Market za limone in slovenska ekonomska politika!

Market za limone je članek iz leta 1970, ki je ameriškemu ekonomistu Georgu Akerlofu, otroku nemških in švedskih imigrantov, 2001. leta prinesel Nobelovo nagrado za ekonomijo. Kot v prvem stavku pravi avtor, članek govori o povezavi med kakovostjo in negotovostjo ter, kot nadaljuje, tudi s samo strukturo posameznih trgov in cenami na posameznih trgih. Vse seveda v povezavi z negotovostjo in kakovostjo.

Četudi je trg rabljenih avtomobilov uporabljen kot benchmark, je to zgolj zaradi same nazornosti primera. Sam primer namreč zajame bistvo vprašanja, prav tako pa je še kako dobro poznan pri mnogih kupcih rabljenih avtov. Poglejmo na kratko, za kaj gre. Na trgu rabljenih avtomobilov imamo dve vrsti avtov, dobre in slabe. Slabi avti so limone. Seveda kupec ob samem nakupu ne more vedeti, kakšna je dejanska kakovost samega avta, saj ima prodajalec na voljo zadosti sredstev, da prikrije vse njegove slabosti. Če prodajalec želi prodajati limone za ceno dobrih avtov, nikakor pa ne dobrih po neki povprečni ceni, se kupec želi predvsem izogniti limoni, medtem ko rabljenega avta tudi ne želi preplačati. Glede na splošno nezaupanje v kakovost rabljenih avtomobilov in trgovcev morajo biti cene avtov nekje skupaj. To posledično pomeni, da se dobri avti prodajajo pod ceno, medtem ko se limone preplačuje. Kar je v tej ilustraciji dobro za kupca, ni dobro za prodajalca, medtem ko moč prodajalca privede do končnega rezultata, da se na trgu rabljenih avtov prodajajo zgolj limone in to po nadpovprečno visokih cenah.

Seveda bi se lahko prodajalec zaščitil tako, da bi tudi na rabljena vozila ponudil neko garancijo. S tem bi kupcu dal jamstva, da v nekem dogovorjenem času z avtomobilom ne bo imel nepričakovanih stroškov. A tudi to ne bi bila rešitev, v kolikor ta garancija ne bi zadevala ključnih elementov in v kolikor je prodajalec, ko bi se kupec zglasil pri njem, ne bi želel izpolniti.

Tudi na trgu držav imamo celo paleto njih. Od bankrotiranih pa vse tja do ekonomsko močnih in stabilnih. Ob poplavi finančnih papirjev je ocena bonitetnih agencij tisto sito, nikakor ne povsem objektivno, ki ločuje dobre od slabih.

Seveda se postavi vprašanje, kako iz te množice izskočiti in zavzeti svoj položaj. Analogija s trgom rabljenih avtov nam ponuja vsaj splošen odgovor. Treba je biti kakovosten, to svojo kakovost pa sproti potrjevati z ustreznim vedenjem! V primeru problemov pa je treba zastaviti ustrezno rešitev, jo z vsemi ukrepi predstaviti zainteresirani javnosti in se je držati! Besede pri tem služijo kot pomemben instrument, glede na to, da ekonomsko-politični ukrepi praviloma zahtevajo svoj čas. A beseda mora biti kredibilna, njej pa slediti izrečena akcija. V kolikor temu ni tako, se izgubi še zaupanje v izrečene besede in samo vprašanje časa je, kdaj država pristane na listi nezaupanja vrednih in povsem nekredibilnih držav. V tem kontekstu je eno izmed vprašanj, ki si jih postavi Akerlof, tudi, zakaj je poslovanje z nerazvitimi državami toliko težje in zgolj omejeno na par rudnih bogastev. Kredibilnost!

Kredibilnost je najpomembnejša deviza za vsakogar in v vsakem trenutku. Pa vendar je še toliko bolj pomembna v času težav, ko ljudje že itak pričakujejo le najslabše. Naši politiki, in še kdo drug tudi, so se s kredibilnostjo igrali kot otroci s svojimi peščenimi gradovi na peskovniku, (ne)zavedajoč se vseh posledic takšnega početja. In to se dogaja v času, ko je ekonomska slika naše države zelo slaba, prav tako pa obeti. Trenutek torej zahteva največjo mero resnosti in strokovnosti, eni pa se vedejo povsem nasprotno.

Če je v poplavi obveznic in drugih investicijskih alternativ naša država želela pokazati, da nismo limone, ji je to bolj slabo uspevalo. V bistvu se je pri investitorjih, pa tudi ljudeh, iz nastopa v nastop vse bolj krepilo prepričanje, da smo brezidejne in povsem nemotivirane limone in pribitki, ki našo državo postavljajo ob bok eksotom, so rezultat vsega skupaj. Sreča v nesreči za nas je, da je na trgu ogromno ameriških dolarjev. V poplavi dolarjev na trgu bi moralo biti zmagoslavje nad izdajo izredno klavrno, vse dokler plačujemo 6 odstotne obresti. To je sila žalosten del te sreče v nesreči. Del tega stroška gre na račun naše slabe kakovosti in nejasne vizije, kako izplavati iz tega, del pa tudi na račun naše neiskrenosti in slabe argumentacije. Predvsem slednje je velik problem nerazvitih držav, kamor, vsaj glede moralnih standardov, hodimo tudi mi. In to je dolgoročna škoda, ki jo ustvarja slovenska politika!

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Slovenija and tagged , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s