December ni bil vesel za slovenske banke

Vsi tisti, ki jim je toliko do domačega lastništva nad našimi podjetji, so lahko zadovoljni. Belgijska KBC, lastnica 22 odstotkov NLB, namreč prodaja svoj kolač, kupca pa je našla v slovenski državi. In cena, 1 evro za delnico oziroma niti ne 3 milijone evrov za 22-odstotni delež banke, ne bi smela delovati preveč “izkoriščevalsko”, tako da vsaj pri tem poslu dikcija o izkoriščevalskem tujem lastniku ne bi smela vzdržati. Iz vsega skupaj se namreč zdi, da se je KBC bolj kot ne želela znebiti svoje investicije v ljubljanski ponos. KBC dejansko prodaja delež v banki skladno s sporazumom z Evropsko komisijo iz novembra 2009, kjer se je banka v zameno za 7 milijard evrov državne pomoči zavezala k odprodaji oziroma znižanju deleža manj pomembnih investicij. Ker so v KBCju NLB vključili v ta paket, je prodaja le logična posledica. Plan prestrukturiranja KBC predvideva tudi plan vračanja teh državnih sredstev, iz česar gre sklepati, da finančna injekcija KBCju ni bila dana v obliki darila, kot se to dogaja pri nas, ampak kot investicijski vložek.

Dejansko so iz KBC-ja že večkrat nakazali namero po prodaji svojega deleža, tudi pred tem sporazumom z Evropsko komisijo. Tako so že leta 2008 začeli s prodajo takrat še 34 odstotnega deleža. Deleža, ki je bil, na eni strani, prevelik za portfeljske vlagatelje, na drugi pa premajhen za strateško povezovanje, ki bi dovoljevalo aktivno upravljanje. Pa vendar si je bilo vse te pretekle poteze KBCja lahko zamišljati v luči izvajanja strateškega manevra, katerega edini namen je pridobitev na pogajalski moči pri pridobitvi večjega deleža. Te zaklenjenosti KBCja so se zgleda zavedali tudi pogajalci na drugi strani. Konec koncev pa tudi vsi ti neuspešni poizkusi prodaje s strani KBCja, bodisi niso bile namere čiste (če je bil tekoči donos OK, so v banki še zmeraj lahko računali na spremembo politike do NLBja), ali pa je bila ta zaklenjenost na delu.

Kako si pa to potezo KBCja razlagati v luči izdanih CoCo (pogojno zamenljivih) obveznic? Takšna obveznica se spremeni v kapital podjetja, če pride do nastanka okoliščin, ki so natančneje definirane v pogodbi. Banka KBC ni vplačala teh CoCo obveznic. Bi lahko na podlagi tega in precej nizke cene, ki jo je KBC iztržila s prodajo svojega deleža, rekli, da se bodo le-te skoraj zagotovo dejansko tudi pretvorile v lastniške papirje? Morebiti, glede na to, da je denarja v NLB tudi s temi obveznicami še zmeraj premalo. V tem primeru bi šlo potezo KBCja razumeti v stilu minimiranja zgube (in ne maksimiranja dobička).

Pri dokapitalizaciji banke že nekaj časa itak nastopajo zgolj državni skladi. Le kolikšen bo strošek takšnega financiranja ob morebitni konverziji CoCo obveznic? Dokapitalizacija NKBM v Varšavi s strani državnih monopolov (in njihove zgube s tem v zvezi) očitno ni bila dovolj poučna.

Ob bok temu je vredno omeniti še poročilo Banke Slovenije izpred dneva, in sicer, da se je vrednost terjatev bank do podjetij v stečaju povzpela od 1.7 milijarde na 2.9 milijarde evrov do letošnjega novembra! Velik del le-teh odpade na sektor gradbeništva. Teorija pravi, da je tako imenovani recovery ratio (delež stečajnih terjatev, ki se jih lahko unovči) nizek v primeru izpostavljenosti in bankrota ene industrije, kar je v bistvu logična posledica delovanja fundamentalnega zakona ponudbe in povpraševanja. na primer, če se na trgu naenkrat znajde kopica stanovanj, potem bo že ob nespremenjenih ostalih pogojih za pričakovati nižjo ceno vsakega izmed njih. Pač slabe pretekle odločitve vodilnih v bankah, ki so kreditne portfelje bank preveč izpostavili do nekaj sektorjev (gradbeništvo in finančni holdingi), ki so danes padli. Očitno bodo potrebni precejšnji zneski, da se iz bančnih portfeljev očisti to nesnago, ki se danes obravnava še kot bančno naložbo. Vprašanje pa je, kdo bo to vplačal.

Je slaba banka rešitev? Prepisati bančne terjatve na državno institucijo je precej enostavna stvar. Precej pomembneje je, po kakšni ceni ovrednotiti te terjatve. Trg jih očitno vrednoti na blizu nič, umetno napihovanje teh vrednosti, kar bi lahko bilo produkt birokratskega vrednotenja, ima lahko učinek na zelo kratek rok. Že na srednji rok bi namreč ta razlika v vrednosti bremenila bilanco novega vplačnika teh zneskov, recimo državni proračun oziroma proračuni državnih podjetij, ki bi lahko bili med kandidati za kaj takšnega. Tako da, dajmo počakati, na “dobre decembrske strice” se več ne gre zanašati.

Advertisements
This entry was posted in Finance, Slovenija and tagged , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s