Ali je kriza čas, ko moramo še bolj obdavčiti bogate?

Kolikokrat že smo lahko slišali izjave v stilu, »ja, kdo pa potrebuje 100 milijonov za življenje, ko pa jih itak ne more zapraviti,« ali pa »nihče ni vreden tolikšnega denarja,« oziroma, »z delom si ni mogoče zaslužiti milijonskih zneskov« in podobnih. Nikakor ne preseneča, da je v času krize odnos do bogatih še toliko bolj na udaru, saj je to čas, ko smo še toliko bolj pozorni na denar, tega pa, tako ali drugače, nikoli ni dovolj.

Instrument za izvajanje takšne strategije diskriminatornega obdavčenja je progresivna dohodninska lestvica. Njeno delovanje je preprosto: vsak evro, ki ga dodatno zaslužiš, je obdavčen bolj kot tisti predhodni. Pri nas je tristopenjska z najnižjo 16-odstotno stopnjo, sredinsko 27% stopnjo in najvišjo 41-odstotno davčno stopnjo za dohodke, katerih neto mesečna (letna) davčna osnova presega 1307 evrov (15681 evrov). Njena ideja je, da ljudje plačujejo za delovanje države skladno s svojimi sposobnostmi. To se zdi privlačna ideja, ki bi jo načelno lahko celo podprli. Verjetno bi jo podprli tudi mnogi premožnejši posamezniki družbe, ki bi čutili moralno dolžnost, da v državno blagajno prispevajo več kot tisti revnejši. Že danes mnogi bogatejši posamezniki svoj odnos do okolja, v katerem živijo, in do soljudi izkazujejo preko donacij društvom in prispevkom za ljudi v stiski.

A ideja progresivnih davkov se je povsem izrodila ravno v to, kar so na začetku njeni podporniki govorili, da pod nobenim pogojem ne pride v poštev: do konfiskatornih davkov. To pa je razlog, da takšnim davkom, seveda, ne moremo dati podpore.

Nedolgo nazaj je v svoji predsedniški tekmi sedanji francoski predsednik, Francois Hollande, izjavil, da bo v primeru zmage uvedel poseben 75% davek na dohodke, ki bodo na leto presegli milijon evrov. Kot je v svoji knjigi Ustava za svobodo poudaril Friedrich von Hayek, je bilo potrebnih samo 30 let, da smo v ZDA in Veliki Britaniji prišli od uvedbe progresivnih davčnih stopenj, kjer sta najvišji stopnji znašali 8,25% in 7%, pa vse tja do neznosnih 97,5% in 91%. Ena generacija je bila potrebna, da smo že dosegli skrajno točko. Izjemna rušilnost takšnih davkov je kasneje privedla do znižanja stopenj, ki danes znašajo 35%+11% v ZDA, tem je treba dodati še davke na ravni zveznih držav, in 50% v Veliki Britaniji, kjer pa bi jih naj najvišjo stopnjo do leta 2013 znižali na 45%. V sklopu krize so leta 2009 v Veliki Britaniji dvignili najvišji razred iz 40 na 50 odstotkov. Na Švedskem znašajo najvišje stopnje 57%, v Nemčiji 45%, Avstriji 50% in tako dalje. Daljši seznam si lahko ogledate na naslovu Wikipedije.

Razmišljanje o tako selektivnem pristopu k davkom, ki se kaj kmalu pokaže kot zelo diskriminatoren in ekonomsko razdiralen, spreobrne fokus razprave nagrajevanja iz tega, da je nagrada vezana na vložene napore in tveganje ter tudi srečo na stran potreb in z njimi povezanega zagotavljanja »primernega« statusa ljudi v družbi. Gre za zamenjavo proizvodnega koncepta s konceptom potrošnje, ki posameznikom celo oporeka način in količino potrošnje.

A posledice so tukaj. Francoski denar že odhaja v Švico. Najpremožnejši Francoz, Bernard Arnault, je pred uvedbo nove dohodninske zakonodaje v Franciji, zaprosil za belgijsko državljanstvo. Vprašanje je, kdo vse bo sledil tem »uspešnim« praksam. Ne pozabimo niti slovenske prakse iz leta 2003, ko je takratni finančni minister, Dušan Mramor, s paketom spremenjenih obdavčitev kapitalskih dobičkov, ki bi drastično prizadele bogate, mnoge pregnal v davčne oaze in tujino!

Skratka, manipulacija z davki je mogoča, v kolikor ne spreminja proizvodnih dejavnikov. Ameriški ekonomist, Art Laffer, je septembra 1974 pokazal, da nad določeno stopnjo, davki prinašajo nižji znesek v državno blagajno. Manipulacija torej je mogoča, nikakor pa ni neomejena in vprašanje je, kakšna je stopnja, ki ne najeda preveč gospodarskega procesa. Odgovor na to ni enoznačen in bi zahteval daljšo razpravo. Recimo, v okolju, kjer različne države tekmujejo za tuje investicije, je davčna stopnja neke države lahko odvisna tudi od tega, kakšne davke ima sosednja država. Da je višina najvišjih davkov sila pomembna, nas, nenazadnje, uči tudi zgodovinska izkušnja. Ali je ob vsem tem tudi moralno sprejemljiva, je drugo vprašanje. Sam menim, da nikakor ni!

Kakorkoli se visoki davki na izjemne zneske nekaterim utegnejo zdeti zaželeni, pa z njimi nikakor ni mogoče pokriti milijardnih lukenj, ki so jih naredili zgrešeni državni plani. V bitki krpanja lukenj ni mogoče zmagati, v kolikor ne prenehamo z ustvarjanjem vedno novih lukenj!

Odobravanje visokih davkov za visoke zneske v koruptivnih okoljih seveda ne preseneča, saj se v takšnih okoljih ustvarja prepričanje, da je vsakršno bogastvo enako kraji; veliko bogastvo pa veliki kraji. Zagotovo drži, da velika kriminalna dejanja »ustvarjajo« velika bogastva. Ampak preganjanje teh »bogatašev« ni stvar davčnih stopenj države in državne davčne službe, ta za kaj takšnega tudi nima ustreznih instrumentov. To je naloga organov pregona; pravosodja in policije. Sicer pa, kdo je tako naiven, da okrade prvo lokalno banko in denar na svoje ime naloži na tisto preko ceste!?

Kakorkoli obrnemo, v času krize postajajo višje davčne stopnje pravi hit; morda pa le tisti zadnji poskus iz obupa, oziroma sredstvo za preusmeritev pozornosti iz dejanskih problemov na večne razredne sovražnike. Praviloma se pokaže, da brez uspeha!

Advertisements
This entry was posted in Davki, Ekonomija, Slovenija and tagged , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s