Kakšna naj bo pokojninska reforma?

»Kakšen naj bo pokojninski sistem?« je vprašanje, ki zadeva tako upokojence, kot tudi zaposlene, študente in mlade ter seveda državo.

Upokojenci so tisti, ki so na milost in nemilost prepuščeni državi. Izmučeni kot so, si svojega standarda ne morejo kaj bistveno dvigniti nad raven pokojnine, ki jo prejemajo. Te pa so izjemno nizke (cca. 565 evrov v povprečju) in obstaja resen strah, da se bodo v prihodnje še nižale. Zaposleni so tisti, ki v pokojninsko blagajno iz meseca v mesec vplačujejo 21 odstotkov skupnega stroška dela, ne vedo pa niti tega, kdaj se bodo lahko upokojili, niti tega, kakšno pokojnino sploh lahko pričakujejo. Pri njih ne preseneča, da so zaradi tega pogosto sila nagnjeni k izogibanju plačevanja (visokih) prispevkov. Kaj reči o mladih, katerih prioritetne skrbi so povezane s prvo zaposlitvijo. Na koncu je tukaj še država, ki bi se naj soočila z dejstvom povsem »zafuranega« pokojninskega sistema, v katerega, da se že sedaj ne bi povsem razletel, letno vplačuje več kot milijardo evrov. Skratka, sistem je v razsulu!

Ob preluknjani blagajni, ki ne zagotavlja niti srednjeročne vzdržnosti, je vprašanje postalo ponovno zelo aktualno. A ko v časopisih prebiramo, da je za naše pokojnine edina rešitev podaljševanje dobe upokojevanja in nižje pokojnine, je jasno, da to ne more biti EDINA možnost. V nadaljevanju bom nakazal možne alternativne rešitve oziroma usmeritve.

Naj v uvodu dodam, da so to le usmeritve, ki bi pokojninsko razsulo privedle v urejen in finančno vzdržen sistem. Kot takšne bi zahtevale podrobnejše analize, ki bi odgovorile na vprašanja o finančni konstrukciji takšne transformacije, kot tudi o vseh podrobnostih.

Osnovna konceptualna premisa predloga je, da je pokojninski sistem vzdržen, da višina pokojnin ustreza višini vplačanih zneskov, ki se v času obrestujejo, in da tudi najnižje pokojnine zagotavljajo nek življenjski standard. Način, kako do tega priti, pa je investicijski pogled na pokojnine. To pomeni, da je denar bodočih upokojencev naložen denar, ki prinaša obresti, in ne potrošen, tako kot je to sedaj. In ravno to je ključna predpostavka, ki edina zagotavlja dolgoročno vzdržnost sistema, tudi ob negativni demografski sliki. Torej, da se denar ne potroši, ampak investira! Zaradi tega so lahko vplačana sredstva nižja od tistih, s katerimi razpolagamo na koncu. V knjigi V svetu kapitalizma je navedenih par izračunov, koliko bi tak investicijski pogled na pokojnine upokojencem prinesel. Že ob odstotnem letnem donosu bi bile povprečne pokojnine skoraj enake povprečnim plačam.

Pri reformuliranju pokojninskega sistema se je najprej treba znebiti mišljenja, da so pokojnine socialna kategorija, zgrajena po principu »iz žepa v usta«. Niso! To je pogled, ki je osnovni razlog za vse prej navedene probleme. Pokojnine so finančna kategorija, saj vplačani prispevki zaposlenih ustvarijo dolg države, ki ga ta njim kot upokojencem mora poravnati.

V vzdržnem sistemu vsak zaposleni sam vplačuje za svojo pokojnino, sistem državne pokojninske blagajne (PAYG), kot ga poznamo danes, pa se v času po obsegu postopoma krči, vse dokler se ne ukine. Sedaj pa ključna stvar: kako to narediti.

Minimalna prispevna stopnja ostaja nespremenjena oziroma, še vedno zakonsko določena. Prispevna stopnja, ki jo zaposleni in podjetja vplačujejo za svoje pokojnine, se ne bi več v popolnem znesku nalagala na PAYG za trenutne pokojnine, kot je to do sedaj, ampak bi se del njih nalagal v razne sklade, ki bi v imenu zavarovanca upravljal s temi sredstvi. Z drugimi besedami, vsak zaposleni bi imel svoj zasebni pokojninski račun. Ne navideznega, ampak resničnega. Brez kakršnihkoli bonitet in drugih dodatkov je ob povprečni plači 1501 evrov bruto (998 evrov neto) posameznik v pokojninsko blagajno na mesec vplačal 232,66 evra, njegov delodajalec pa še dodatnih 132,84 evra, kar znese skupaj 365,50 evra! Na mesec, in to vsak mesec.

Ključno vprašanje je, kako ob prehodu na zasebne račune zagotoviti ustrezna sredstva tako za obstoječe upokojence in za tiste zaposlene, ki si do časa upokojitve na svojih računih ne bi uspeli privarčevati zadostnih sredstev.

Ena možnost za premostitev te luknje bi bila, da bi trenutni zaposleni del prispevkov še vedno nakazovali na račun PAYG, del pa na svoj račun. Delež vplačanih sredstev na eno in drugo blagajno bi bil odvisen od starosti zaposlenih, lahko tudi od višine plače.

