Slovenija ni dobila 250 milijonov evrov!

Namesto pričakovanih 250 milijonov, je prodaja tri-, šest- in dvanajst mesečnih zakladnih menic, katere kupci so bila domača podjetja, državi prinesla »zgolj« 165 milijonov! Manjša bera od pričakovanj je na finančnem ministrstvu zagotovo pustila nekaj razočaranja. Prejeti znesek je namreč ravno pravšnji za poplačilo zakladnih menic, ki zapadejo danes, 12. septembra. No, morda pa je bil ravno tak znesek načrtovan in s kupci, mogoče celo istimi, v tajnosti dogovorjen.

A dejstvo, da so pri nakupih sodelovala slovenska podjetja, je razlog, da si v povezavi s takšnimi nakupi skušamo odgovoriti na nekaj vprašanj.

Nakupi državnih papirjev za podjetja zagotovo niso investicije, ki bi neposredno krepile njihovo tehnološko sposobnost in konkurenčnost, ampak so to akcije, s katerimi bi naj podjetja plemenitila svoja trenutno odvečna finančna sredstva in si tako krepila finančni položaj za namene izboljšanja svoje tehnološke sposobnosti in konkurenčnosti. Denar je redek vir, ne nekaj, kar bi našli v izobilju! V luči neuspešnih prodaj obveznic na evropskem trgu mislim, da to počasi že spoznavamo. Enako velja tudi za podjetja. Denar, dan v državno blagajno, za podjetje pomeni nezmožnost poiskati kakšne druge alternative, recimo, da bi se kupil kak dodaten stroj, izboljšala kakovost proizvodnega procesa ali znanja zaposlenih, izvedlo kakšne investicijske aktivnosti v tujini, ki bi podjetju širilo spekter njegovega poslovanja, morda investiralo v marketing in podobno.

Četudi slika ni črno-bela, pa se v času, ko podjetja še vedno ne najdejo poti iz primeža gospodarske krize, ne zdi ravno, da v podjetjih kakšne druge investicijske alternative ne bi utegnile imeti prioritete pred financiranjem države. V kolikor so, in ne vidim nobenega razloga, da temu ne bi bilo tako, je siljenje podjetij v nakupe državnih papirjev, oziroma v razne dokapitalizacije državnih podjetij, kot smo videli v primeru dokapitalizacije NKBM, izčrpavanje podjetij. V slednjem primeru je to še toliko bolj očitno, saj je delnica praktično nelikvidna tako na Ljubljanski borzi kot tudi na Varšavski, medtem ko se njena cena giblje okrog evra! Milo rečeno, podjetja, ki so bila prisiljena v dokapitalizacijo, so ob velik del svojega denarja, oziroma je ta naložen na zelo dolgi rok.

Pa vendar, primer NKBM je primer izčrpavanja trenutno uspešnih, ali pa kapitalsko močnih, državnih podjetij na povsem enak način, kot so to počeli menedžerji s svojimi menedžerskimi prevzemi, ko so se po podjetjih iskali še zadnji evrčki za to, da so podjetja kupovala sama sebe. Mislim, da ni potrebne kakšne dodatne razprave o tem, kam je (nekoč uspešna) podjetja to pripeljalo. Slika se ponavlja; vplačaš 10 ali več, dobiš 1, preostanek odpišeš in prosiš za pomoč oziroma bankrotiraš.

Skratka, investicije, ki ne prispevajo k dvigu učinkovitosti poslovanja podjetij ali celo najedajo njihovo trenutno učinkovitost, so slaba strategija. Četudi se v sami paničnosti razmer zdijo kot nujno potrebna, pa so lahko dolgoročne posledice takšnih nepremišljenosti mnogo večje od trenutnih koristi.

Ko ti tuji investitorji obrnejo hrbet, tako kot se zdi, da so ga slovenski državi, je povsem logično, da se skušaš nasloniti na domače kupce. Morda ne bi bilo slabo, če bi se tudi tukaj držali Hipokratove prisege in se zavezali, da s svojimi dejanji ne bomo delali škode!

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Finance, Slovenija and tagged , , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s