Krize ni zakuhal javni sektor!?!

»Javni sektor ni povzročil krize, zato tudi ni kriv za nastalo situacijo!« so besede, ki jih lahko pogosto slišimo, ko je govora o varčevalnih ukrepih v javnem sektorju. Eni še hudomušno dodajo, da zaradi tega javni sektor tudi ne bo plačal krize!

Kriza je, kot je že splošno znano, svoj zagon dobila s propadom 158 let stare ameriške banke Lehman Brothers v letu 2008. Ampak tudi reči, da je banka povzročila krizo, ne gre. Poenostavljeno rečeno. Ljudje so se zadolževali za nepremičnine in jih v času rastočih se cen veselo preprodajali naprej, banke so vse skupaj pridno kreditirale. In potem je počilo. Torej, kdo je kriv? Banke so odgovorne za to, da so manj premišljeno kreditirale, ljudje so krivi, ker so v želji po zaslužku nepremičnine kupovali, na koncu pa kreditov niso bili sposobni odplačati. Kdo tretji je … Je za padec cen kriva banka Lehman, ko pa so nepremičnine zgrmele po vsem svetu? Tudi pri nas. Banka je kvečjemu zgolj povod za dogodke, ki so sledili. Pa še to nikakor ne osamljeni primer. Vse finančne inštitucije, ki so v svojih portfeljih imele preveč nepremičnin, so se znašle na prepihu, z njimi pa tudi vse tiste, ki so z njimi bile v kreditnem odnosu. Nepremičnine so zgrmele, kot že ničkolikorat v zgodovini človeštva.

Za posamezna podjetja in države je nastanek krize pomenil novo okoliščino, saj je krizi skoraj povsod sledil upad gospodarske aktivnosti, kar seveda ni nikakršno presenečenje. Pa da ne bodo za vse krize krivi Američani, je v letih 1636-37 na Nizozemskem, ko se zlati časi počasi iztekali, prišlo do pojava tako imenovane manije tulipanov, ko je evforija po tulipanovih čebulicah njihovo ceno roketirala v nebo. Na vrhuncu so bile posamezne čebulice vredne že desetkratniku letnega dohodka izučenega obrtnika! Seveda je sledil padec. In padec so občutili tisti, ki so bili za časa padca neposredno vpleteni v tulipanove posle, pa tudi vsi tisti, ki s tulipani niso imeli nobene povezave. Na koncu pa tudi državni proračun, katerega blagajna je pač odvisna od splošne ravni gospodarske učinkovitosti v državi.

Če se vrnemo v leto 2013, se vprašanje, kdo je povzročil krizo, na nek način zdi brezpredmetno. Tako kot mnoge druge stvari, je tudi kriza k nam bila na nek način uvožena. Tudi Jože iz pakirne ni povzročil krize, pa je najprej izgubil božičnico, potem del plače, na koncu pa še službo. Saj tudi njegov šef ni povzročil krize, četudi si je za časa debelih krav s pošvedranimi čevlji in aktovko v roki omislil prevzeti podjetje, katerega direktor je bil. No, njegova odgovornost je nekoliko večja kot Jožetova, četudi mu je kriza dejansko preprečila, da bi prevzem izpeljal do konca. Del dogodkov pri nas je vsekakor povezan s slabim upravljanjem podjetij in njihovim izčrpavanjem, kar v času krize, ko so bila vsa dodatna bremena preveč, nikakor ni bilo zaželeno. In to je priložnost, da se med direktorji poišče morebitna kazenska odgovornost. A to ne spremeni dejstva, da se nahajamo v krizi. Oziroma, da se vsa Evropa nahaja v krizi, niti stanje v ZDA in na Japonskem pa ni rožnato. Še iz Kitajske prihajajo manj spodbudne gospodarske novice in podobno.

In problemi krize se povsod kažejo v podjetjih, preko tega pa tudi v državnih proračunih. Prerekati se, kdo je in kdo ni povzročil krize, je debata o oslovi senci, medtem ko se osel seseda sam vase. In to je tragičnost celotne situacije. Krize ni povzročil Jože iz pakirne niti je ni Jože policist ali Jože javni uslužbenec in niti Jože direktor. Če obstaja sum, da je Jože direktor prilil nekaj olja na ogenj krize v njegovem podjetju, pa sta Jožeta iz javnega sektorja z očitno previsokimi plačami ves čas najedala finančno sliko države. Če je prihodkovna stran proračuna na tako kratek rok bolj ali manj fiksna, glede na to, da se pozitivni učinki ne kažejo tako hitro, v kolikor bi do njih sploh lahko prišlo, pa je višina plač v javnem sektorju tista, ki neposredno vpliva na to, ali bo proračun države uravnotežen ali ne, oziroma, ali bo država v minusu ali ne in kolikšen bo ta minus. To je vsa logika!

Pri nižanju plač ne gre za to, ali nam je to všeč ali ne, ker to nikomur ni všeč. Pri plačni politiki je pomembno zgolj in samo to, kakšne so finančne zmožnosti izplačevalca. Neustrezna plačna politika slej kot prej spravi takšnega izplačevalca v bankrot, bodisi je to zasebno podjetje, veliko-majhno podjetje, državno podjetje ali pa kar sama država. Če javni sektor krize neposredno ni zakuhal, pa lahko s tako neodgovornim vztrajanjem njene posledice zelo poglobi, njihovo odpravo pa potisne daleč v prihodnost. Z izčrpavanjem tistih, ki javni sektor napajajo, pa na koncu ogrozi tudi lasten obstoj. Dobro bi bilo, ko bi se zaposleni v javnem sektorju, medtem ko dvigujejo roke in stiskajo pesti za ohranitev svojega trenutnega statusa, tega zavedali! Dobro bi bilo, v kolikor bi si pred očmi skušali prikazati nekoliko širšo sliko vsega skupaj in se zazrli nekoliko v prihodnost.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Slovenija and tagged , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s