Ob bok izdaji dolarske obveznice

Že lep čas praktično ne mine dan, da v medijih ne bi vsaj beseda, dve nanesla na državno zadolževanje z izdajo obveznic. Količina prelitega črnila na temo pač slika aktivnosti naše države na mednarodnih finančnih trgih, da si uspe zagotoviti ustrezna finančna sredstva, s katerimi bi financirala svoje tekoče obveznosti. Sicer obstaja več načinov, s katerimi si država polni svojo malho: (i) davki, (ii) ostali prihodki, (iii) zadolževanje (doma oziroma v tujini), (iv) tiskanje denarja.

Davki predstavljajo glavnino prihodkov državnega proračuna. Če samo pogledamo državni proračun za leto 2012. Od vseh prihodkov v višini 7.942 milijarde evrov, je bilo po podatkih Ministrstva za finance davčnih prihodkov za 6.559 milijarde evrov oziroma kar 82.6%. Najpomembnejši med temi so dohodnina in DDV. Prispevki za socialno varnost niso prihodek državnega proračuna, ampak ZPIZa oziroma ZZZS in tako niso vključeni zraven. Davčni prihodki skupaj z delom ostalih prihodkov pod drugo točko, ki jih plačujejo rezidenti, pomenijo odvzem dela likvidnosti ljudi in s tem pomenijo transfer dohodka od ljudi k državi. Prihodki z evropskih skladov v višini 888 milijonov evrov pomenijo tak isti transfer dohodka od rezidentov Evropske unije k nam. Ker tudi mi prispevamo v evropsko blagajno, je neto učinek odvisen razmerja izplačil z vplačili. Zagotavljanje finančnih potreb države preko mehanizma tiskanja denarja se je z vstopom Slovenije v območje evra in s predajo monetarne oblasti na ECB ustavilo.

Zadolževanje lahko poteka tako na domačem kot na tujem trgu. Zadolževanje države pri domačih finančnih institucijah pomeni, da se del kreditnega potenciala, recimo bank, nameni državnemu proračunu, ki tega tako vezana sredstva ne morejo plasirati zasebnim kreditojemalcem. Pravimo, da deluje učinek izrinjanja zasebnih investicij z državnimi. Če pride zasebni sektor težje do tujih virov financiranja, majhna podjetja so že ena takšnih, ima lahko takšno zniževanje kreditnega potenciala, ki izhaja iz intenzivnega financiranja državne potrošnje, negativne posledice na razvoj in gospodarsko rast.

Dogodki okrog izdaje dolarske obveznice, v katere so bile nekaj dni uprte oči celotne mednarodne javnosti, so poskrbeli, da so pojmi, kot so obveznica, bonitetna ocena, investicijska banka, mnogo bližje povprečnemu Slovencu, ki še pred letom ali dvema o njih ni niti slišal.

Torej, obveznica je dolžniški vrednostni papir, s katerim se izdajatelj zavezuje k periodičnemu izplačilu vnaprej določenih zneskov, s čimer daje imetniku upravičenje na del njegovega prihodnjega prihodka oziroma premoženja. Amortizacijski načrt lanske “Šušteršičeve” dolarske obveznice kaže, da bodo ta periodična izplačila znašala 20 × 61.875 milijonov dolarjev oziroma skupaj 1.2375 milijarde dolarjev. Skupaj z glavnico bo strošek izdaje 2.25 milijarde dolarjev znašal skoraj 3.5 milijarde dolarjev. Koliko bo to pomenilo v evrih, bo odvisno od gibanja tečaja, v kolikor se na ministrstvu niso zavarovali pred tečajnim tveganjem. (Tukaj so še sami stroški izdaje, ki kljub milijonskim zneskom pomenijo manjši pribitek.) Vidimo, da ima obveznica v tem kontekstu podobno naravo kot najem in kasnejše odplačilo bančnega kredita ter da to ni kak sveti gral.

Šušteršičeva obveznica plačuje obresti dvakrat letno, prvič bo to 26. aprila letos, pomeni teh 61.875 milijona polovico 5.5% odstotne letne obrestne mere. Sicer mediji večkrat poročajo o spremembi cene zadolžitve. Takrat je govora o gibanju njene cene na sekundarnem trgu, kjer se trguje z že izdanimi papirji. V primeru Slovenije ti podatki niso najbolj merodajni, saj gre za trgovanje z zelo nelikvidnimi papirji, posledično pa tudi njihova cena ne daje prave sporočilnosti. Tako je pomembnejši primarni trg, kjer se te obveznice izdajajo na novo.

Teh 5.5% oziroma 6% pri zadnji izdaji je precej več kot bi za isti papir morala plačati Nemčija (1.16%), na primer. Teorija pravi, da bo takšna struktura tveganja obrestnih mer (različne obrestne mere za iste ročnosti papirjev) primarno odvisna od (i) kreditnega tveganja neplačila obveznosti in (ii) likvidnosti papirja, kar pomeni, da se s papirjem trguje, pa je možno papirno terjatev hitro spremeniti v denar. Bonitetna ocena bi naj na nek način slikala velikost kreditnega tveganja.

