Ombudsman, le kaj bi s tabo

V teh dneh je predsednik države, Borut Pahor, zagnal kolesje v smeri iskanja naslednika Zdenke Čebašek Travnik. Če vas vprašam, o čem govorim, a bi vedeli?

Varuh človekovih pravic je še ena v vrsti birokratskih inštitucij, ki smo jih uvozili s strani Evropske unije. Na predlog predsednika je varuh izvoljen v parlamentu, in to z dvotretjinsko večino. Ampak, za kaj pri njej sploh gre?

Bolj ali manj gre za to, da varuh posreduje svoje mnenje glede posameznih stvari, medtem ko o svojih ugotovitvah letno obvešča tudi državni zbor. Ali je pri svojem delu varuh tudi politično in celo strankarsko motiviran, na tem mestu niti ni tako pomembno, čeprav v posameznih prizadevanjih svoje, tudi strankarske, motiviranosti enostavno ne more prikriti. No, v slednjem gre za uporabo na videz nevtralne in odobravajoče funkcije za politične koristi.

Že res, da se ime »varuh človekovih pravic« sliši zelo privlačno; nekdo, torej, ki skrbi za pravice ljudi, za »malega« človeka, za nekoga, ki mu vsi praviloma obračajo hrbet. Zaradi tega bi naj funkcija varuha in sam varuh med ljudmi uživala odobravanje. A po prebiranju po pristojnostih in odgovornostih varuha se dokaj hitro pokaže, da je funkcija tako rekoč brezpomenska in v bistvu zgolj dodaten strošek državnega proračuna. V letošnjem letu ima iz proračunskih virov rezerviranih nekaj več kot 2 milijona evrov!

Navkljub potrošenima dvema milijonoma trditi, da je zaradi varuha v okolju kaj manj krivic, ali da so te pravičneje rešene in podobno seveda ne gre. V okolju, kjer se dogajajo krivice, je varuh le še eden izmed inštitucij, ki takšno stanje pač pripozna in se do njega, verjetno kritično, opredeli. Ampak, to počno tudi mnogi drugi. Na redni osnovi to počno mediji, televizijske in časopisne hiše, in mnoge organizacije civilne družbe. Konec koncev, v svojih komentarjih in blogih to počno mnogi posamezniki, ki kritično dojemajo okolje, v katerem živijo. In medtem ko varuh to počne za plačo predsednika ustavnega sodišča, kot to veleva zakon, njegovi namestniki pa s plačami sodnikov ustavnega sodišča, mnogi drugi to počno mnogo učinkoviteje za mnogo manj denarja.

Pa saj drugače sploh ne more biti. V državi, ki je utemeljena na zakonih, so sodišča varuh pravice. Oziroma, bi naj bila. Vsi drugi s(m)o zgolj in samo opazovalci ali komentatorji dogajanja. Nedelovanje sodišč je tista ovira, zaradi katere se krivice, do katerih prihaja, ne razčiščujejo, ne pa ustanavljanje takšnih in drugačnih inštitucij. Preprečevanje nastajanja krivic je iluzija. In če njihovega nastajanja ne moremo preprečiti, si je treba prizadevati za delovanje sodišč, ki krivice razrešujejo, ne pa za ustanavljanje nekih v imenu sicer privlačnih inštitucij, ki vprašanja samih krivic ne rešujejo. Potrebno je reševanje krivic, ne pa samo njihova identifikacija.

Skratka, ombudsman je sila nepomembna funkcija.

Advertisements
This entry was posted in Razno, Slovenija and tagged . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s