Pisana druščina na mestnih ulicah

Vsaj v Mariboru ljudski glas ne pojenja. Ljudje se še naprej zbirajo, vpijejo, protestirajo, nekateri med njimi izkoriščajo dani moment in poleg tega še razgrajajo. Seveda demonstracije kot množično izražanje nestrinjanja niso sodobni fenomen, saj so se v takšnih in drugačnih oblikah pojavljale že stoletja. Samo spomnimo se ameriške in francoske revolucije iz konca 18. stoletja ali pa protesta kitajskih študentov leta 1989 in množičnega pokola oblasti oziroma iranske islamske revolucije iz leta 1979, ko je srd, ki se je v širših ljudskih množicah različnih nazorov nabiral za čas vladanja družine Pahlavi, pripeljal na oblast teokratsko oblast Homeinija.

Kar je pohvalno pri tokratnih protestih, predvsem v Mariboru, je spoznanje ljudi in padec mita o dobrosrčnosti dela birokratov in državnih uslužbencev, ki se jih za razliko od tega danes vidi kot tiste, pokvarjene, ki uporabljajo in zlorabljajo svojo moč in položaj za aktivnosti, ki jim prinašajo osebne koristi. Da bo slika popolna, bi bilo dobro tak preobrat v mišljenju narediti še pri vseh tistih, ki sicer ne veljajo neposredno za del države, ampak katerih status je neločljivo povezan z davkoplačevalskim denarjem. Tudi ti, tako imenovani proračunski podjetniki in svetovalci, so “vredni svojega denarja”.

Pri tokratnih protestih je dobro, da v večini primerov potekajo mirno, čeprav vsakokratni posnetki vedno znova kažejo, da je tudi majhna skupina srboritežev sposobna povzročiti precejšen nered. Nasilje pač spada med že prežete oblike reševanja nesoglasij, ki ne pritičejo Zahodni civilizaciji, ponovna vpeljava takšnega načina reševanja pa bi celotno družbo privedla v njeno degradacijo na najnižjo možno raven. Samo predstavljajmo si primer, ko bi se že vsako najmanjše nesoglasje med sosedi nekaznovano razreševalo z uporabo najhujšega nasilja.

Bolj pa je zanimiva pestrost protestirajočih, kar do nekatere mere megli natančen motiv za proteste. No, zdi se, da je motiv vsaj tistih v Mariboru jasen – nezadovoljstvo z delom župana. Čeprav tudi v tem primeru sliko kazi nabor govorcev. Kakorkoli obračamo, ampak ideološka obarvanost trojke, kako pomenljivo, Boris Vezjak, Andrej Fištravec in Tone Partljič, je preveč monolitna, da pri spremljevalcu dogodkov ne bi zbudili vsaj neke stopnje budnosti. Medtem ko sta prva dva člana Liberalne akademije, to je intelektualnega združenja, ki pomeni ideološko podlago nekdanje Liberalne demokracije, je bil Tone Partljič, ki se ga verjetno bolje spomnimo po politični satiri “Moj ata, socialistični kulak”, od začetka pa vse do leta 2004 poslanec na listi LDS. Torej, celotna trojka premiernih govorcev pripada politiki, ki je Slovenijo vodila desetletja in katere vladavina je tudi simbolizirala prisotnost klientelizma in korupcije v družbi. Ni kaj, črni madež.

Parole proti klientelizmu in nepotizmu, ki so v mariborskem primeru namenjene županu, kar pomeni od vzklikanja parolam o nacionalnem interesu izreden premik v razmišljanju, je moč slišati tudi iz grl zaposlenih v visokem šolstvu in izobraževanju. Kot da ne bi ravno ta “elita” veljala za eno bolj klientelistično organiziranih struktur v družbi. Tako, kar se tiče zaposlovanja, kot tudi financiranja. Ob bok protestom smo v teh dnevih lahko tudi prebrali o načinu financiranja državnih raziskovalnih projektov, ki bi naj bil naravnan strogo v korist določenih struktur. A ni to način dela, kateremu se nasprotuje na mestnih trgih in ulicah? Skratka, protestirajo proti stvari, ki jo sami tudi sooblikujejo. Da se med množico najdejo tudi takšni, ki s peterokrako odkrito kličejo po “starih” časih, ne preseneča in je prej za pričakovati. Kot tudi ne, da se skuša ta val ljudskega gneva uporabiti v čisto strankarske namene. V ravnokar končani predsedniški bitki, kjer je kandidat brez političnega back-upa dobesedno pometel s celotno strankarsko in družbeno klientelo, ki je podpirala dosedanjega predsednika in kandidata opozicije, pomeni zagovarjanje, na eni strani težnje po končanju s strici in na drugi zagovarjanje glasu za dosedanjega predsednika, ki je vso to klientelo dejansko imel kot podporo, precej nedosleden pogled. Glede na to, da ne podpiram ne enega ne drugega, mi je spremljanje tega cirkusa precej zabavno.

Tako da, če se združi vse skupaj, pride ven ena precej barvita mineštra, ki precej pači sliko o tem, proti komu so demonstracije in vsi ti protesti dejansko namenjeni. Je že tako, da smo ljudje različni in da ima vsakdo svoj razlog oziroma nerazlog za prisotnost na teh demonstracijah. Iz te mineštre se vidi, da je celo med samimi udeleženci moč zaslediti zastopnike večnih nergačev, radovednežev, nihilistov, razgrajačev in večino takšnih ali drugačnih protirežimskih protestnikov, pa naj si bo ta kakršenkoli že.

Advertisements
This entry was posted in Slovenija and tagged , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s