Prvih nekaj let bi mladi lahko plačevali višji delež plače v PAYG in manj na svoj račun, kasneje pa vedno manj v PAYG in vedno več na svoj račun. Na tak način bi hkrati skrbeli za vzdržnost obstoječih upokojencev, kot tudi za svoje pokojnine. Pomembno je, da bi ta znesek dejansko bil na zasebnih računih in bi se že tudi obrestoval. Tisti z, recimo, 20 let delovne dobe, bi vplačevali izključno na svoj račun, kar bi jim, ob dodatnih 20. letih dela, na zasebnih računih prineslo zadostna sredstva za njihovo pokojnino. Starejši od, recimo, 50 let bi do upokojitve ostali v PAYG. Bistvo sistema je ta, da se PAYG postopno ukinja in da vedno manj upokojencev prejema pokojnino iz PAYG sistema. Mladi ne bi bili upravičeni do PAYG pokojnine, četudi bi del sredstev nakazovali vanjo. Pri tem bi se sistem postavil tako, da višina njihove pokojnine ne bi padla pod nek znesek. Razliko v zneskih bi pokrila država bodisi z izdajo obveznic, kar se ob trenutno zahtevanih donosih ne zdi kot ekonomsko najbolj modra poteza, bodisi s prestrukturiranjem proračuna bodisi s prodajami premoženja.

Druga možnost je ta, da se ZPIZ preoblikuje v zasebno finančno inštitucijo in pod enakimi pogoji kandidira za sredstva zaposlenih, vse te družbe pa bi bile dolžne del vplačanih sredstev posameznikov namenjati za plačilo trenutnih upokojencev. Na tak način bi imeli zaposleni na svojih računih nižja sredstva od vplačanih, a učinek je isti, kot če bi del namenjali v PAYG, del pa na svoj račun. Manjkajoči del, tako kot to počne že sedaj, bi prispevala država.

Tretja možnost je, da se vsakemu zaposlenemu, ki je prestar, da bi si na računu lahko nabral zadostna sredstva, ustanovi njegov račun, ki ga dokapitalizirata država, skupaj z zneski trenutnih zaposlenih, medtem ko se vsi mladi avtomatično vključijo v sistem zasebnih računov. Tudi ta del dokapitaliziranih sredstev bi bil isti, kot pa če bi zaposleni del svoje plače namenjali v PAYG, del pa na svoj račun. Ob vseh prednostih ima tak sistem pomanjkljivost, saj bi lahko posamezni računi imeli viške sredstev oziroma manke. Pozitivna stvar tega ukrepa bi bila, da bi se tak račun že obrestoval, kar bi potrebo po državnih sredstvih ustrezno znižalo.

Pri predlogu reforme pokojninskega sistema v smeri zasebnih računov je ključnih 10-15 let, kolikor se zdi, da bi bilo potrebnih, da se sistem postavi na noge in zaživi sam. V bistvu gre za čas, v katerem bi obstoječi upokojenci in tisti, ki si do časa upokojitve na svojih računih ne bi uspeli privarčevati zadostnih sredstev, prejemali pokojnino. Tisti upokojenci z najnižjimi pokojninami bi lahko še vedno kandidirali za razne oblike socialne pomoči.

Tisti upokojenci, ki si v času zaposlitve ne bi uspeli zbrati zadostna sredstva za dostojno življenje, bi lahko še vedno, tako kot tisti z najnižjimi plačami, kandidirali za razne oblike socialne pomoči. Da bi vsem upokojencem priskrbeli vsaj nek minimalen standard, bi solidarnost med upokojenci lahko izvajali tudi na način, da bi v času zaposlenosti, vsak zaposleni, katerega plača bi presegla nek znesek, recimo 1500 ali 2000 evrov neto na mesec, na mesec vplačevali nek znesek na poseben račun, iz katerega bi se izplačevala »upokojenska socialna pomoč« upokojencem z najnižjimi pokojninami. Tudi ta sklad ne bi deloval po principu iz žepa v usta, ampak bi se tudi ta sredstva plemenitila. V prvi vrsti bi šlo za neke vrste generacijsko solidarnost, ki omogoča plemenitenje sredstev. Kot rečeno, pa bi »revni« upokojenci še vedno lahko kandidirali za razne oblike socialne pomoči, tako kot vsi drugi, kar pa bi bilo, ob predvideni višini pokojnin, ki bi v povprečju utegnile biti vsaj za polovico višje od današnjih, prej izjema kot pravilo.

Sistem drugega in tretjega stebra bi ostal tak kot je.

Če bi zaposleni v skupnem znesku na leto vplačali, recimo, za dve milijardi manj v skupno blagajno, bi ta del pokrili iz prerazporeditev proračuna, del tudi s prodajo premoženja ali z izdajo obveznice.

Ob dejstvu, da se prebivalstvo stara, število pa upada, je potreben čim prejšnji prehod na zasebne račune. Prehod je neizbežen! Zatorej se dajmo pogovarjati o tem, kako prehod izvesti, da bo ekonomsko najbolj racionalen. Bolj kot odlašamo, bolj bomo prisiljeni v daljšanje dobe upokojitve in nižanje pokojnin. Politični pragmatizem bo imel svojo ceno.

Advertisements
This entry was posted in Davki, Ekonomija, Finance, Slovenija and tagged , , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s