Prihajajoča stavka javnega sektorja je stavka, uperjena proti ljudem

Stavkovna prizadevanja sindikatov je pred mnogimi leti angleški ekonomist John Hicks pospremil z besedami, da začno orožja počasi rjaveti, v kolikor se jih na vsake toliko ne uporablja. Ampak ob tokratni napovedi stavke v javnem sektorju, ki je predvidena za 23. januar, ne gre zgolj za zarjavelost organiziranja, ampak za razumsko zarjavelost, ki jo lahko najdemo v ozadju Hicksovih besed. Ni važno, ali imamo primer in argumente, samo da smo na cesti!

Za kaj sploh gre pri napovedani stavki? Kot lahko razberemo iz medijev, sta razloga zanjo dva: ohranitev mase plač v javnem sektorju in ohranitev ravni socialne države.

Vsakič, ko se pojavijo razne stavkovne pobude, je pomembno vedeti, kaj so razlogi za nezadovoljstvo. Ne moremo trditi, da prizadevanje za boljše delovne pogoje, v kolikor so ti na zelo nizkih ravneh in se izboljšanje zdi uresničljiva in dokaj preprosta stvar, ni nekaj, kar se ne zdi utemeljeno. Vsekakor se. Tudi stavka za višje plače, v kolikor te dosegajo tako mizerne zneske, da nekomu ne zagotavljajo preživetja, medtem ko ekonomske razmere več kot dovoljujejo takšna povišanja, utegne naleteti na razumevanje.

Pri tej stavkovni pobudi se zdi, da ničemur od tega ni zadoščeno. Najprej zmoti predvsem drugi razlog; če za prvo zahtevo vsaj lahko rečemo, da sodi v domeno sindikalnega delovanja, četudi je v teh časih povsem neodgovorna in ekonomsko neuresničljiva. Ohranitev ravni socialne države je namreč obče-družbeno naravnana stvar in povsem izven dometa sindikatov. To je stvar družbenega dogovora in pogodbe ter zmožnosti njenega izvajanja. Tudi sindikati lahko imajo svoje mnenje glede tega in ga zoperstavijo z mnenjem drugih. A tega ne gre početi preko stavke. Reči učencem, da ne bo pouka, ker se nekdo ne strinja z ravnijo davčne politike ali načinom privatizacije podjetij ali ustanavljanjem slabe banke in podobnem, pač ne gre. Kako to objasniti njegovemu staršu, recimo, ki pa se s predlaganim načinom mogoče strinja. Lahko se o tem strinjamo ali ne, a to utemeljen razlog za stavko pač ne more biti! To ni stvar, ki bila vezana na delovno razmerje in samega delodajalca.

A pri tem ne gre samo za to. Če se pozorno posvetimo obema zahtevama, vidimo, da sta si med seboj v nasprotju, saj prva zahteva daje javni sektor v privilegiran položaj glede na zasebni sektor. Kot posledica zmanjšanega poslovanja podjetij in propada nekaterih so bila nižanja plač in odpuščanja v zasebnem sektorju zelo redna aktivnost delovanja ekonomskih silnic. Logika je namreč preprosta: potroši se lahko le iz tistega, kar se ustvari, sicer blagajna že na srednji rok zaide v rdečino, iz katere se ne more več pobrati!

A če je delovanje posameznih podjetij stvar lastnikov in zaposlenih, pa ne moremo biti tako ravnodušni, ko nanese na državo. Biti v javni službi pomeni biti v službi državljanov. Glede na to, da država ne ustvarja, je njena vreča odvisna od tega, koliko uspe pobrati z davki, to pa je odvisno od siceršnje gospodarske aktivnosti v okolju. Povsem logično je, da je v času krize ustvarjena vrednost nižja, zato tudi je kriza! In kot to velja za podjetja, ki so podvržena (mednarodni) konkurenci, je nižjim prihodkom treba prilagoditi tudi odhodke tudi v javnem sektorju. Z drugimi besedami, treba je znižati tudi celotno maso, ki je namenjena za plače. Poudarjam, TUDI! Četudi plače nikakor niso edini odhodek države, pa je najpogosteje najučinkoviteje znižati prav te. In to predvsem zaradi tega, ker zaradi mase zaposlenih že dokaj majhna izguba za posameznika privede do pomembnih prihrankov na ravni celote.

