Mladi pravniki na okopih – PDI je odslej neizogibno plačljiva investicija

Zakon o uravnoteženju javnih financ je prinesel spremembe tudi na področju financiranja pravniškega državnega izpita. Za pravnike, ki želijo kasneje opravljati službo sodnika, tožilca, odvetnika ali notarja, je tak izpit obvezen. Pred spremembo zakona je stroške, ki trenutno znašajo dobrih 700 evrov oziroma 620 evrov, če se izpit opravlja pred 5-člansko komisijo, uradno založilo (!) Ministrstvo, kandidat pa jih je moral pod določenimi pogoji vrniti. Prazna proračunska blagajna in posledično nižanje državnih izdatkov je to spremenilo, tako da morajo kandidati po novem sami kriti te stroške. Znanci iz pravniških vrst, ne se zmrdovati nad mano, a zdi se, da je sprememba dobra poteza, upravičljiva tudi iz povsem ekonomskega vidika, ki nima nič skupnega s prazno državno blagajno. Poglejmo, zakaj.

Ko je govora o trgu dela, je dobro imeti pred očmi, da je sicer parcialni cilj podjetja pridobiti si dober kader, vse ostale aktivnosti, od kadrovskih štipendij do plačevanja pravniškega izpita, pa bi lahko imenovali za instrumente, ki služijo za dosego tega cilja. Imeti dober kader v smislu rekrutinga novincev in kasneje izboljšanja produktivnosti že zaposlenih. Kadrovske štipendije so bile eden takšnih instrumentov, ki je imel precej ekonomske logike: ob manjku ustreznega kadra si na precej poceni način zapolniti lastne potrebe.

V splošnem velja teza, da se podjetjem ne izplača investirati v pridobivanje splošnega znanja in veščin za svoje zaposlene, ampak le za tiste, podjetju specifične stvari, ki izpopolnjujejo produktivnost zaposlenega v konkretnem podjetju, samemu zaposlenemu pa ne izboljšujejo njegove splošne produktivnosti pri ostalih podjetjih. Razlog je preprost: ker pomeni pridobitev splošnega znanja, ki ga lahko zaposleni kasneje uporabi tudi pri ostalih potencialnih zaposlitvah, izboljšanje njegove pozicije na trgu dela, bi naj to ostalo v domeni posameznikov samih, sistematično financiranje s strani podjetja pa bi bolj kot ne pomenilo zgolj strošek. Izobraževanje kot investicija, torej. Seveda neupoštevajoč druge razloge, ki lahko prevagajo, da pa v podjetjih vendarle financirajo za svoje zaposlene tudi za pridobitev splošne izobrazbe in znanj. To je smiselno tudi v primeru (i) nizke mobilnosti zaposlenih, (ii) v primeru pomanjkanja ustreznega kadra in (iii) tudi siceršnje cost-benefit računice.

Če se vrnem na primer pravniškega državnega izpita. Gre za precej elementarno stvar, ki jo ima oziroma za katero si prizadeva praktično vsak pravnik. S tega vidika ni pravnik z opravljenim izpitom v žepu nobena ekskluzivistična dobrina, ampak prej pravilo. Pravniški izpit kot investicija. Celo več, za opravljanje izpita obstajajo čakalne vrste, kar zgolj utrjuje prepričanje, da tega kadra ni v pomanjkanju, zaradi česar bi naj pri posameznih institucijah odpadla potreba po financiranju takšnega izpita.

Za potrebe kadrovanja, v kolikor je to šepajoče področje, bi bile bolj smiselne kadrovske štipendije z jasno določenimi pogodbenimi obveznostmi. A tudi tukaj je v času, ko je na voljo precej širok fond državnih štipendij, ki ne pomenijo nobenih nadaljnjih zaposlitvenih zavez, tak instrument manj uporaben. V duhu ekonomskega besednjaka bi lahko bil zanimiv bolj kot ne za “limone“. Glavna bitka za kader, in to dober kader, se odvija na trgu dela, kjer delo v okviru pravosodnih organov tekmuje z ostalimi, rečimo jim, pravnimi zaposlitvami, recimo odvetniki. Teh 700 evrov naj ne bi pomenilo neke blazne dodatne koristi, v kolikor velja delo v okviru državnih pravosodnih institucij za manj zanimivo.

Pred spremembo je bil posameznik dolžan povrniti ta znesek, če se v treh letih po svoji volji ni zaposlil pri kakšnem državnem pravosodnem organu. Prav zanimivo bi bilo videti, koliko je bilo takšnih in kdo so bili ti. Prav lahko bi obveljalo, da je država financirala izobraževanje kadra, ki se je kasneje znašel na drugi strani pravosodnih klopi, kaj šele, da bi to svojo pozicijo pretopila v svojo konkurenčno prednost. Torej spodbujanje delovanja moralnega hazarda, še posebej pri tistih, ki so imeli možnost dejanske izbire. Vračilo 700 evrov za dobo treh let pomeni niti ne 20 evrov na mesec, in to brez obresti.

Se pa strinjam, da je takšna radikalna sprememba privilegija, to moramo priznati, neprijetna za posameznika in je tudi na zelo kratek rok nezaželena, saj mlademu diplomantu onemogoča ustrezno planiranje izdatkov.

Advertisements
This entry was posted in Pravo, Slovenija, Trg dela and tagged , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s