Po burnem dogajanju okrog nekdanjega slovenskega metropolita Alojza Urana je na Slovenskem kot strela z jasnega udarila še novica o Francetu Rodetu, trenutno edinem slovenskem kardinalu, in o njegovem domnevnem očetovstvu. Že v času prejšnje vlade je javnost od takratne ministrice Kresalove in tudi od takratnega premierja Pahorja zahtevala, da opravita določene teste in da na tak način opereta sporne obtožbe.
Različni kot so, pa vsi ti primeri, ki so ob vseh vpletenih pretresli tudi velik del slovenske javnosti, odpirajo pomembno vprašanje dokaznega postopka v primeru naključnih obtožb in vloge posameznikov v njem.
Naj začnem z nekaj hipotetičnimi vprašanji. Si predstavljate, da ste moški in kar naenkrat v predalniku najdete tisoč zahtevkov za testiranje DNK? Ali pa 100.000. Kaj boste ste storili? Si predstavljate, da vas nekdo obtoži, da ste gej, ob tem pa vam velikodušno ponudi še možnost, da dokažete, da to niste? Si predstavljate, da vas nekdo na ulici obtoži, da ste pod vplivom mamil, od vas pa zahteva, recimo, las, s katerim imate možnost, da njegove obtožbe bodisi potrdite ali zavrnete? Kaj pa, če vas nekdo obtoži, da ste zlonamerni duh ali baraba? Ali pa, si predstavljate, da vas na podlagi znamke avtomobila, ki ga imate parkiranega pred hišo, začnejo spraševati o vaših poslih in o izvoru vašega denarja?
Preden se lotimo vprašanja, na kakšen način bi nekdo sploh lahko dokazal, da, recimo, ni gej ali pa baraba, se vprašajmo, čemu bi kaj takšnega sploh naredil, pa četudi so obtožbe resnične? Na kakšni podlagi bi vi nekomu odgovarjali, da nekaj bodisi ste ali pa niste? Zaradi obtožbe nekoga, ki trdi, da je vaš sin ali da se mu zdi, ste pod vplivom opojnih substanc? Oziroma, zaradi obtožb, ki si prizadevajo diskreditirati vašo integriteto ali medijsko podobo?
Recimo, obtožba očetovstva je vedno mogoča, saj v luči posameznika »vedno« obstaja vsaj minimalna verjetnost, da je resnična. Na drugi strani gre za družbeno močno odklonsko stvar, ki lahko bistveno vpliva na prihodnost posameznika. Še posebej v primerih, kot je ta zadnji. Podobno bi lahko rekli tudi za vprašanje opojnih substanc. Teoretično je sum »vedno« mogoč. Četudi je nekoliko drugačna od ostalih, ker vsebuje otroka, pa obtožba očetovstva problematike obtožb in pogleda na dokazni postopek ne spremeni kaj dosti.
Ne gre torej za vprašanje, ali so obtožbe resnične ali ne, ampak za to, komu je nekdo dolžan odgovarjati in dokazovati in kaj. Gre za vprašanje odgovornosti in interesa druge strani in odnosa med obema. Ampak to ne pomeni odgovornosti nekoga do naključnega sprehajalca ali časopisnega članka. Nikakor ne. Lep primer tega so testi v podjetjih, v kolikor jih seveda izvajajo, ali je nekdo od zaposlenih na delovnem mestu pod vplivom opojnih substanc in podobno. V čem je to tako posebna okoliščina, je pogodbeni odnos, ki v delovanje organizacije postavlja določena pravila. In če pravila prepovedujejo določene stvari, je utemeljeni sum zadosten razlog za preverjanje. Zato bi takšna preverjanja bila legitimna in tudi legalna. Oziroma, je interes stranke na drugi strani večji od gole radovednosti. Seveda odgovarjati na obtožbe naključnih sprehajalcev ali pa nikoli sitih radovednežev in sprejeti njihovo igro ne more biti standard.
Seveda to ne pomeni, da določene karakteristike posameznikov pri organih pregona, recimo, ne vzbudijo suma in postanejo razlog za podrobnejše spremljanje nekoga. Recimo, obilno bogastvo mladih je lahko prvi indikator tega, da se ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo. Oziroma, da se od nekoga zahtevajo odgovori na vprašanja, v kolikor obstaja utemeljeni sum za neko kaznivo dejanje, posameznik pa, glede na vse okoliščine, osumljenec kaznivega dejanja. Utemeljeni sum pomeni, da se je nekje zgodila neko kriminalno dejanje, vsi dokazi pa kažejo na določeno osebo. Radovednost ne more biti utemeljeni sum, tudi radovednost državnih organov ne. Oziroma, v kolikor je ogrožena varnost države.
Čas je, da začnejo tisti, ki druge obtožujejo takšnih in drugačnih dejanj, za svoja početja tudi odgovarjati. Že plasiranje obtožb, četudi se izkažejo kot neresnične, obtoženim povzročajo stroške. Dejanske in nevidne, ki so praviloma mnogo višji. Še posebej, v kolikor so za odmevnost obtožb uporabljani mediji, kot je to zadnje čase sila moderno. Pa tudi sicer, radovednost in pomanjkanje dokazov nekoga še ne more pomeniti, da se dokazni postopek z golo obtožbo prestavi na drugo stran.
Steinbacher media 