Kar bode v oči, ko stavkajo zaposleni v javnem sektorju, je njihova ignoranca do ljudi, ki jih plačujejo, četudi storitev mnogih od njih sploh ne potrebujejo, pogosto pa niti ne vedo, da posamezne javne službe sploh obstajajo in čemur služijo. Ob tem je do ljudi cinično tudi dejstvo, da so plače v javnem sektorju v povprečju mnogo višje od tistih v zasebnem sektorju, kot lahko razberemo iz podatkov Statističnega urada. Še posebej šolniki so tista skupina, katerih plače so bistveno nad njihovih intelektualnim potencialom v družbi, kot tudi delovno obremenitvijo.

Kakorkoli, kar nekako zakoreninjeno je pri nas prepričanje, da so sindikati dobre organizacije, ki delujejo za dobrobit ljudi v okolju. Pogosto jih podpirajo mnogi, ki sicer nasprotujejo kakšni izmed političnih strank na oblasti, pri čemer pa se ne zavedajo, da je podpora sindikatu pogosto mnogo »dražja« stvar od kislega priokusa, ko na tronu sedi nekdo iz nasprotne opcije. Sindikati so namreč tipična »zajedalska« organizacija, katere smotri se nanašajo na zagotavljanje koristi za svoje člane. Kaj je v tem slabega, je stvar presoje vsakega posameznika. Velik del nezaposlenosti in rigidnosti na trgu dela gre na račun njihovega zaščitniškega delovanja do zaposlenih. Glede na podeljeno zakonodajno moč, pa je slabo to, da so postali mnogo več, kot samo zaščitniki interesov zaposlenih. Še posebej, ker se za svojimi cilji pogosto zaženejo brez tehtnega razmisleka in za vsako ceno. V času krize, ko se na kup zbirajo še tisti zadnji evrčki, stavkati za ohranitev plač v javnem sektorju pomeni eno izmed njihovih povsem neodgovornih dejanj, medtem ko stavka za ohranitev socialne države pomeni »k’r nekaj« puhlega, s čimer se želi v javnosti ohraniti lep sindikalni obraz. Zatorej bo treba v javnosti korenito spremeniti odnos do sindikatov, sicer se lahko zgodi, da postanemo ujetniki njihovih zablod. Še posebej, kadar se pogovarjamo o sindikatih javnega sektorja!

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Slovenija, Trg dela and tagged , , . Bookmark the permalink.

2 Responses to Prihajajoča stavka javnega sektorja je stavka, uperjena proti ljudem

  1. danilo pravi:

    Briljantno!
    Na žalost je pri nas postal sindikat isto, kot v ZDA v prejšnjem stoletju med obema vojnama – sinonim za mafijo.
    Semolič se ni zavzemal za delavce Steklarske Nove, ko jim podjetje kljub izpisom na plačilni listi ni nakazovalo oddvojenih sredstev za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, niti v Muri, niti v Gorenju, niti v Vegradu, niti v Stožicah, kot najbolj izpostavljenih primerih, se je pa zlizal povsod po državi skupaj z lastniki na čuden način pridobljenega kapitala, kar je, nenormalno stanje!
    Se pa takoj dvignejo, ko aktualna vlada v tem in prejšnjem mandatu, napove reze v javni upravi, da bi uskladila prihodke in odhodke proračuna. Jih pa, zanimivo, ne moti, da imamo zaposlenih več kot še enkrat toliko sodnikov, kot v povprečju v Evropi, da imajo naši šolniki 40% večje plače po deležu v BDP, spet v primerjavi z Evropo.
    So pa tudi v JA razlike. Tako ima učitelj od 1-3 raz. OŠ z VI. st. izobrazbe s 25 leti del. dobe 40 plač. razred (netto dobrih 1.400€), enako, kot dr. znanosti z IX. st. izobrazbe (preverjeno)!

    Me tudi zanima, kaj ima sindikat, mislim,da usnjarske in nekovinske branže, nasprotovat zakonu o slabi banki! To je čista zloraba sindikata v politične namene, enako kot razni Branilci svojih pridobljenih Štrukljev, ki neizvoljeni na splošnih volitvah agresivno nastopajo s političnim hujskaštvom!

    Ta javnosektorski sindikalni radikalizem bi se ustavilo edino tako, da bi se prepovedalo oddvajanje članarin direktno pri delodajalcu. Sem prepričan, da bi število članov sindikatov, predvsem radikalnih, bistveno padlo!

  2. Pingback: Ideje naših šolnikov in SVIZ-a so ena čudna stvar! | Steinbacher media

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s