Letošnje zasedanje Ameriškega ekonomskega združenja (American Economic Association), ki se je odvijalo med 4-6 januarjem, je bilo kar malce prikrito očem slovenske javnosti. AEA velja na področju ekonomske znanosti za precej prestižno stvar, saj so vanjo vključeni praktično vsi vodilni ekonomisti sveta in še kdo zraven. Eden izmed ciljev Združenja je izdaja publikacij s področja ekonomske misli. Tega uspevajo že leta uresničevati zelo uspešno. Njihove aktivnosti namreč že leta vključujejo tudi izdajo treh serijskih publikacij: American Economic Review, Journal of Economic Literature in Journal of Economic Perspectives, ki veljajo za vodilne na področju.
Teme z letošnje konference? Precej pester nabor, ki vključuje tako čisto akademska področja, recimo, da bi lahko kot takšna poimenovali tiste panele, pri katerih so se razpravljavci dotaknili vprašanj, povezanih z ekonomsko oziroma empirično metodologijo. V posameznih primerih gre za precej ozko specializirane teme, ki niso poznane širše kot ozki množici tistih, ki se z njimi ukvarjajo. Recimo prispevek ekonometrika Whitneya Neweya, ki je predstavil precej konkretno metodo ekonometričnega ocenjevanja.
Seveda se je večina panelov ukvarjala z ekonomskimi vprašanji, še posebej tistih bolj aktualnih. No, med njimi bi se našla tudi takšna področja, ki si jih še pred leti ne bi “upali” uvrstiti v ekonomski oddelek. Pred leti je Gary Becker veljal za tistega ekonomista, ki je začel proučevati do takrat čisto družbena in osebna vprašanja v luči ekonomskih odločitev, eno takšnih je oblikovanje družine.
Vključitev ekonomskega pogleda, poenostavljeno rečeno primerjave koristi s stroški, je potrebno, saj bi vsako enostransko gledanje, bodisi izključno v luči koristi ali samo stroškov, dalo popačeno sliko. Eden takšnih primerov je recimo fotovoltaična industrija, pri kateri se bolj kot ne izpostavlja le njen (potencialni) prispevek k čistejšemu okolju, bolj malo pa je govora o vseh stroških, ki so z njo povezani. In ti niso majhni. Namenjati finančna sredstva za določen projekt pomeni zmanjšanje finančnega potenciala za investicije v ostale projekte. Primer iz Slovenije: Kreditni krč kot posledica nelikvidnih bank, ki imajo svoj kreditni potencial vezan v (nelikvidnih in precej malo vrednih) investicijah. Zato pa potreba po ekonomskem primerjanju koristi in stroškov.
Eno izmed konferenčnih vprašanj se je glasilo, ali finančne spodbude zdravnikom vplivajo na potek samega zdravljenja in zdravje bolnikov. Odnos zdravnik – pacient velja tudi sicer za učbeniški primer (možne) prisotnosti moralnega hazarda, še posebej, če ceno posega zdravljenja plača zavarovalnica. Ker je v odnosu zdravnik-pacient zdravnik tisti, ki bolje pozna zdravstveno stanje pacienta in vse, kar je povezano okrog tega, uživa precej visoko stopnjo pacientove avtoritete. Tako glede diagnoze stanja kot celotnega postopka zdravljena. Ker ga ni zastonj kosila, je lahko v interesu zdravnika, da ga pacient obišče čimveč krat in da je na zdravljenje samega pacienta navezanega čimveč denarja. Omenjen prispevek potrjuje prisotnost moralnega hazarda in zaključuje, da zdravniki nadproporcionalno večajo obseg zdravljenja glede na delež povračila stroškov. Ta vpliv je še posebej močan, če so pacienti dobro zavarovani. Zdravnik izstavi račun, ki ga zavarovalnica potem plača. Ti odvečni stroški seveda predstavljajo možno rezervo pri racionalizaciji stroškov izvajanja zdravstvene dejavnosti, kar je pomembno vprašanje tudi za Slovenijo.
Mimo finančne krize seveda ni šlo. Precej pomenljiv je naslov prispevka Johna Taylorja, ki se sprašuje o učinkovitosti neodvisne politike centralne banke nasproti pravilom. Dilemo diskrecija vs. pravila je mogoče precej splošno uporabiti. Pri vprašanju delovanja centralne banke to pomeni, ali naj bo monetarna politika striktno določena vnaprej ali pa se naj centralni banki podeli avtonomijo glede določanja posameznih ukrepov. Recimo, v kolikor bi veljalo, da se denarna masa na leto poviša za 5 odstotkov, neodvisno od gospodarskega stanja v gospodarstvu, bi to bila implementacija strogo po pravilu, če lahko centralna banka prosto določa količino denarja, je to primer diskrecije. John Taylor sklene podobno kot Milton Friedman pred leti, da pravno-formalna neodvisnost centralne banke še ne pomeni njene de facto neodvisnosti, pa so ukrepi centralnih bankirjev znali večkrat služiti namenom politike.
Seveda pomenijo ti le majhno peščico vseh prispevkov, ki so bili predstavljeni na srečanju. Poleg njih pa tudi napovedi nadaljnjih političnih ukrepov in podlag za politična ukrepanja. Druščina je bila eminetna in relevantna, priložnost za kaj takšnega pa več kot primerna. Tako je, recimo, Charles Plosser, predsednik Federal Reserve Bank of Philadelphia, s svojo izjavo nakazal možno nadaljnjo politiko ameriškega FEDa, ko pravi, da se mora centralna banka poslužiti korakov, s katerimi bi zadržala inflacijo pri dveh odstotkih.
Skratka, glede na pestrost programa lahko služi nabor vseh prispevkov, ki jih je tudi možno dobiti na spletni strani, kot odlična priložnost dodatnega vpogleda in izpopolnitve lastnega poznavanja in vedenja o ekonomskih vprašanj, ki nas tarejo.
Steinbacher media 