Sedaj je že jasno, med prvimi so se zdramile ideje socializma. Po mariborski trojki, nadstrankarski, da se razume, ki se je v tem času okrepila, se je zdramila še prestolnica – oblikoval se je Odbor za pravično in solidarno družbo in izdal svoj manifest. In če sem za pobudo mariborske ekipe napisal, da bi se njihove zahteve lahko enostavno, brez neke silne ustvarjalnosti, bralo kot eno izmed inačic socializma 21. stoletja, ki ga predvsem v Latinski Ameriki izvajata Hugo Chavez in Evo Morales, me videno z ljubljanske pobude navdaja na podoben sklep. To ne preseneča, je prej za pričakovati. Kajti, posamezne situacije v okolju ponujajo posameznim entitetam različne priložnosti in povsem običajno je, da skušajo posamezniki le-te obrniti v svojo korist. V ta namen interpretirati dogodke in jim dajati vsebino je le logična posledica prvega. Pa gremo lepo po vrsti.
Vsakdo, ki si je želel več aktivnosti posameznikov, kot odgovor na trenutno, predvsem ekonomsko stanje v državi, je lahko dandanes navdušen, iniciative rastejo kot gobe po dežju. Ali pa razočaran, ker aktivnost sama še ne pomeni, da bi ta ponudila odgovore na vprašanja, kako Slovenijo izviti iz krempljev trenutnega ekonomskega položaja. Kaj šele, da bi se s predlogi, kakršnikoli ti že so oziroma bodo, posameznik tudi strinjal.
Kam postaviti te ideje? Če socializem pojmujemo kot ekonomski sistem, ki je zgrajen na pretežno državnem ali skupnem lastništvu nad proizvodnimi dejavniki, potem velja Slovenija za precej socialistično gospodarstvo. Sicer je postavljanje nekih ekskluzivističnih definicij precej nehvaležno delo, ampak vsaj kar se tiče lastništva največjih podjetij, verjetno teza, da velja država za pomembnega igralca, ne bi smela izzveneti preveč presenetljivo. Njihovo slabo korporativno upravljanje je le posledica slabe lastniške strukture, ki prisotnosti moralnega hazarda pri njihovem delovanju ne omejuje v zadostni meri. Osebna okoriščanja na račun podjetij so s tem olajšana in je zgolj implementacija tistega, kar je Garret Hardin že leta nazaj imenoval kot “tragedy of the commons”. Praznjenje “skupnoskledarske” malhe. V bivši Jugoslaviji se je okoriščanje partijske vrhuške na račun sistema imenovalo “Djilasov drugi razred”.
Klic po še več države in državnega nadzora preseneča, ker ravno takšne entitete, bodisi podjetja ali skladi, veljajo za najbolj potratne in neučinkovite sisteme v državi. Ugotovitve, da so to tudi sistemi, ki privilegirancem omogočajo osebno okoriščanje je druga plat tega istega kovanca. Ena izmed dobrih plati zgodovine je ta, da lahko služi kot naravni poligon, ki omogoča iskanje dobrih in slabih praks. Torej, primerov pozitivnih zgodb, morda celo identifikacijo razlogov, zaradi katerih so bile te stvari dobre, predvsem pa imeti možnost spoznati našo zmoto pri onih slabših praksah, ki smo se jih nekoč že lotili in ki so se izkazale za nenajboljše. Skratka, uvideti primere, ki delujejo, in tiste, ki ne delujejo. Takšno spoznanje, kaj deluje in kaj ne, je temelj človekovega razvoja in napredka na zemlji.
Če vzamemo za mero, ki posamezna okolja dela socialistična, delež dohodka v družbi, ki se prelije preko posredovanja države, potem bomo Slovenijo, z državno potrošnjo na ravni 50 odstotkov BDP, ponovno lahko okarakterizirali za nič drugega kot pa za navadno socialistično okolje. Čuditi se, da pri tem posamezniki iščejo kanale za lastno okoriščanje, je naivno. Birokrat kot dobrosrčna oseba je pač precej bolj redek primer kot birokrat kot grabežljiva roka. In to povsod.
Steinbacher media 