Z izjavo, da bo treba brez gospodarske rasti poseči v pravice, nas je dosedanji predsednik Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) Marijan Papež opomnil na stanje v pokojninski blagajni. Ko pravi, da bi zakasnitev 25 tisoč novih upokojencev za tri mesece ob povprečni pokojnini 615 evrov zmanjšala izdatke zavoda za dobrih 46 milijonov, to sicer drži, a je takšna izjava precej parcialna in tudi morda nekoliko cinična. Predvsem v luči dejstva, ker v popolnosti ignorira znesek vplačil, ki jih je v svoji delovni dobi vplačal ta “povprečni” novi upokojenec. In ta znesek vplačil ni majhen!
Ob upoštevani povprečni neto plači za december 2012, ki je po podatkih Statističnega urada znašala 1000.21 evra, je vsak “povprečni” zaposleni v pokojninsko blagajno prispeval 366.4 evre. Seveda bi bilo pravilno tak izračun ponoviti za vsak mesec posebej, saj se je v času sistem spreminjal, a recimo, da bo posplošitev teh decembrskih podatkov služila kot dober približek. Torej, 366.4 evra, in to vsaki mesec! Na letni osnovi bi to brez vsakršnega obrestovanja pomenilo 4396.8 evra oziroma v petintridesetih letih skoraj 154,000 evrov. To bi pomenilo 20-letno povprečno pokojnino na mesec v znesku nekaj več kot 641 evrov.
Upoštevanje obrestnega računa to vrednost še poveča. Že enoodstotni letni donos bi ta znesek povišal na skoraj 185 tisoč evrov. Iz tega denarja bi lahko upokojenec prejemal pokojnino celih dvajset let po 767 evrov mesečno.
Do tega zneska se pride z uporabo osnovnega obrestnega računa. Pri tem je n čas vplačevanja (=12×35), i je raven mesečne obrestne mere (=0.01/12). Ta obrestni faktor nato pomnožimo z mesečnim vložkom (=366.4).
Če pa vključimo še možnost dodatnega investiranja razlike v znesku, ki presega vsakomesečno izplačilo, potem bi lahko tak upokojenec teh dvajset let prejemal mesečno pokojnino v višini skoraj 847 evrov. Do tega zneska se pride s smiselno uporabo enačbe za izračun neto sedanje vrednosti anuitete (zneska mesečne pokojnine), in sicer tako, da zgornjo dobljeno vrednost (184,164 evrov) delimo z obrestnim faktorjem, kjer i ostaja vrednost mesečne obrestne mere (=0.01/12), n pa čas izplačila (=12×20).
In to je vrednost, ki jo je treba imeti pred očmi, ko debata nanese na pokojnine. Ob tem ne gre spregledati, da bi se tak hranilni račun lahko tudi dedovalo.
Finančni kazalci poslovanja ZPIZa za leto 2012 kažejo vrednost odhodkov v višini 4.85 milijarde evrov in prav toliko prihodkov. Od celotnega zneska jih je v blagajno skoraj 1.5 milijarde prispevala država, Kapitalska družba, ki se jo toliko prikazuje kot institucijo, od delovanja katere so odvisne naše pokojnine, zgolj 50 milijonov. Ob ena in pol milijardnem manjku je jasno, da je stvar sistemske narave in ima bolj malo skupnega z delnim odlašanjem upokojevanja, kot ga omenja dosedanji direktor Papež.
Racioniranje, ki ga v obliki odlašanja z upokojitvijo omenja Papež, pomeni logično posledico delovanja takšne Ponzi sheme, kot je naš pokojninski sistem. V kolikor pri podaljševanju starosti ne gre za brezposelne osebe, ampak zaposlene in s tem vplačnike v pokojninsko blagajno, vpliva takšno podaljševanje na nižje odhodke in višje prihodke blagajne. Če gre v primeru upokojevanja za brezposelne osebe, potem podaljševanje zahtevane starosti pomeni zgolj prenašanje proračunskih sredstev iz enega koša (pokojnine) v drugega (sociala).
A tudi teh nekaj dodatnih milijonov evrov ne bi uspelo zakrpati milijardne luknje in rešiti krize pokojninskega sistema, ki upokojence čisto neupravičeno prikazuje za glavne grešne kozle. Sistemsko nedelovanje sistema pač zahteva sistemsko ukrepanje. Vse ostalo so zgolj izgovori, ki ne rešujejo ničesar in prej zgolj povečujejo nepoštenost sistema.
Steinbacher media 