Vprašanje LB: Kaj dobrega lahko prinese srečanje Arhar Rogić

Danes se bosta glede vprašanja Ljubljanske banke, oziroma njene hrvaške podružnice v času Jugoslavije, srečala dva finančnika, slovenski France Arhar in njegov hrvaški kolega Zdravko Rogić.

Kot pravijo Hrvati, gre za vprašanje 300 milijonov nemških mark, kolikor bi naj znašala odprtost hrvaške podružnice banke do hrvaških varčevalcev ob njenem bankrotu leta 1991. Kdo jih bo povrnil?

Odgovor na to, za varčevalce izredno pomembno vprašanje, se na prvi pogled zdi zelo preprost in se nahaja v zakonodaji, ki ureja poslovanje bank. Kar se tiče slovenske zakonodaje, je odgovornost za poravnavo dolgov na strani države, oziroma centralne banke, ki mora organizirati sam postopek. Kot del evro-območja, je država dolžna poplačati vloge do 100.000 evrov.

Ali je v kriznih časih za državo to izvedljivo ali ne, je drugo vprašanje. In ravno to je tisto, kjer hrvaška zgodba dobi svoj zagon: ob bankrotu banke na Hrvaškem ozemlju hrvaška država, glede na to, da je podobno pravilo v veljavi tudi na Hrvaškem, očitno ni bila v stanju poravnati dolgov. Glede na to, da je to bil čas, ko je Hrvaška potrebovala denar za svojo obrambo, je to povsem razumljivo, a za samo zgodbo nepomembno. Ne pozabimo, za sanacijo bank na slovenskem ozemlju je država izdala obveznice, tako da so vsi njeni upniki, ne glede na državljanstvo, z banko nemoteno poslovali naprej.

Za banko je pomemben še drugi del zgodbe: bančna aktiva. Pasiva banke predstavlja tisti del bilance, ki nam pove, kdo banki daje denar za naložbe. Najpomembnejše postavke so vloge in drugi depoziti prebivalstva in podjetij, izdane obveznice banke in kapital banke. Nikakor ne samo vloge prebivalstva, o katerih je govora. Drugo stran bančne bilance, aktivo, pa sestavljajo naložbe, kamor je denar banke namenjen. Osnovna logika pravi, da sta obe strani vedno enaki, saj dobiček ali izguba poravna viške oziroma manke na strani naložb, vse dokler akumulirana izguba ne doseže, ali preseže, vrednosti kapitala. Takrat sledi bankrot. Padec aktive je vedno razlog za padec pasive, to pa za bankrot; drugi razlog se tiče pomanjkanja likvidnosti banke, a to se v tem primeru ne zdi kot problematično. Pa ne bomo preveč o tem.

Skratka, medtem ko so Hrvatje osredotočeni na dolgove do varčevalcev, iz strani slovenske države prihajajo glasovi, ki poudarjajo na dolgove hrvaških podjetij do banke. Ne pogovarjajo se odgovorni iz Nove Ljubljanske banke, ampak politiki. A primarno je to stvar podjetja, v tem primeru banke, šele nato pa vseh tistih, ki so upniki podjetja.

Glede Ljubljanske banke bi bilo zanimivo videti, na kakšen način se je njen stečaj sploh izpeljal. Še posebej, na kakšen način se je zavarovalo upnike banke. Z drugimi besedami, na kakšen način se je reševalo aktivno stran bančne bilance, kjer so se pretežno nahajali krediti hrvaškim podjetjem. Vprašanje je tudi, kaj vse je bilo na tej strani bilance. A je bila regionalna narava banke mišljena tako, da sta se obe strani bilance nanašali na Hrvaško ali ne.

Kar se tiče prepovedi poslovanja Nove Ljubljanske banke na Hrvaškem, sam ne vidim razloga niti za eno niti za drugo stran. Omejitev poslovanja vsekakor škodi hrvaškemu poslovnemu okolju, ljudem in podjetjem, saj jim zmanjšuje spekter bančne ponudbe in bančnih storitev. To je zelo tradicionalen argument, ki je uporaben pri vsakršnem omejevanju; omejevanje pač pomeni manjšo ponudbo. Na drugi strani pa tudi ne vidim razloga, zakaj naslednici bankrotiranega podjetja, ki je za seboj pustila pravo pogorišče, ne bi omejili vnovičnega poslovanja. Čeprav so tisto bili neki drugi časi, ki z resno ekonomijo niso imeli kaj dosti skupnega, je odločitev za prepoved poslovanja na nek način tudi razumljiva.

Kar pa se tiče same Nove Ljubljanske banke, pa tudi ne vidim, zakaj bi to bil naj tako velik problem, ko pa je v okolici še mnogo potencialno zanimivih tržišč, kamor bi se banka lahko širila. Že res, da vsakršna prepoved ustvarja potencialno škodo vsem zainteresiranim poslovnim partnerjem, a govoriti o neki večmilijardni škodi se zdi kot vse preveč predimenzionirano. Že od samega začetka je Hrvaška ena najpomembnejših trgovinskih partneric slovenskega gospodarstva. Z 8.1 odstotnim deležem v letu 2011, oziroma 1,4 milijarde evrov, je bila četrta najpomembnejša izvozna partnerica Slovenije, z 914 milijoni uvoza (6.3%) pa peta najpomembnejša uvozna partnerica Slovenije.

Za konec, glede na izkušnjo meddržavnega reševanja mejnega spora na morju, ki se je vlekla, ne da bi privedla do kakršnegakoli napredka, se postavlja vprašanje, ali lahko enak scenarij vidimo tudi pri reševanju vprašanja Ljubljanske banke. Sam bi bil presenečen, če bi bilo kaj drugače.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Finance, Slovenija and tagged , , , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s