Nalijmo si čistega vina. Okolje, v katerem živimo, je prežeto z ekonomsko-politično korupcijo, kjer se zaposluje po političnih kriterijih; kjer posle prejemajo politično ustrezni posamezniki; političnim kriminalom in »podjetnimi« politiki, ki služijo na račun svoje funkcije odločanja; katastrofalnim parlamentom in poslanskimi skupinami; in (ne)posrednimi posledicami tega: privilegiranim zaposlovanjem sorodnikov na funkcije državnih ali javnih podjetij, bankrotiranimi podjetji, ki so jih izčrpali menedžerski prevzemi, bankrotiranimi bankami, ki so financirale »podjetne« ideje mnogih prej omenjenih struktur, in, kar je še huje, z do konca skorumpiranim pravosodjem, ki ne sankcionira takšnih dejanj. Ob tem je počila tudi veleopevana socialna država, ki je ekonomska podhranjenost enostavno ni sposobna financirati. Skratka, okolje, v katerem živimo, je skorumpirano vse povprek in počez in v veliki meri nefunkcionalno, kar je čas krize zgolj še potenciralo.
Prepričanje, da so politiki skorumpirani in pokvarjeni, je med nami že tako globoko usidrano, da velja že kot stereotip. Dejansko smo prišli že tako nizko, da prav vsako dejanje kakšnega politika ali lokalnega funkcionarja odpre vprašanje korupcije in podkupnin.
»Spomnimo se gradnje kontrolnega stolpa, pa mnogih preklicanih tenderjev, obsojenega nekdanjega državnega sekretarja, ali pa besed župana občine Komenda, da na lokalni ravni brez podkupnin itak ni mogoče ničesar narediti, ki bi prav lahko opisovale delovanje mnogih lokalnih veljakov. Dodajmo k temu mnoge kredite na »dobro« in malo manj dobro ime, ki jih banke v teh časih pridno odpisujejo. Seveda so tukaj še zgodbe političnih prvokategornikov.« Komentar z naslovom Ali je Slovenija država kriminalcev in mafijcev ali politično motiviranih žlehtnob.
Medtem ko na eni strani beremo o milijardah, ki jih potrebujejo domače, predvsem državne, banke, nas na drugi strani pričakajo naslovi o spornem prelivanju denarja med bankami in prijateljskimi podjetji. A nas preseneča, da so ljudje ob vsem tem na koncu še jezni? Ne bi nas smelo. A nas potem lahko čudi, da se v času krize, ko je stiska ljudi še toliko večja, pojavijo slogani Gotof je? Seveda ne!
Slogan je odziv na splošno družbeno bedo, kjer država preprosto ni opravila svojega dela. Ne gre samo za nemoralnost oblasti, ampak za njeno popolno pokvarjenost, na drugi strani pa tudi nesposobnost (ali nepripravljenost!), da sume kriminalnih dejanj tudi razčisti!
V Mariboru se je zgodil Ambrus, če se morda še kdo spomni te majhne vasice in ljudskega upora konec novembra 2006. Ko država zataji, se problema lotijo ljudje, in to tisti, ki se jih stvar najbolj tiče.
Ali protest lahko dobi strankarsko ozadje? Seveda, v kolikor že v samem izhodišču ni bil (vsaj deloma tudi) strankarsko motiviran. Ko protestira takšna množica, je jasno, da so med protestniki tudi kakšni s strankarskimi ambicijami. A zdi se, da je tokratni protest presegel tisto strankarstvo. Kar se tiče »spopada« med koalicijo in opozicijo, ne moremo zanemariti niti dejstva, da je tudi na levici mnogo takšnih, ki bi kaj kmalu lahko delili izkušnjo danes linčanega župana. Zaradi tega več kot napada na notranjega ministra Vinka Gorenaka ni pričakovati.
Drugo vprašanje pa je, ali se lahko protest in slogan v kakšni izmed svojih različic pojavi tudi drugje. Lahko se. Strankarstvo in politika že dolgo časa nista zgolj kadrovski in poslovni kriterij, ampak tudi garanta, da bo takšna korupcija ostala nesankcionirana. Ampak ne pozabimo, da je mariborski protest imel za seboj celotno zgodbo, ki se je gradila skozi daljše obdobje in jo je »podprlo« 10.000 ljudi. To ni bil sindikalni protest za višje plače, niti ne nekaj »tabornikov« pred borzo. Oni so hoteli županovo glavo. To je lokalno pogojena zgodba, podobno kot je bila tista v Ambrusu.
Steinbacher media 