Sam Peltzman: “Kriz se preprosto ne da preprečiti.”

Sam Peltzman je Ralph and Dorothy Keller zaslužni profesor ekonomije na Booth School, poslovni šoli Univerze v Chicagu, kjer je še posebej specializiran za vprašanja, povezana z regulacijo in volitvami. S Samom Peltzmanom se je pogovarjal Mitja Steinbacher iz Fakultete za poslovne vede, Katoliški inštitut.

MS: Kakšni bi bili po vašem mnenju politični razlogi za in odgovori na finančno krizo, ki jo lahko spremljamo teh zadnjih nekaj let?

SP: O, gre za zelo obsežno vprašanje. Se pogovarjava o regulatornem ali o fiskalnem vidiku?

MS: Poskusiva se osredotočiti na fiskalni del….

SP: Torej, po nastopu krize so vsi kar naenkrat pozabili predhodnih 30 let ekonomske miselnosti. Sam nimam neke pametne razlage, zakaj je temu tako. Ekonomska stroka je kar naenkrat postala povsem kejnezijanska. Naj poudarim, da nisem makroekonomist in da ta razvoj spremljam neobremenjen in izven makroekonomske struje. In za zadnjih 30 let se je ta počasi premikala stran od naivnega kejnezijanizma, ga sicer še vedno podajala prvim letnikom dodiplomskih programov, vanj pa ni ravno preveč verjela. In v trenutku, ko je udarila kriza, ekonomisti nismo več prav dobro vedeli, kaj nam je sedaj storiti. In večina se jih je splazila nazaj v svoj brlog. Veste, kam merim…

MS: Da, da. Nazaj h kejnezianizmu.

SP: Ti samo troši, o tem so me učili v mojih otroških letih. Ekonomisti smo se zmožni strinjati glede pravil in dokazov.

MS: Mislite o vzrokih in posledicah?

SP: No, ne samo o vzrokih in posledicah. Recimo, glede neke sporne vzročno-posledične zveze, kot je, ali povišana količina denarja povzroča inflacijo. Obstajajo pravila in dokazi, ki se jih ekonomisti zavedamo. Ko govorim v prvi osebi množine, mislim na nas, ekonomiste. In v zadnjih tridesetih letih smo postali prepričani, da državnih ukrepov ne moremo več privzemati kot samo po sebi umevnih, pa najsi gre za regulacijo ali za fiskalno politiko. A med ekonomisti je vendarle prisotno naivno prepričanje, da lahko gospodarstvo fino uravnavaš.

MS: Mar ni ravno to prepričanje osnovni razlog za poviševanje državne potrošnje, da lahko namreč na ta način pomagaš ekonomiji?

SP: Osnovni v smislu po Keynesu vse tja do 1970ih in zgodnjih 1980ih prav gotovo. Na tej točki so makroekonomisti zavoljo takratnih razvojev dogodkov postali prepričani, da je nekaj narobe. In za to so imeli teoretično podlago v tako imenovanih racionalnih pričakovanjih: ljudje preprosto zaznajo povišano državno potrošnjo in ji prilagodijo svoje vedenje. In s to ugotovitvijo se, moram reči, strinjam.

Torej, če se vrnem k vprašanju. Ob nastopu leta 2008 smo ekonomisti pozabili na skepso in del razloga za to je v razliki med tem, kar želi glava in tem, kar bi želelo srce. Večina akademikov, vključujoč ekonomiste, je po srcu intervencionistov. Tako čez palec bi rekel, da govoriva o treh četrtinah ekonomistov. V ostalih strokah je ta odstotek precej višji, tudi do devetdeset. No, in četrtina ekonomistov je tistih skeptičnih libertarcev. Nasprotno mislečega lahko na svojo stran pridobiš le z dokazi. Prva reakcija na zlom finančnega sistema je bila, da so dokazi preteklih tridesetih let napačni in da je krivda v kapitalizmu.

MS: Tudi jaz sem zaznal podobno reakcijo.

SP: No, in v tistem hipu jih je srce odpeljalo nazaj k intervencionizmu. To se je mnogo bolj odvijalo izven ekonomske struje kot med ekonomisti. Pomembna razlika med ekonomisti in ostalimi panogami je v stopnji, do katere oboji upoštevamo dokaze. Kar me vznemirja glede reakcij, je, da ne obstaja noben dokaz, ki bi ga lahko zasledil, da državna potrošnja tudi na zelo kratek rok prinaša koristi. Veste, obstaja razprava o tem, kakšna je pravzaprav višina multiplikatorja; vsak dolar, ki ga država potroši, bi naj štel več. Je mutipliator višji od ena? Kolikšen sploh je? Obstaja zelo dobra raziskava v Journal of Economic Literature na to, kaj pravzaprav vemo o multiplikatorju. In odgovor je: NIČ. Lahko dobiš vrednost minus nekaj ali pa plus dva ali tri.

MS: In vse vmes.

SP: In vse vmes.

MS: Bi se strinjali, da nas je do sem v resnici pripeljala državna potrošnja?

SP: Ne ravno samo državna potrošnja. Kriza se je pojavila v neki konkretni obliki in ekonomisti so tudi tokrat poznali silnice, ki so nas pripeljale do sem. So pa močno podcenili pomen trga nepremičnin. Gre za kompleksen preplet mnogih dejavnikov.

MS: Saj, finančne krize se vendar dogajajo že od nekdaj.

SP: Seveda. Če sem včasih naivno verjel, da se finančne krize da preprečiti, potem danes to zame več ne velja. Nisem več utopist. Kriz se preprosto ne da preprečiti. Naloga razumnega politika je znižati frekvenco in jakost. A, upoštevati je treba Hipokratovo prisego: ne delaj škode. In državna politika je krizo povsem jasno okrepila in s tem povzročala dodatno škodo. Sem seveda sodi tudi fiskalna neodgovornost. Vse skupaj se je pričelo s trgom nepremičnin v ZDA in s politikami, ki so prispevale k temu, se pravi okrog želja po razširitvi lastništva stanovanj ljudem, ki si jih ne morejo privoščiti. Gre za subvencioniranje stanovanj s podpiranjem finančnega vzvoda namesto dajanjem neposrednih subvencij za stanovanja. Tukaj nastopa več politik.

MS: Kot denimo vloga politik države blaginje v Evropi in njihov vpliv na evrsko krizo, ki je konec koncev trenutno najbolj aktualna reč?

SP: Da, recimo. Evropska kriza izhaja iz ameriške na način, da imajo države svoja lastna neravnovesja in so iz ZDA dobile kot darilo še oslabitev finančnega sektorja. Bistvo evropske krize je v tem, da so k tej oslabitvi finančnega sektorja, ki je prišla iz ZDA, dodale vprašanje zadolženosti. Tako da imate danes celo v državah kot sta Nemčija in Francija in še posebej v Franciji, zelo šibke banke, ki jih bo treba na neki točki sanirati preko držav. Za odlaganje teh odločitev o saniranju bank uporabljajo posojila ECB bančnemu sistemu, ki naj na ta način absorbira dolg. In potem pravijo, da je dolg vreden 100 centov za vsak dolar, kar pa seveda v resnici ni. Gre za cenovni fetišizem. In ta povsem očitno ne more dolgo vzdržati.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Finance, Razno and tagged , , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s