Vlada Alenke Bratušek se je odločila izdati dve obveznici, petletno in desetletno. Cena zadolžitve prve je nižja od druge. V teoriji za to, tako imenovano časovno strukturo obrestnih mer, ni enotnega pogleda, pač pa ostajajo parcialni koncepti. Morebiti bi slovenski primer še najlažje pojasnili s konceptom likvidnostne premije, ki govori, da bodo investitorji od dolgoročnih papirjev zahtevali višji donos, kot neke vrste ceno za držanje dolgoročnejšega papirja. Ko je govora o obveznicah in njihovih kotacijah, je dobro omeniti še razliko med navedeno ceno in ceno, ki jo ob nakupu na sekundarnem trgu plača kupec. Za interesente prilagam poučno prilogo.

Sloveniji je z zadnjo prodajo obveznic uspelo zbrati 3.5 milijarde dolarjev. In obljubljeni kuponi, 4.75% za petletno obveznico in 5.85% za desetletno. Uspeh?  Če je mera uspešnosti postavljena na samo pridobitev sredstev, ne glede na ceno, potem ga ni dvoma, da si lahko vladni možje ob vseh kolobocijah, ki so spremljale to izdajo, privoščijo velik nasmeh na licih. Ob prazni blagajni bo svež denar na računu olajšal samo vladanje. Upoštevanje celotnega stroška te izdaje zna razpoloženje hitro spremeniti, pa se lahko tudi ta nasmešek zadovoljstva hitro prikaže v svoji bolj bridki obliki.

A ukvarjanje s tem zelo verjetno ne bo stvar ljudi, ki so sodelovali pri njeni izdaji, ampak tistih, ki bodo izvajali svoj mandat leta 2018 oziroma 2023, ko pride v izplačilo glavnina te zadolžitve. Podobno se mora tudi trenutna vladna garnizija ukvarjati s posledicami odločitev njenih predhodnikov. V politiki pač velja, da vsakdo razmišlja kvečjemu za dogodke v okviru svojega 4-letnega mandata, vse pogosteje pa še bolj kratkoročno.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Finance, Slovenija and tagged , , . Bookmark the permalink.

3 Responses to Ob bok izdaji dolarske obveznice

  1. Igor Karlić pravi:

    Davčnih prihodkov za leto 2012 je 6,6 milijard. Recimo temu zdravi prihodki. Dolg državnega proračuna letos po štirih mesecih že 21 milijard. Bruto se zadolžujemo okoli 3 milijarde na leto. Neto zadolžitev nam kaže, da se brez letne dvo-milijardne injekcije denarja v operativni proračun sploh ne zrinemo skozi. To je dodaten denar, ki ga potrebujemo, da sploh lahko funkcionira država. In temu je treba še prišteti še eno milijardo, za odplačilo dolga, da pridemo do bruto zneska dolga.

    Bodimo optimisti, in raje vzemimo skupne prihodke 8 milijard namesto davčnih prihodkov. Neto zadolževanja je za okoli 2 milijarde. Vsi podatki so grobe povprečne ocene podatkov prejšnjih let.

    Torej podjetje Slovenija deluje z:

    2/8 = 25% minusom.

    A kdo tu vidi kakšno varčevanje? Sam vidim pot v prepad, če ne bo kdo močno pritisnil na zavoro. Gospod Matej prosim za pojasnilo, saj ste strokovnjak na tem področju, kako se namerava ta dolg sploh odplačati? Ker se mi račun res ne izide. 21 milijard minusa. Torej bi morali tri leta muliti travo, da bi to odplačali. V vsakem normalnem podjetju, bi utripale vse rdeče luči, razen če se bi investiralo v nekaj dobičkonosnega. Ampak država ni dobičkonosna. To ni njeno delo. Razen v socializmu z znanimi posledicami.

  2. Igor Karlić pravi:

    Zadolževanje v takšni meri je zločin proti narodu. Frederic Bastiat je lepo povedal. So vidne stvari in nevidne stvari. Če nekdo ukrade jajce, je tat. Tukaj se pa cel narod pelje v finančno suženjstvo. Milijarda za obresti. Ljudje ne vidijo, da bi za ta denar lahko zgradili pet novih bolnic. Samo tega se ne vidi. Če pa razbiješ šipo v bolnici, bodo to videli vsi. Torej muho opazijo vsi in ko jim brenči okoli glave, se mimo neopažen sprehodi slon. Se je treba zadolževati, da bomo tako pospešili gospodarsko rast. Zakaj potem Grčija ni Švica? Slovenija pa pada v recesijo z dvojnim dnom. Hayek ni imel prav. Ni dvojno dno ampak kotaljenje navzdol po pobočju z grbinami 😉

  3. Igor Karlić pravi:

    A ukvarjanje s tem zelo verjetno ne bo stvar ljudi, ki so sodelovali pri njeni izdaji, ampak tistih, ki bodo izvajali svoj mandat leta 2018 oziroma 2023, ko pride v izplačilo glavnina te zadolžitve. Podobno se mora tudi trenutna vladna garnizija ukvarjati s posledicami odločitev njenih predhodnikov. V politiki pač velja, da vsakdo razmišlja kvečjemu za dogodke v okviru svojega 4-letnega mandata, vse pogosteje pa še bolj kratkoročno.

    Citat.

    Ravno zato sem pristaš konzervativne fiskalne politike, s strogimi omejitvami potrošnje in zadolževanje države na vseh ravneh.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s