Minimalna plača se bo povišala za 2.7 odstotka, tako da bo po novem v bruto znesku znašala 783.66 evra. Za primerjavo, povprečna bruto plača za oktober 2012 je po podatkih Statističnega urada znašala 1,515.95 evra. Podatek o plačah za november je zaradi izplačila božičnice in morebitnih drugih nagrad manj primeren za takšno primerjavo.
Poglejmo najprej mednarodno primerjavo. Instrument minimalne plače je precej razširjena in precej heterogeno urejena stvar. V Nemčiji, recimo, ne poznajo splošne minimalne plače, ki je določena za posamezne sektorje. Prav vse skandinavske države, Švica, Avstrija, Italija pa sploh ne poznajo instrumenta minimalne plače. Vse, kar tam imajo, so sektorski dogovori, ki sicer postavljajo nek minimalen standard in imajo s tega vidika lastnost minimalne plače. Izmed sosednjih držav, ki tudi z vidika transporta pomenijo konkurenco pred vrati, sta tukaj Hrvaška, kjer minimalna plača niti po novem ne dosega 400 evrov, in Madžarska, kjer je ta še nekoliko nižja.
Minimalna plača je najvišja v razvitih državah Zahoda. Vsi podatki se nanašajo na julij 2012. Najvišja je bila v Luksemburgu, kjer je presegla 1800 evrov, potem v Franciji, na Nizozemskem, na Irskem in v Belgiji, kjer je bila malo pod 1500 evri. Nad 1000 evri je bila še v Veliki Britaniji. Pri Evrostatu so Slovenijo vključili v drugo skupino, skupaj s Portugalsko, Malto, Grčijo in Španijo, kjer so plače nad 500 evri, a (precej) pod 1000 evri. Prvo skupino sestavljajo države z minimalno plačo (precej) pod 500 evri.
Vsaka plača je po definiciji strošek proizvodnje in višja plača višji strošek proizvodnje. Osnovna relacija govori, da v kolikor posamezno podjetje višjih stroškov proizvodnje ne more vključiti v višje cene svojih proizvodov, bodo višji proizvodni stroški pomenili manj sredstev za ostale stvari, recimo investicije, dobiček. Pomembna je torej vrednost, ki se jo dobi za enoto stroška, recimo plače v tem primeru.
Da minimalna plača, kakršna koli že bodi njena velikost, vpliva na zaposlenost v podjetjih, ki ne zmorejo ustvariti tolikšne vrednosti, da bi jo pokrili, verjetno ne potrebuje posebne razprave. Eden izmed ekonomistov je nekoč koristnost instrumenta minimalne plače utemeljeval na način sredstva, ki počisti z manj produktivnimi delovnimi mesti. Ker bi ostala le bolj produktivna, bi to neposredno izboljšalo strukturo zaposlenosti in, seveda, povzročilo brezposelnost. Rekel bi, da malce hudomušna izjava.
Morda bolj presenetljivo pomeni spoznanje, da lahko ima instrument minimalne plače učinek na trg dela tudi v primeru, ko je le-ta nižja od velikosti plač, ki se izplačujejo. Ti, posredni učinki so posledica vpliva na samo delovanje trga dela in odločitve posameznikov glede njim sprejemljive velikosti. Koliko je takšna relacija realna in koliko le produkt ekonomskega modeliranja in osnovne intuicije, je težko reči. Ne gre pa spregledati še vpliva minimalne plače na celotno verigo plač. Višanje na spodnjem repu pomeni pritisk na vse ostale, da se ohranijo neke vrste plačna sorazmerja. Tudi v tem primeru bo šele čas pokazal, v kolikšni meri in pri kom drži takšna relacija.
Za vpliv na mednarodno konkurenčnost se je dobro vrniti na sliko. Postavlja se vprašanje, ali si lahko privoščimo pozicijo na sliki, ki jo imamo. Za Slovence bi lahko rekel, da bi si želeli biti podobni članom tretje skupine, obenem se pa zelo bojimo članov prve skupine. Učinek zvišanja minimalne plače (in vseh potencialnih verižnih reakcij) bo najbolj očiten in hiter pri tistih, ki že sedaj bolj kot ne životarijo. Ukrepi, ki zgolj dvigujejo stroškovnik (dvig minimalne plače to vsekakor je), pospešujejo zapiranje takšnih podjetij. A za proizvodnjo standardiziranih proizvodov je z vidika stroškov Slovenija že sedaj povsem nekonkurenčna državam Srednje Evrope, vključitev Hrvaške v EU bo pomenila dodaten pritisk konkurence še z juga. Zatiskati si oči pred tem, bi bilo nespametno.
Steinbacher media 