Cena državne potrošnje

Eno je gotovo, državno potrošnjo je treba na nek način financirati. To je truizem, ki je relevanten za vsakršno raven, najsi bo to pri 10% BDPja, 50%, 60%. Kjerkoli nastanejo stroški, ga “ni zastonj kosila”, pa ostaja edino odprto vprašanje, kdo ga bo financiral. Ob zadnjih izdajah obveznic se vsaj zdi, da se je pri Slovencih okrepilo zavedanje o pomenu ne-zastojnkarstva. Plačati samo za obresti 1.2 milijarde dolarjev, ob tem pa še 2.25 milijarde glavnice, pomeni skupen strošek 3.5 milijarde dolarjev. To je primer Šušteršičeve obveznice od lani.

4.75% kupon na milijardni znesek, ki se praviloma izplačuje polletno, pomeni znesek tega polletnega obroka v višini 23.75 milijona dolarjev oziroma letno 47.5 milijona, 5.85 kupon za 10-letno obveznico v izdaji 2.5 milijarde dolarjev pomeni polletni obrok v višini 73.125 milijona dolarjev oziroma letno 146.25 milijonov. Tako bo celotni strošek obresti v primeru Čuferjeve obveznice znašal 1.7 milijarde dolarjev, ob zapadlima glavnicama pa 5.2 milijarde dolarjev.

Zadolževanje je realnost države, ki s svojimi siceršnjimi prihodki ne zmore pokriti svoje potrošnje. Država, ki na sistematični ravni ne zmore pokrivati svojih stroškov, kopiči stopnjo zadolženosti. Dolg ni nič drugega kot znesek prihodnje finančne obremenitve oziroma če vse skupaj zreduciramo na davke, potem pomeni dolg današnjo vrednost v prihodnosti pobranih davkov.

Slovenija je z vstopom v območje evra predala žezlo nad vodenjem monetarne politike v roke finančnikom ECBja v Frankfurtu, pa monetizacija dolga, kar je bila praksa v preteklosti, ni več mehanizem, ki bi se ga lahko posluževali  Mehanizem monetizacije dolga je neuporaben še v primeru dolga v tuji valuti. Tujega denarja pač ne gre natisniti.

Davki pomenijo, da državno potrošnjo financira živeča generacija, ki ustvarja dohodek. Davki obremenjujejo dohodek ljudi in jim s tem znižujejo njihovo kupno moč dohodka. V kolikor je v sistemu prisotna tako imenovana “mrtva izguba”, potem to pomeni, da se kupna moč ljudi zniža bolj, kot se na drugi strani poviša kupna moč državnega proračuna. Končna davčna obremenitev ljudi bo v sklepni fazi odvisna od same strukture davkov, od katere bo odvisna davčna obremenitev posameznih skupin rezidentov.

Vprašanje, ali izdatke pokrivati z davki ali se ob tem tudi zadolževati, ostaja tema, in to ne le pri nas. Delno dolžniško financiranje ni problematično. En del tega itak služi kot način uravnavanja likvidnosti. Sistemski minus na računu, ki vodi v kopičenje dolga, ima svoje omejitve in je povsem druga zgodba. Vsako podjetje v okviru finančnega načrta financiranja svojih operacij, le-tega delno izvaja dolžniško. Financiranje večletnega projekta iz tekočih prihodkov bi bilo neizvedljivo. Pokrivanje ročnosti projekta in virov financiranja velja za osnovno vodilo.

Kolikšno tveganje za okolje predstavlja dolg, je odvisno od zmožnosti njegovega poplačila. V primeru visokih ravni obrestnih mer ima akademsko vprašanje, ali je dolg povezan z upadom gospodarske aktivnosti, pritrdilen odgovor, saj je njegovo servisiranje neizogibno povezano z izrinjanjem zasebnih investicij. Zaenkrat kaže, da nas bosta Šušteršičev in Čuferjev eksperiment stala 2.9 milijarde dolarjev, z glavnicama vred pa debelih 8.7 milijarde dolarjev davkoplačevalskega denarja. Dolg je pač obveznost, ki jo mora nekdo poravnati. In kaj bomo za to dobili?