaj je narobe v slovenski politiki?

  1. Žid pravi:

    Ne bi se strinjal, da je šlo za vladno ekipo ideoloških prijateljev. Poleg stranke DeSUS je od svojega obstoja z izjemo zmernega nacionalizma v Podobnikovih časih, tudi SLS pri ključnih vprašanjih gospodarstva in javnih financ zelo leva stranka. Če podrobno spremljate politično dogajanje, ste opazili, da je omenjena stranka do septembra 2012 kazala močne Mencingerjanske nacionalno-interesentske tendence, ki so ob šibenju Pahorjeve vlade začasno izginile, vendar so se ob vseh ključnih vprašanjih privatizacije družinske srebrnine zopet pojavile. SLS je naslednica KP in je kolektivistična – leva stranka, vseeno je, če ima del volivcev iz ruralnega in krščanskega zaledja, gre za levo stranko.

    Dalje, če gledamo predvolilna programa DL (takrat še DLGV) in SDS, opazimo kar nekaj sorodnosti, morda malo pri DLGV bolj dodelan program na zdravstvenem področju. Velika razlika med strankama pa je zevala pri 25 % +1 delnica. Ta delež, ki se je vpisal tudi v koalicijsko pogodbo močno smrdi po socializmu, rentništvu, neumnemu protekcionizmu in seveda političnemu kadrovanju in je verjetno največja težava Slovenije. Glede Šušteršiča pa Slovenija je postala svetovni unikum: desno-liberalna vlada viša davke, 10 različnih vrst povišanih davkov sem jih uspel našteti. Virantovanja pa sploh ne razumem, še vedno mi ni jasno, kaj so njegovi cilji, zdaj je vsaj zahteval od pingvinske stranke, da tudi njihov vodja odstopi kot vodja lokalne oblasti prestolnice.

    Strinjam se, volitve ne bi rešile ničesar. Nove ponudbe ni, ustajniki ne nudijo nič novega, še več socializma in države, ostalo pa smo že videli. Nič dobrega.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s